Stisnjen zrak v vratnih pogonih je zasikal in štiridelna stena se je zaprla. Avtobus, ki je vozil na dvanajst kilometrov oddaljeno železniško postajo, se je premaknil. Zapeljal je po ozki vaški poti, se izogibal vodnim kotanjam in kdaj pa kdaj treščil v katero, da je voda pljusknila na vse strani.
Nina je s pogledom preletela tistih nekaj zasedenih sedežev. Našla ga je in nemo prisedla. Nik pa se ni niti ozrl. Molče je gledal pokrajino, ki je za avtobusom izginjala v zgodnjem večernem mraku.
»Nik,« je nežno dahnila in ga prijela za roko. »Nik, še je čas, da si premisliš.o
Molče jo je prijel za roko in ji jo odrinil.
»Jaz naj si premislim?« osorno jo je pogledal. »Zaradi tebe odhajam, ti si me v to prisilila. Že zdavnaj si mi obljubila, da boš s tem delom prenehala in se bova preselila v mesto. Vidim, nisi mislila resno. Za nos si me vlekla. Moram reči, da to obvladaš. Le kako sem se mogel zaljubiti v gostilniško pevko? Uročila si me in me zavlekla v rovte. Leta tečejo, jaz pa zmrzujem na poštarskem motociklu. Vaškim mamkam nosim na tone reklam in včasih kako pismo. Diplomo sem obesil na klin, zdaj pa sesam prah po vaškem makadamu. Zakaj? Zaradi tebe. Da bi bil s teboj. In kaj najdem med pismi? Pismo naslovljeno name. Vsebina.- 'Vaša mala jo je dala Tonetu!'«
»Nik, ne bodi tako ljubosumen. Nič ni res, prisežem. Ljudje so hudobni. Ljubim te,« ga je rotila.
»Ne izgovarjaj te plemenite besede, iz tvojih ust prihaja umazana. Sicer pa, saj je le beseda, ki jo neštetokrat ponavljaš v svojih popevkah, ne poznaš pa njenega pomena.«
Pihal je od jeze.
»Nik, samo danes še imamo koncert Pri lipi. Samo še danes bom pela, potem pa zapustim ansambel.«
»In Toneta?«
»Nič nimam z njim. Samo enkrat me je poljubil, prijateljsko.«
»Večkrat sta si tako izkazovala prijateljstvo, mar ne? Potem pa šla v sobo nad gostilno.«
Ni vedel ali naj se jezi ali naj uživa nad svojimi sadističnimi vprašanji. Ljubil jo je. Res jo je nekoč ljubil. Toda po opazkah, ki jih je slišal od drugih, je ostajal poleg nje le iz navade. Pa vendar. Zdaj, ko se je trdno odločil, se mu zdi, da zapušča nekaj nedokončanega, nekaj nedorečenega. Kaj pa, če govori mala resnico? Prav. Toda morala bi me znati prepričati.
»Nik, zadnjič te rotim, ostani, potem odpotujeva skupaj. Rada te imam, težko in) bo brez tebe.« Nini so oči zaplavale v solzah. To mu je dalo še večjega poleta.
»Seveda mi praviš zadnjič, ker nove priložnosti ne bo. Dovolj je bilo nekajkrat 'zadnjič'. Tudi zdaj ti ne verjamem.«
Zdaj je Nina vzrojila.
»Prav, kakor želiš. Vedno sem ti bila zvesta, toda zdaj bom šla s prvim, ki bo hotel.«
»Tvoja volja,« je cinično odgovoril. » Prosta si, to me ne prizadene več.«
Avtobus je priropotal na železniško postajo. Z vlakom, ki je pravkar prispel, sta izmenjala nekaj potnikov, nato je odpeljal nazaj v vas. To je bila zadnja vožnja ta večer.
Nik je brez slovesa odšel k blagajni, nato je sedel na vlak.
»Moral bi že odpeljati.« Nik se je nagnil skozi okno, tedaj je zaslišal iz zvočnika:
»Cenjeni potniki, zaradi stavke železničarjev so odpovedani vsi odhodi in prihodi vlakov do osme ure zjutraj. Prosimo za razumevanje.«
»Sranje, še to.«
Nik je jezno brcnil v vrata kupeja, da so se z zaletom razprla.
