Izobraževalne programe Sklada za ljubiteljske kulturne dejavnosti, in različne literarne kolonije obiskujem že nekaj let in se nadvse veselim naših srečanj, ki so organizirana na različnih koncih Slovenije. Tako odkrivamo kotičke, kamor sicer v vlogi turista ne bi zašli ali celo preživeli tam nekaj dni. Eden takih do sedaj neodkritih prostorov so nedvomno tudi Črmošnjice na obrobju Bele Krajine, čeprav spadajo še k Dolenjski. Takšen uvod se mi zdi zelo pomemben predvsem zato, ker smo prva dva dneva našega bivanja v kraju (morda bolje vasi) brez trgovine, brez gostilne, brez pošte in brez signala za mobilne telefone doživeli pravi civilizacijski šok. Nekateri so ga pomalem doživljali ves čas.
Toda večina se nas je po uvodni travmi spojila z energijami okolja, kjer, ne boste verjeli, lahko ponoči slišite celo tuljenje volkov (baje tod živi še edini trop volkov v celi Evropi) in morda je bila to, vsaj zame, prelomnica, da sem nenadoma začutila, da je tukaj vendarle nekaj posebnega. Divjina. Seveda ne takšna kot jo lahko gledamo na oddajah Discovery ali v filmih z divjega zahoda, pa vendarle je priokus divjine za slovenske razmere in udobno pospravljene Slovence precej nevsakdanji pojav.
Ko smo nočne ptice drugo noč počasi legale k počitku, smo se naenkrat zdrznile ob presunljivem zavijanju, ki je prihajalo iz temačnih gozdov, ki se razraščajo nad to od države pozabljeno vasico, kjer so osnovno šolo že zdavnaj ukinili in vozijo otroke v oddaljenejše kraje. Ne, ni bilo dvoma, domači psi ne zavijajo na tak način. Kolegica Mokrinova je zjutraj celo dejala, da se ji zdi, da je na svoji nočni seansi videla pravega volka, ki je prečkal vasico. No, tukaj so se mnenja začela razhajati ali je bilo kaj takega res možno, kar pa ni tako zelo pomembno. Dejstvo je, da so se začele dogajati nenavadne stvari.
V kratkem smo od tamkajšnjega domačina dobili tudi razlago za slabo spanje, ker naj bi na mestu, kjer je stal naš dom, nekoč stala gostilna katere lastnik je bil satanist in kar je še teh čudnih reči in ti vplivi se čutijo še danes. Tako, sedaj smo vedeli, da smo na pravem mestu.
Če naj dobimo motivacijo za literarno ustvarjanje, se morajo dogajati čudne stvari in to je to. Edina sprehajalna pot, ki smo jo odkrili, je bila do tamkajšnjega pokopališča in v naslednjih dneh smo tja romali jutranjiki na joging, tai-chi ali sprehod. Sledila je jutranja joga, ki jo je vodila kolegica iz Pionirske knjižnce Otona Župančiča in nato zaslužen zajtrk. Naenkrat se je v prostoru in okolju ustvarila harmonija in pričeli smo dobivati ustvarjalni polet. Domačini so se nenadoma začeli pojavljati pred svojimi hišami, čeprav smo poprej menili, da je vas morda celo izumrla. Radovedno so opazovali naše početje in bili so prepričani, da smo kakšno športno društvo na pripravah. Stvari so začele postajati zanimive.
Da bomo na letošnjem snidenju, ki je bilo v času od 28. junija do 3. julija, usmerjeni v duhovne veščine, je že prvi dan prihoda nakazala kolegica LILIJANA KLEMENČIČ, vodja mladinskega oddelka Knjižnice Ivana Potrča Ptuj, ki nam je s svojo pomočnico demonstrirala pravljično uro z jogo, mi smo potem samo še nadaljevali. Predavatelji, ki smo se z njimi srečali tudi kot z ustvarjalci, pa so bili še ANDREJ BLATNIK s temo Velika in majhna kratka zgodba, VLADO ŽABOT s temo Estetski vidiki v leposlovni prozi in VIDA MOKRIN PAUER s temo Literarna ustvarjalnost neprofesionalnih avtorjev. Moja zvezda pa je bila MATEJA SELIŠKAR, lektorica za nizozemščino na Filozofski fakulteti v Ljubljani, ki nam je predavala na temo Sodobna nizozemska književnost.
V neliterarnem delu našega programa me je izjemno pritegnila BRANKA BEZELJAK GLAZER, ki je direktorica Šentjakobskega gledališča in tudi gledališka pedagoginja. Predstavila nam je svoje pristope k analizi in interpretaciji pesmi in dramskih besedil, kot jih izvaja s člani svojega gledališča in na raznih delavnicah. Njeno izvajanje teme Psihofizične priprave na javni nastop se nam je zdelo tako zanimivo, da smo predlagali voditeljici Literarne šole Dragici Breskvar, da bi lahko organizirala poseben tečaj z gospo Bezeljak samo za knjižničarke, predvsem tiste, ki veliko nastopamo pred raznimi skupinami ali na pravljičnih urah in bi nam tovrstne veščine še kako prišle prav. Dejala je, da bo razmislila o tem, vendar prej kot v prihodnjem letu realizacija ne bo možna. Tečaj pa bi moral trajati vsaj dva dni. Torej, na vidiku so nove možnosti izobraževanja.
Za učitelje in mentorje so bile verjetno zanimive tudi teme Med možnostmi in željami poučevanja literature na srednji šoli, ki jo je posredovala MARIJA MERCINA, profesorica na gimnaziji v Novi Gorici, in predavanje MARJANA PUNGARTNIKA o metodah mentorskega dela.
Seveda nismo vse dni tacali po istem kraju, ampak smo se razgledali tudi malo naokoli. Zelo lepo doživetje je bil večer šansonov v Novem mestu in ekskurzija po Beli krajini z ogledom Župančičeve Vinice. Tam smo se tudi okopali v Kolpi.
Za tiste, ki iščejo nove ideje za kakšen dvo ali trodnevni izlet, naj povem, da sem Belo krajino nato raziskovala še nekaj dni. Iz svoje izkušnje vam lahko zato predlagam ogled izvira Krupe s kraško učno potjo, izlet po zaščitenem območju Lahinjske doline, ki se imenuje Nerajski lugi, kjer boste zavonjali pravo Belo krajino, se vozili s kanujem po neokrnjeni reki Lahinji in vam bodo v starem mlinu lastnoročno na kamnitih žrmljah namleli moko za kruh. Izlet na Mirno goro, kjer rasteta 250 in okoli 300 let stara bukev in hrast, pa bo v vas prebudil pravo ljubezen do gozda, saj jo boste čutili na vsakem koraku in v različnih sporočilih in napisih, ki so jih na gozdni učni poti postavili pravi zaljubljenci v gozd in naravo. Če vas bo skrbnica koče na Mirni gori čemerno gledala, pa ji nikar ne zamerite, morda je imela samo še en slab dan. Vsekakor pa si dovolite okusiti belokrajnsko kulinariko s prijazno postrežbo. Ne bo vam žal. Tudi vam ne bo treba seči globoko v žep, kar je danes precej pomembno, s sabo pa boste odnesli prelepe vtise.
