Tragično je to,
da sem pesnik.
In ne znam pisati pesmi.
Brcnite me vsi skupaj
v rit.
MARINA BAHOVEC JE SRNA
Srna je prišla pit vodo
na rob kozmosa.
Zagledala se je v ogledalu večnosti
in ko se je nagnila k svoji podobi,
je ugotovila,
da je večnost le voda,
v kateri se podoba utopi
in mrtva plava na njeni
površini,
kakor da je odsev.
ŽENSKA SEM
Ženska sem.
Ime mi je Marina
Ženska sem in plašna.
Ime mi je Marina.
Sem to, kar sem zase.
Ime mi je Marina.
Pišem pesmi.
Ime mi je Marina.
Žalostna sem.
Ime mi je Marina.
Lepa sem.
Ime mi je Marina.
PISATELJ PIŠE
Pisatelj piše.
V rokah drži penkalo
Pero dela modre črte
in te so črnilo, ki se
na papirju takoj posuši.
Ko bela papirna ploskev
premine, se na modrem
nebu prikažejo od sonca
obsijani kopasti oblaki.
Napeti so z okrasto belino.
Vozijo se kot da bi bili v vlaku.
Veter se zaganja vanje
in njihova počasna drža
se pelje na tanki črnilni
črti v neskončnost.
KOLAŽ
Slikar natrga različne kose papirja.
To so reklame in rjavi ovojni papir.
Nato si vzame v roko malo steklenico,
v kateri je bela, tekoča štirka.
Čopič namoči v lepilo
in z njim namaže raznobarvne kose.
Z zanesljivim očesom jih lepi
na risalni papir in poglej C
nastala je kompozicija.
v roke zame
debel razmršen čopič.
Namaka ga v cinober jupol.
Z energičnimi potezami
prekriva beli papir.
Kolaž postaja vse bolj celota.
Prebarva sliko v belo površino
do konca in umetnina je končana.
Pokaže ga lepi Marini,
ona pa ga gleda in ga ne vidi.
Zakaj bi ga,
saj je akademska slikarka.
ČEBULA
Čebula je planila skozi vrata.
Razbil je močni sunek zid.
Vihar rdeči se na nebu kaže.
Pot rok se vije v grozečem vetru.
Rjavi listi udarjajo v steno.
Poruši se betonski zid
in bliski parajo ozračje.
Modri marivarin
se kvrnega strdka dotakne.
Čebula se ji v svoji
rjavosti bliža.
Zdaj plane tema
izza ovinka.
Pokaži se,
skrivna Marina.
MOJ OBRAZ
Moj obraz ni normalen,
ker z glavo zid sem zlomil.
In toča pada na zemljo.
Prekriva tla z ledeno belino.
Na tleh leži kloroplast zeleni.
Je vakuola bila v njem.
Po zraku kvasovke letijo.
Omara v kotu stoji brezbarvna.
Se morje na kopno izliva.
Val penasti na gori je obstal.
In če sem jaz, ki to zdaj pišem:
Res ni normalen moj
obraz.
SUŠA
Huda suša je.
Nebo je sinje modro.
Na nebu ni oblačka,
le rumeno žareče sonce.
Žarki padajo
v snopih na travnike.
Šopi trav so suhi in
okrasto rjavi.
V njih ni več življenja,
ker so umrli.
In ker so umrli,
so mrtvi.
Potm pa je suše konec.
Nebo prekrijejo
temno gosti nimbusi.
Iz trebušasto sivih oblakov
padajo drobne kapljice.
Travnik jih žejno vsrkava
in ko je pijan od njih,
izsušenim šopom trave
vrača življenje.
Marina pa vzame
glavnik v roko
in si počeše
razkuštrane lase.
SLAMNIK
Kaj mislite, zakaj nosim
slamnat klobuk?
Pri Marzidovšku sem ga kupil.
Odlično me ščiti pred
sončnimi žarki in vročino.
Če piha močan veter,
si ga moram držati
z levico ali desnico
in tako mi ga veter
ne more odnesti z glave.
Kaj mislite, zakaj nosim
slamnik?
