RAZVOJ TEČE V SMERI NASTAJANJA PROFESIONALNE DRUŽBE
Intervju z dr. Tvrtkom Šercarjem

dr. Tvrtko Matija Šercar: Socialna država mora zagotoviti enake možnosti profesionalnega razvoja slehernemu posamezniku tudi v obliki brezplačnega šolanja za vse, saj je to z vidika dela glavni pogoj za etično sprejemljivo utemeljevanje neenakosti med ljudmi.

Hiter razvoj tehnologije, zlasti na področju informatike in komunikacij, močno vpliva tudi na družbene spremembe, še posebej pa se spreminjajo oblike dela in vse, kar je v zvezi z njim. Ljudje se velikokrat sprašujejo, kam se vrti ta svet, kakšne spremembe nas čakajo, kako bomo delali in živeli naprej, saj je delovnih mest vse manj, pa tudi kakšna bo družba prihodnosti in v čem bomo tekmovali in se razlikovali v njej? O teh in podobnih vprašanjih smo se pogovarjali s filozofom in sociologom dr. Tvrtkom Šercarjem, ki se že več desetletij ukvarja z informacijskimi znanostmi in njihovim razvojem.

Družboslovci radi rečejo, da ljudje pri delu vstopamo v odnose, ki jih narekuje vsakokratna razvitost proizvajalnih sil oziroma tehnologije ter znanja in kompetenc ljudi, ki so najpomembnejša proizvajalna sila.

Delo je prvotno kategorija fizike, povezana s kategorijami energije in moči. Delo je posledica spremembe energije, delo povezano s časom pa predstavlja moč. Po judovski in krščanski verski resnici so v Svetem pismu Stare zaveze delo, bolezen in smrt kazni za greh Adama in Eve, ki sta kljub božji prepovedi jedla sadove z drevesa spoznanja in jih je Bog nagnal iz Raja.

Delo v vašem vprašanju je mišljeno v gospodarskem sobesedilu, kot gospodarska kategorija v svetu materialne nuje, za razliko od umetniškega dela, na primer pesništva, ki sodi v cesarstvo svobode, čeprav tudi pri tem gre za delo, pri katerem trošimo energijo.

S stališča antropologije je človek bitje orodja, tehnološko bitje. Ne razvijamo vida, temveč očala. V kapitalizmu se ljudje razlikujejo po horizontali, razredno, glede na mesto v odnosih v proizvodnji, ki so odvisni od proizvodnih sredstev, tehnologije, orodij. Neenaki smo predvsem s tega vidika, pa tudi po rojstvu in podedovanem bogastvu. V poklicni družbi, v kateri je šolanje brezplačno za vse ter so zajamčeni tudi drugi socialni transferji družbe blaginje (za zdravstvo, pokojnine itd. z univerzalnim temeljnim dohodkom vred), naj bi se posamezniki razlikovali po šolskem in kariernem uspehu po vertikali. Ni problem v neenakosti, saj je človek tudi v biološkem smislu tekmovalno bitje, temveč v etično nesprejemljivem poreklu neenakosti.

Mnogi verjamejo v tehnološki determinizem, da torej tehnologija narekuje odnose med ljudmi. Gre za iluzijo o možnosti, da kompleksne pojave pojasnimo zgolj in samo z eno vrsto vzrokov! Tehnologija je le eden od dejavnikov sprememb, ki med seboj delujejo v širšem kontekstu močnih socialnih in kulturnih sil. Najvišji ideološki izraz tehnološkega determinizma je filozofija neizogibnosti, po kateri je globalni informacijski kapitalizem brez alternative. Vendar pa je družbena zgodovina brez našega namena slepa. Spremembe v družbi so odvisne od izbire namena in organiziranega delovanja posameznikov in skupin v skladu s političnim načrtom ter nešteto drugimi naključnimi dejavniki v naravi, družbi in kulturi, ki jih je skrajno težko nadzorovati in upravljati!

Kljub temu je nagel tehnološki razvoj privedel do neslutenih sprememb, ki jih ni pravzaprav nihče natanko predvidel.

Tehniška civilizacija se je zares razvila do neslutenih razsežnosti, vendar prednosti razvoja uživa le manjši, razvit, bogat del sodobnega sveta. Nerazviti in revni narodi in države nimajo pogojev za sodelovanje v procesih globalizacije, razen v oblikah negativnih globalnih pojavov kot sta brezdomstvo in ubežništvo.

