MOČ POGOVORA Intervju s Trtkom Šercarjem opravljen in napisan leta 2017)
»Po dolgoletnem študiju in ukvarjanju z različnimi vedami sem prišel do spoznanja, da svet na dolgi rok spreminjajo knjige, v katerih so nova spoznanja. Samo knjige,« pravi upokojeni profesor psihologije in filozofije ter doktor političnih in informacijskih znanosti Tvrtko Šercar iz Maribora.
Od leta 1975 je delal (in kot upokojeni strokovnjak še vedno dela) na priznanem Inštitutu za informacijske znanosti v Mariboru (IZUM), na katerem so »izumili« knjižničarski sistem COBISS. Je avtor številnih strokovnih in filozofskih knjig, med drugim pa je sestavil tudi obsežen angleško-slovenski slovar za katalogizacijo knjižničnega gradiva, ki obsega več kot 5000 gesel, o čemer so takrat poročale vse svetovne agencije. Z njim smo se pogovarjali o moči posameznih komunikacijskih prijemov oziroma kanalov. Mimogrede povejmo, da je Šercar tudi pesnik in pomemben mnenjski voditelj v krogih civilne družbe.
Kljub temu, da se že več kot štirideset let ukvarjam z informatiko, s prijatelji in sorodniki raje kot z elektronsko pošto komuniciram z živo besedo. Moč osebnega pogovora je namreč veliko večja.
Zanima nas, kakšno težo ima v prepričevanju ljudi pogovor med dvema osebama na štiri oči. So televizija, tiskani množični mediji, različne reklame in letaki pri tem močnejši kot človekova govorjena beseda?
Ne. O tem vprašanju sta modrovala že Sokrat oziroma Platon, ko gre za konsolidacijo informacij. Ugotovila sta, kar danes vedo že vsi pametni komunikologi, da je velika razlika, ali en in isti stavek pove filozof, obrtnik, suženj ali kdo drug. Prav tako ni nepomembno, koliko človek pove. Če govori preveč, četudi pametno, ga sogovorniki nehajo poslušati. Če pove premalo, pa ga ne razumejo. Kje je srednja meja, je težko dognati. Na vaše direktno vprašanje pa bi odgovoril, da je največja moč prepričevanje v dialogu. To sta spoznala že Sokrat in Platon, kar sem, če se smem tudi malce pohvaliti, prvi razkril v svoji doktorski dizertaciji.
Če vas prav razumem, je moč osebno izgovorjene in napisane besede v komunikaciji močnejša kot vsi drugi kanali komuniciranja?
Tu moramo biti previdni. V totalitarnih sistemih so bile določene besede, ki jih je človek moral izgovarjati ali napisati, natančno določene, drugače je padel v nemilost. Besede imajo svojo težo samo, če jih človek izgovori neodvisno in po svoji volji. Takrat pa je njihova moč velika. V realnem svetu pa imajo besede svojo moč, če so podkrepljene tudi s poročanjem in komentiranjem medijev in s celotnim javnim diskurzom.
Komu ljudje najbolj verjamejo?
To je tako na kratko težko reči, vendar imajo najlažje delo tisti, ki prenašajo ljudem božjo besedo. Policaj človeka ne more prepričati, on ga kaznuje in mu vsi damo prav. Kondukter na vlaku ima večjo moč, kot univerzitetni profesor, ki z vlakom samo potuje. Zato univerzitetni profesor, pa naj je še tako pameten, mora na vlaku poslušati navodila kondukterja. Na splošno pa je res, da človek najlažje prepriča sočloveka v dialogu, seveda če njuna komunikacija poteka v demokratični družbi. Kot že rečeno, v nedemokratičnih družbah ljudje morajo govoriti že vnaprej naučene oziroma pričakovane stvari. Kako je s tem danes, lahko oceni vsakdo. Sam menim, da je polje demokracije pri nas zelo zoženo.
Spremljate delo sindikatov v Sloveniji?
Žal ne, nimam časa?
Kako bi po vašem mnenju lahko sindikati delavce prepričali, da se jim pridružijo in se vključijo v njihove vrste?
Najprej si morajo pridobiti avtoriteto. Ljudje so narejeni tako, da poslušajo avtoritete. Če se med seboj spopadajo in eden drugemu jemljejo veljavo, to ne vpliva dobro na včlanjevanje ljudi v sindikate. Ko govorim o avtoriteti sindikatov imam v mislih to, da jih kot avtoriteto prepozna tudi nasprotna stran – torej delodajalci in oblastniki.
Vas smem vprašati, komu na sindikalni sceni zaupate in zakaj?
Dogajanja na sindikalni sceni, kot že rečeno, ne spremljam posebej. Do mene pridejo informacije z nje zgolj občasno. Moj mnenjski voditelj o stvareh, ki zadevajo pravice delavcev, je Dušan Semolič. Ko on nekaj reče, se s tem ne ukvarjam več, temveč mu verjamem. S temi vprašanji se nimam časa bolj poglobljeno ukvarjati.
Verjamete bolj predsedniku vlade, predsedniku gospodarske zbornice ali Semoliču?
Med temi tremi, ki ste jih našteli, najbolj verjamem Semoliču.
Komu pa, če smem vprašati, še verjamete?
Ne verjamem veliko ljudem. Verjamem pa papežu Frančišku s tem pridržkom, da vem, da vsega ne more spremeniti in niti povedati povsem iskreno. Tako kot vsak, ki nastopajo na javni sceni, ne more povedati vsega, kar misli in kar ga teži. To je resnica v komuniciranju.
Kaj so po vašem mnenju največja težave v komuniciranju?
Veliko ljudi je, žal, lenih. Ne ljubi sem jim niti poslušati, kaj šele brati. Zato dandanes ni lahko komunicirati. Poglejte, kaj vse počnejo nekateri, da bi pritegnili pozornost ljudi.
Kako je s komuniciranjem v Slovenij?
Morda bo to za koga presenetljivo – sodimo v sam vrh držav, ki imajo zakonsko najbolj kakovostno urejene pravice do dostopa do informacij javnega pomena. To sem pred nedavnim prebral v knjigi, za katero sem pisal recenzijo.
Uporabljam samo internet. Vse knjige ki jih preberem, in teh ni malo, preberem na računalniku. Papirja, da bi z njega bral ali nanj pisal, praktično ne primem več v roke.
Kako pa komunicirate s prijatelji, znanci in bližnjimi sorodniki?
Skoraj samo ustno – s pogovori. Elektronskih pisem skoraj ne pošiljam, ker jih ljudje spregledajo ali pa jih ne berejo. Preveč so zasičeni s številnimi informacijami. Za stvari, ki jih komu želim zares sporočiti kljub temu, da sem informatik in verjamem v informacijsko tehnologijo, uporabljam osebni pogovor. V dialogu lahko človek razčisti nesporazume, če seveda dobro posluša tudi odzive sogovornika.