Zaradi možganske kapi,
pljučne embolije ali
infarkta.
DVE JABOLKI
Dve jabolki sta na cesti,
Marina stoji na njima.
V eni roki drži anteridij,
v desni pa zigosporo.
Potem vstane in se spremeni
v črko V
in glej, roji nimbusov
se podi po nebu.
Iznenada pa v sobo
prileti rdeči trakar
in zatem še bogomoljka.
V zraku se pokažejo
njene ustnice.
Marina stoji pred mano
v vsej svoji LEPOTI.
Stisnem jo k sebi in jo poljubim.
NIČ VREDNE PESMI
Moje pisanje pesmi
nič ni vredno.
Vredno je samo zato,
ker pišem.
Moje pesmi so nič od nič
in zato so ničla ničev.
Zakaj jihpišem?
Zato ker so zanič.
SMEH
Smeh je bil debel
kot svinja.
Tako se je smejal,
da ga je raztrgalo
na drobne koščke.
Nato je zletel v zid
un je počil.
Ko se smeh
ni mogel več rediti,
je začel hujšati.
Pred njim je stal
rdeči trakar,
ki je začel letati
pozraku.
Frfotal je kot nor.
Norec sem,
zato pišem
tako neumno poezijo,
ki nima ne repa ne glave.
Smeh sem in odet v nagoto.
Skrivnostni pretok misli
se poraja v meni.
In moj praizvor je plamen
v očeh.
ZATO SEM SMEH
ali pa MES HEMS.
UMETNOST JE BABA
Umetnost je baba.
Zakaj potem ni moški?
Ali rečemo tisti umetnost
ali tisto ali pa tista?
Baba je in naj babura ostane.
Marina pa piše pesmi,
se pravi, da piše babe.
Kaj pa jaz pišem?
Namesto pesmi krave.
MARINA JE BILA LAČNA
Marina je bila lačna.
V zvezku je zagledala moj podpis.
Z roko ga je iztgala
iz bele, hrapave površine.
Nato si ga je zanesla v usta.
Začela ga je gristi.
Iz njega je tekel črni tuš.
Nato se je podpis spremenil
v akrilno barvo.
Listna zelena ji je privrela
skozi nos in usta.
Podpis jo je nasitil
kot kruh debeluha
in njene oči so postale
tako lepe kot sinja zarja.
MARINA
Marina lepa
Marina vroča.
Marina nežna.
Marina A, B, C.
Marina ANIRAM
Marina INRAAM..
MARINA ljubi.
Zakja si lepa?
Zakaj si vroča?
Zakaj si nežna?
Zakaj si A,B,C?
Zakaj si Aniram?
Zakaj si Inraam?
Zakaj ljubiš,
Krokodil?
BOROVNICE TE LAHKO UBIJEJO
Borovnice te lahko ubijejo.
Trgaj eno minuto in ostal boš živ.
Trgaj jih deset minut in ostal boš živ.
Trgaj jih šesto minut in ostal boš živ.
Trgaj jih neprestano 1000 minut
in postal boš zelo utrujen.
Trgaj jih 10000 minut
neprestano brez vode in hrane
in od izčrpanosti boš umrl.
Neskončno število borovnic
te ubije,
čeprav nima ne noža ne pištole
in nobenega orožja.
Smrt je v nevidnosti,
ki je ne vidimo.
MARINI PADE LAS Z GLAVE
Mrini pade las z glave,
se zvije na tleh v spiralo.
Zraven nje leži kapsula Gopten.
Srce + R2 je 1 marivarin
+ 2 kaplji krvi.
Moški cenobij + ženski cenobij
je hčerin cenobij.
To je Marina,
najlepša med ženskami.
Jaz sem Marina.
Ljubim, ker sem Marina.
Poljubim, ker sem Marina.
1+1+1 sto dve polovici
Acherontia Atropos.
Marina, ti si lepa,
ker je tako rekel tvoj fant.
BREZ NASLOVA
Marina pride po poti.
S sandalom stopi na
ševilko 1, 2, 3, 4, 5.
Številke se ji vdrejo
v tla.