Razvito dinamično jedro človeštva, opremljeno s kapitalom, tehnologijo in znanjem, predstavlja približno tretjino svetovnega prebivalstva, revne množice pa marginalizirani preostanek človeštva brez stika s tehnološkim razvojem in glavnimi tokovi zgodovine. Čez deset let naj bi nerazviti in revni predstavljali že tri četrtine svetovnega prebivalstva.

V zadnjih desetletjih je bi razvoj najhitrejši na področju računalništva, informatike in komunikacij.

Živimo v času po tretji komunikacijski revoluciji. Računalnik kot tržna kategorija se je pojavil leta 1970, osebni računalnik leta 1980, CD v osemdesetih letih, tehnologija navidezne resničnosti konec osemdesetih let, internet leta 1990, mobilna telefonija (največja revolucija na področju osebnih telekomunikacij v zgodovini) leta 1991, svetovni splet leta 1995, zatem pa mobilni telefon za dostop do interneta. Sestavni del tretje komunikacijske revolucije je multimedijska revolucija, ki še teče. Multimediji vsebujejo besedilo, grafiko, zvok in sliko. Kritična količina informacij se pretaka po računalniških omrežjih, pa tudi po številnih drugih kanalih, med katerimi so najpomembnejša množična občila. Slika in zvok sta najpomembnejši tržni kategoriji za revni, nerazviti in nepismeni del človeštva. Televizija je - poleg tega, da je relativno poceni, posebej v primerjavi z uporabo interneta - medij za nepismene, knjige, natisnjene na papirju, so zelo drage in so medij izobraženih elit.

Razvoj mobilnega brezžičnega telefona, jezikov in protokolov za povezavo interneta/spleta in globalnih omrežij za mobilne brezžične telefonske komunikacije, telekomunikacijskih operaterjev in proizvajalcev vsebin za uporabnike mobilnih brezžičnih telefonov, je danes glavna gonilna sila na globalnem tržišču.

Vse to je močno vplivalo na gospodarsko rast

Za večino vlad je gospodarska rast ključ napredka, ki je od konca druge svetovne vojne najpomembnejši cilj politikov in ekonomistov po vsem svetu. Rast imajo za kazalnik, da se v politiki in ekonomiji dobro dela. Vendar je rast navaden mit. Svetovno prebivalstvo, industrializacija, proizvodnja hrane, onesnaženost okolja in poraba neobnovljivih naravnih virov raste po vzorcu eksponentne rasti, toda obstajajo meje rasti, glavni pa sta zgornja meja onesnaženosti narave in omejena količina razpoložljivih neobnovljivih naravnih virov, predvsem nafte.

Kljub rasti družbe posamezniki niso nič bolj srečni niti zadovoljni s svojimi življenji. Več kot dve milijardi ljudi živita z manj kot dvema dolarjema na dan in v ekosistemu onesnaženega zraka, vode in zemlje, izgube biotske raznovrstnosti, izsekavanja tropskih gozdov, neprimernega ravnanja z odpadki ter globalnega segrevanja ozračja.

Gospodarska rast zaradi meja rasti ni vzdržna, eksploatacija neobnovljivih naravnih virov pa bo povzročila zlom družbeno-ekonomskih in ekoloških sistemov nekje tekom 21. stoletja. Najbolj verjetni posledici bosta padec števila svetovnega prebivalstva in proizvodnje.

Kaj imate v mislih, ko govorite o mejah rasti?

Nosilno sposobnost planeta smo že presegli in skrajnji čas je za prehod v trajnostno gospodarstvo. Globalna ekonomija se je v zadnjih 30 do 40 letih podvojila, hkrati pa je bilo uničenih 60 odstotkov ekosistemov!

Mednarodna agencija za energijo, International Energy Agency (IEA) je napovedala, da lahko naftni vrh doživimo že okoli leta 2020. Potem, ko bo produkcija nafte dosegla svoj vrh, nafta seveda ne bo izginila. Je bo pa manj in njena proizvodnja bo dražja.

Visoke cene hrane so pred desetimi leti že povzročile hude nerede v nekaterih državah. Tudi cene rudnin naraščajo, povpraševanje raste in ob nadaljevanju sedanje količine izkopa bo veliko število strateških rudnin z bakrom, kositrom, srebrom, cinkom in kromom vred kmalu izginilo in to ne v naslednjih stoletjih, ampak desetletjih.

