V deželo TARANTAM.
Poslikaj moje ogrinjalo
z dolgim potovanjem.
Rada bi odrešena sebe,
odrešena svojih preteklih stopinj,
čisto navadne stvari.
Hočem Zeleno!
Hočem vero v sonce in smeh!
* * *
Skušam opredeliti svojo odvečnost.
V nesoglasju z bivanjem bivam,
živim sebi neustrezno.
* * *
S koso pogleda grem čez mravljišče
marljivih arhivarjev in lingvistov,
preko bazilik znanja.
Mesta tam na bregovih rek,
klicarji imen, dolgov izterjevalci,
brivci in padarji,
klovni, krhke baletke,
zgrešeno stavbarstvo
in vsi ti ljudje ob strojih,
na kaj so naslonili svoje usode?
Ko v zenitu sonce, križišče poti,
opere skledo naših spoznanj,
kaj še ostane?
* * *
Mokra kesanja.
Ostane duh po smrekovem lesu,
po hlevu, po mlečni golidi,
kiselkast kvas,
ogenj razpihan v peči,
rž in koruza, ječmen, pšenica,
očetovi škornji,
matere židana ruta,
lojterni voz in jarem
in zemlja ki hrani semena.
* * *
Prišle bodo pomladi,
brez nas bo cvetel jasmin,
povej,
kdo bo pasel čebele?
* * *
Prerokuj mi srečno vrnitev
v deželo TARANTAM.
Veronika, daj mi svoj prt, glej, kri potim!
Zebe me.
Ne v dlani in ne v noge.
V dušo.
Zato govorim
in in kotalim te besede po bregu nesmisla.
Težkam jih v rokah,
prelahke so,
za trdi naš čas.
* * *
Navadiš se na neonske luči,
na avtobus in na kioske,
na formavivo
in mrzle obraze ljudi.
Tako je.
Kljub temu nisi nikoli prav udomačen,
nekje v globini
še diha svoboden divjak.
* * *
Vse po JUS-U.
Sveče za notranjo razsvetljavo razprodane.
Vedno bolj smo podobni
računalnikom z napako.
O puščava,
ki jo naši studenci
ne morejo odžejati!
* * *
Herbarij strupenih zeli
nabranih na obronkih sveta
in morje, ti si naplavilo
okostje ribe, neznane učenim možem.
* * *
Svet negotova barka.
Nekje se kruši vsemirje.
Sveta banka pomagaj nam!
Neki norec se igra s kresilom,
sredi raket prižiga drage cigare.
* * *
Kobilice so popasle
moje zelene travnike
in med veliko sušo
so se dvignile sulice duha.
Naši razlogi in protirazlogi
bi morali imeti nekaj trdnega,
kakor sadež koščico ali kaj vem kaj
in sploh naša volja na kaj se obeša?
Španija, pravijo starci
in zableščijo se jim oči.
Mi ne.
Vse preveč bi izgubili,
zato se ne ganemo s toplih sedežev,
le godrnjamo,
pijemo kavo in čaj, vino in viski,
mi, evnuhi zle ujetosti.
Mi nismo ne borci, ne generali,
smo le publika, ki ploska.
Ne Živimo.
Gledamo, kako se igrajo življenje.
* * *
Tisti, ki je izgubil
spomin na mater
in zvestega psa,
ostrino vida in tanko nit sluha,
tisti, ki ne zna več preklinjati v svojem jeziku,
niti moliti,
niti jokati,
kaj mu ostane?
* * *
Če se najine noči spremene v cikasto vino,
v kisle sparine telesa,
zatohlost zapahnjenih sob,
povej, kaj še ostane?
* * *
Prerokuj mi srečno vrnitev
v deželo TATANTAM.
Zamudila sem praznik vaših sanj.
Kupčije so sklenjene,
kamele otovorjene,
jermeni zategnjeni in gonjači obuti.
Naročeno je suho vreme
za dolgo potovanje.
O moč! Kako bo prepevala na vaših poteh!
Sol in žito in težka goveda,
poper in čaj in slonova kost
in daleč je dom
in prvorojenka na pragu!
Ne vem kakšen glas ti je ukazal: Pojdi!
Ostajam tvoja zadnja luka,
pričakala te bom v čisti obleki
in dom bo ostal dedičem tvojega imena.
* * *
Prerokuj mi srečno vrnitev
v deželo TARANTAM.
Oporoka je napisana
in izročena notarju.
Ni prepozno,
če te nocoj ljubim, življenje?
In ni več stvari, kakor so vrči
in ure in stara lutnja
in ti potepuh, o razbojnik!
Ti ravnaš ladjo
v deželo TARANTAM.
* * *
Ne vem, kdo je izdal to skrivnost,
pokazal pot k moji hiši,
odkril studenec na vrtu
in posvetil v polnočno okno.
V srce neizpovedanemu.
* * *
Pesnik,
kakšen meter trka na tvoje razvajeno uho?
Vsa ta nabreklost besed,
sijaj teh baročno težkih podob
na robu nečesa, ki z ničem se druži.
Neizmerna zahtevnost!
Raste knjiga prerokb,
velika knjiga,
prekoračenje vseh mer.
Pesnik!
Tvoj spev o herojih je sporen!
Kdo ti je dal besedilo
usmerjeno k neki resnici?
Izkoliči nove poti,
z žarečo sekiro zasekaj smer si iskanja!
Bojim se, da v človeku izgubiš sled.
Ko luna razveljavi dvome,
stojiš sredi speva?
Ti si poljubil izobčenko na javnem mestu,
ti si izrekel prepovedano geslo!
Človek zvrhan ugank.
Kdo razloži tvoje sporočilo?
To zmorejo le še mrtvi bogovi
v skladu s seboj.