Mimo pride klonirani človek
in stopi na Viagro.
Znanstveni izum,
bedarija prve vrste.
Krompir leži na cesti,
zraven njega pa
bela čebula.
Marina jo brcne.
Sandal obvisi na veji.
Čebula pa postane
rdeče barve.
Ali je to možno?
Seveda je, če gre za
Marino.
BREZ NASLOVA
Stojim pred Marino.
Lepa je kot božansko bitje,
pokleknem pred njo
in ji narahlo poljubim opank
leve noge.
Vzamem nož z rezilom
iz nerjavečega jekla.
Nabrusim ga z brusom,
zakričim,
nato pa z bliskovito naglico
zabodem rezilo
v hrastov parket.
Potem vzamem kepo snega
in ga dam na ročaj.
Kepa stoji nepremično
in pade.
Ne pade na tla.
Zakaj ne?
Zato, ker je pod njo
tableta korderon.
Z usti se korderonu
približam
in ga s sunkom
požrem.
Po nekaj trenutkih
se mi srčni utrip umiri.
JABOLKO JE
Jabolko je in zrelo
v rdečino zavito,
razkosano je na več
delcev.
Le kdo je bil to?
Ali prasec ali človek
ali pa deževnik,
ki zemljo rahlja.
Mogoče pa kamen
je padel nanjo.
In če bi ga gorila
razčetverila,
bi jabolko poskočilo v zrak
in ostalo celo.
Sicer pa naj bo karkoli,
saj pes ti lahko
sredi ceste odgrizne uho.
In kdo bi se temu smejal?
Kdo neki,
očarljiva temnolaska
Marina Bahovec.
ČE NAPIŠEM PESEM, SEM NOR
Če napišem pesme, sem nor.
Moja pesem je nora kot noč.
Še krava je bolj pametna,
čeprav je žival.
Ali veste, zakaj je ta pesem neumna?
Zato, ker ponoči hodi bosa,
podnevi straši otroke
pozimi si da kučmo na glavo,
poleti hodi v krznenem
plašču na sprehod.
In veste, kaj je najbolj
neumno pri njej?
Da mijavka kot rdeča krava.
LUNA JE OKROGLA
Okrogla je zato,
ker je okoli nje krožnica.
Ravnokar je padla z neba.
Zdaj plava, zdaj skače.
Ne, ne plava, ne skače,
ne podi se za oblaki,
ker so preveč debeli
avšasti,
napihnjenost se preminja
v rdečo barvo,
cinobrasti so.
Za njimi plavajo glivice kvasovke.
Luna se je obrnila proti severu,
se vzdignila v nebo
in zagledala izptičje perspektive
najlepšo med najlepšimi,
Marino Bahovec.
UMETNINA MARINE BAHOVEC
Ustvarila sem sliko.
To je moja umetnina.
Na njej so abstraktne oblike,
živo zelene in rdeče
barve v odtenkih
se prelivajo med sabo
v barvno harmonijo.
Močne poteze s čopičem
in velike ploskve
prekrivajo površino
lanenega platna.
Slika diši po lanenem olju.
Jaz sem tista Marina,
ki sem slikarstvo študirala
v Benetkah.
Moja slika sem jaz
in jaz sem moja slika.
In vsi vedite, da je
moja umetnina
neponovljivo delo.
MARINA, JAZ IN KRAVA
Gledam kravo,
kako se pase na travniku.
Moti me, ker je preveč rjava,
zato se odpravim domov.
V vedri nalijem zeleno
in rdečo jupol barvo,
se odpravim na travnik.
Kravi rečem:
Muca, no, pridi sem!
In ko se mi prbliža,
vzamem najprej eno
nato pa drugo vedro v roko
in pljusknem barvo po
br>obilni živali.
Mu, reče krava,
nato pa postane zelena in rdeča.
Oh ti, opica, kakšna pa si?
ji pravim.
Žival pa me gleda.
Jaz pa, takšen čudak, kot sem,
jo zgrabim za roge.
In kaj se zgodi?
Rog se ji odlomi
in v roki držim
rog.