Kaj zdaj? Zadnji avtobus je odpeljal. Dvanajst kilometrov peš? Ni šans. Kam, k Nini, da se mi bo škodoželjno smejala?
V čakalnici ni bilo nikogar. Bifeja ta majhna železniška postaja ni premogla. Novembrski večerni mraz je že rahlo grizljal ušesa. Nik je zaprl okno in vrata ter se zleknil na oblazinjeno klop. Ob desetih se je sprehodil po peronu, da bi si pretegnil kosti.
»Halo, gospod!«
Ozrl se je in nad napol odprtim oknom vagona uzrl skuštrano svetlolaso glavo.
»Poslušte, kdaj pa odpelje ta vlak?«
Nik se je nasmehnil:
»Zjutraj ob pol devetih.«
»Kako?«
»Lepo, po tirih. «
»Že, že,« je začudeno nadaljevala skuštranka. »A zakaj šele takrat?«
»Zato, ker so šli vsi železničarji spat.«
Še bolj je odprla okno.
»A štrajkajo?«
Nik se je zafrkljivo obregnil:
»Uganili ste gospa.«
»Poslušte mladi gospod, a bi mi dali tale kufr dol? Lačna sem k't morski p's.« Z roko je pokazala na polico za prtljago.
»Zakaj pa ne,« je dejal in se povzpel na vagon.
Poiskal je kupe in vstopil.
»Dober večer,« je pozdravil.
»Dober večer, ime mi je Lola, tamle pa je kufr.«
»Nik,« je tiho odgovoril in ji stisnil ponujeno roko. Povlekel je kovček s prtljažnika in ga postavil na sedež.
»Hvala, zelo ste ljubeznivi,« je dahnila. Iz njenih ust je zadišalo po bosanskih slivah, napol prazna steklenica se je kotalila pod mizo.
»A boste pomagali?« Popravila si je neugledno pričesko in mu ponudila sendvič.
»Ne hvala, ni mi do hrane, sit sem vsega.«
»A je tudi vam ta štrajk zmešal štrene?« Govorila je s polnimi usti, drobtine so pršele iz njih. Jedla je z velikim tekom in hrano občasno poplaknila s slivovko.
»Kakih štirideset jih mora imeti,« je ocenil Nik in sedel na nasprotno klop.
Ponudila mu je steklenico. Kiselkasta pijača ga je nekoliko osvežila. Opazoval jo je. Ne vem, morda pa jih ima manj, a je slabo vzdrževana. Ko je utišala glasbo iz trebuha, je diskretno rignila in se opravičila.
»Od kod pa ste, mladenič?« Zatrepetala je z umetnimi trepalnicami in ga pogledala v oči.
»Od tukaj,« je kratko odgovoril.
»In kam potujete?«
»V mesto, v veliko mesto, kjer sem bil nekoč doma. Kot lastovka se vračam v svoje gnezdo, tam nekje, kdo ve kje, v neki štali.«
Opazil je, da se mu je začel zapletati jezik. Pobral je steklenico in nekajkrat močno potegnil.
»Te je punca zapustila, kaj?« je vprašala Lola.
»Kaj, zakaj? Ne, ne. Jaz sem njo zapustil.«
»Ah Nik, nikar se ne jezi,« ga je tolažila. »Tudi mene je zapustila, zato sem si poiskala službo daleč od doma, da je ne bi srečevala in bi mi bilo potem hudo. «
Nik ni bil prepričan, da je slišal to, kar je rekla. Srknil je požirek. Prijetna toplota se mu je širila po žilah.
»Vidiš,« je nadaljevala Lola. »Oba sva žalostna, oba razočarana. Zakaj ženske lažje prenašamo bolečine? Moški ste bolj občutljivi. Vedno potrebujete tolažbo in vzpodbude. Ne moški, ženske so močnejši spol. Nehajva zdaj stokati, glasba naju bo razvedrila.«
Prijetni zvoki iz prenosnega kasetofona so napolnili tesen prostor. Lola je vstala in mu ponudila roko. »Pridi.«
Vstal je in z desnico objel njeno mehko telo.
