Pravijo mi
da bi morala podariti svetu
tisto
kar je najlepše v meni
Danes sem sramežljiva grlica
ki je priletela iz raja
z ožganimi krili
Sanje se rušijo
kot stolpi iz slonovine
Svet je brez milosti
Hudič je sedel na prestol
Šepetam pesem
ki je ne bom nikoli napisala.
BOGINJA IZIDA
Kam vodi moja pot
v noči brez lune
Ob prašnem topolu
v kamenju iščem preteklost
v dolini prekletih duš
Glas iz kukavičjega gnezda se mi posmehuje
Kriči, da ni upanja zame
Naslanjam se na dogorelo ognjišče
ki je moj nezaželen podnajemnik
Poleteti želim v nebo
z belimi golobi
med dvema jazoma
da na poti srečam
boginjo Izido
ki vrača mrtve v življenje.