»Ti je všeč ta komad?« Stisnila se je k njemu. »Veš, to jaz pojem.«
Nik je prikimal.
»Zelo dobro, zelo lepo. Jaz pa ne pojem. Mrzim petje. Ne, ne, mrzim pevke. Pokvarjene so.«
»No, no, kako pa govoriš? Vse nismo take,« mu je zašepetala in ga ugriznila v ušesno mečo.
Tesen prostor in pijača nista dopuščala naglih korakov, zato sta se bolj stiskala kot plesala. Plesala pa sta kupe in pijača.
Lola ga je pričela otipavati pod pasom. Nik se je zdrznil in obstal.
»Počakaj malo. Kaj si prej rekla? Kdo te je zapustil? Dekle? Pa ti si ... «
»Da, da, kar povej. Lezbijka sem, toda ne skrbi, sem univerzalna.«
Sedla je na tla, noge položila na levo in desno klop in ga potegnila nase. Polegel jo je.
»Toda, saj imaš še hlačne nogavice.«
Nasmehnila se je in mu pokazala pot skozi razporek v koraku.
* * *
Ko se je prebudil, se je na vzhodu že svitalo. Glava ga je bolela in mu kinkala kot težek cvet sončnice na mehkem steblu.
»Kje sem? Kdo sem? Zakaj sem?«
Lola je še vedno ležala na tleh, kjer jo je bil pusti . Ni vedel, zakaj. Kaj se ji je pripetilo, zakaj spi na tleh? Eno nogo je še imela na klopi.
»Pa menda ja nisva....?« Nik še ni prišel k sebi. »Pa ne, da sem nategnil to ubogo revo?« Gledal je razgaljeno telo, ki je neugledno ležalo na podu in iz grla spuščalo grozljive zvoke.
»Beda,« je dejal, sedel in si podprl glavo z rokama.
»Imel sem deklico, lepo, mlado, s kožo kot svila, z lasmi kot pšenično klasje v vetru. Pustil sem jo, ker sem verjel neumnim govoricam zavistnežev in ne njej, ki me je resnično ljubila.«
Črv ljubosumja mu je ril po možganih, zdaj pa je že kazal, da počasi crkuje.
»Majhen dragulj sem zamenjal za velik kamen, nedolžno dekle za univerzalko. «
Nik je pohitel v svoj kupe, pobral prtljago in izstopil iz vagona.
»Nik, Nik!«
Lola, ki jo je prebudil udarec lokomotive v kompozicijo, ga je klicala.
»Kam greš?« je začudeno vprašala.
»Domov,« je odgovoril.,V Malo vas, kjer sem doma.
»Tudi jaz sem namenjena v Malo vas, toda a se ne bova peljala z vlakom?«
Ne,« je kratko odgovoril in s prstom pokazal na avtobus, ki so ga potniki že zapustili. »Samo z njim lahko prideva tja.«
Prestopila sta.
Nik je bil zamišljen.
»Domov? Kako naj se pojavim pred svojo Nino tako iznenada? Kar vstopil bom in zlezel k njej v toplo posteljo.Oprostila mi bo. H komu si pa ti namenjena?« je vprašal Lolo, ki je že vstala in se namenila k vratom.
»V gostilno Pri lipi grem, tam imam sobo. Fantje iz ansambla so mi jo rezervirali. Pevka jih je zapustila, pa so mene povabili. Zvečer nas pridi poslušat, vsako soboto imamo koncert.
»Ha, koncert,« se je nasmehnil. Zbogom Lola. Še nekaj ti moram povedati, danes je nedelja.«
* * *
Nina je otožno gledala nekam v daljavo. Drevesa, ki so že zdavnaj odvrgla rjavo listje, so kot okostnjaki drvela mimo okna vlaka, v nedeljsko jutro. Z veliko naglico je vlak hitel proti mestu, kot bi hotel nadoknaditi izgubljeno noč, ko je dremal na postaji. Res izgubljeno?
»Kar k njemu bom zlezla v toplo posteljo. Vsako nedeljo spi bolj dolgo. Prepričala ga bom in ostala pri njem.«