Pomanjkanje virov je le del skrbi. Drugi del je zmožnost planeta »absorbirati« naše vplive na okolje. Ena izmed bolj očitnih posledic so podnebne spremembe zaradi izpustov povečanih količin CO2 v ozračju v zadnjih dveh stoletjih. Globalno segrevanje bo po napovedih povzročilo največje spremembe, kar jih je človeška civilizacija doživela v zadnjih 10 tisoč letih. Stroški posledic podnebnih sprememb v tem stoletju bodo presegli škodo, ki sta jo povzročili obe svetovni vojni in gospodarski krizi skupaj.

Čeprav brez rasti ne gre, rast prinaša tudi nenadzorovane dejavnike kot so rast brez zaposlitve, brezobzirna rast, rast brez glasu, rast brez korenin in rast brez prihodnosti. Zato rast povzroča poleg navideznega povečevanja dohodka tudi povečevanje neenakosti, proces industrializacije pa revščino, ki veliko ljudi s podeželja spravi v sive trge v mestih.

V večini industrializiranih držav je po nekaterih ocenah v zadnjih dveh desetletjih kljub nepretrgani rasti dohodkov naraščala tudi stopnja revščine.

Kaj lahko potemtakem od tehnološkega razvoja in gospodarske rasti v sedanjih kapitalističnih odnosih pričakujejo delavci?

Globalni informacijski neoliberalni kapitalizem je nova oblika kapitalizma »brez delavcev«. Naraščanje prebivalstva in upadanje potrebe po delavcih je glavno strukturno protislovje sodobnega sveta. Brezposelnost je globalni množični pojav. V prihodnje bo brezposelnost vedno večja, saj je neizogibna posledica vedno manjše potrebe globalnega informacijskega neoliberalnega kapitalizma po delovni sili.

Danes obstaja absolutni presežek in relativni primanjkljaj delovne sile. Informacijski kapitalizem namreč potrebuje predvsem informacijske proizvajalce, strokovnjake za menedžment in marketing, v sorazmerno omejenem številu, ki jih zmanjkuje (relativni primanjkljaj), ter vedno manj delavcev za opravljanje rutinskih del, ki jih nadomeščajo stroji (absolutni tehnološki presežek). Za industrijsko in kmetijsko proizvodnjo ni več problem to, kako povečati fizični obseg in kakovost proizvodov in pridelkov, ampak to, kako čim več narediti s čim manj delavci, in predvsem to, kako proizvode in pridelke prodati na globalnem tržišču.

Vedno večji del prebivalstva bo tudi jutri brezposeln. Več bo tistih, ki bodo dobili odpoved, kot tistih, ki se bodo uspeli na novo zaposliti. Razvoj dela je zaradi hitrega tehnološkega napredka tudi dramatično hiter. Ljudje, ki so ostali brez delovnega mesta, bodo imeli vedno manj priložnosti za zaposlitev, ker bodo vedno starejši in vedno bolj nesposobni za pridobivanje novih kompetenc (novih znanj in veščin). Število brezposelnih bo torej po eni strani naraščalo zaradi trajne izgube delovnih mest, po drugi strani pa zaradi nesorazmerja med demografsko rastjo v svetu in vedno manjši potrebi globalnega korporativnega kapitalizma oziroma sodobne proizvodnje, ki sloni na vedno bolj produktivni tehnologiji, po delovni sili. V svetu se danes lahko zgradi več hiš in stanovanj, proizvede več oblek, čevljev, hrane, avtomobilov, televizorjev, računalnikov, mobilnih telefonov itd., kot se jih lahko proda. Ni problem v proizvodnji in v potrebah po blagu, temveč v neenakosti med ljudmi in v revščini večine svetovnega prebivalstva, ki ima zanemarljivo majhno kupno moč.

Vendar se novih socialnih problemov ne da rešiti na stari način. Največja napaka klasične marksistične teorije in kritike industrijskega kapitalizma je (bila) poleg podcenjevanja demografskih problemov tudi v enostranskem zavzemanju za zaposleno delovno silo v odnosih med kapitalom in delom ter v zavzemanju izključno za razvite nacionalne ekonomije držav industrijskega kapitalizma. Marx ni skrbel za ljudi, ampak za delavce, in sicer za zaposlene, bil pa je navdušen nad umetniki, katerih delo izhaja iz svobode in ne iz nuje. Za Marxa so brezposelni tehnološki presežek (izraz je skoval J. M. Keynes 1931. leta), iz katerega nastaja rezervna armada, ki bo pokopala kapitalizem. Če so za Marxa brezposelni »strašila za kapitaliste«, so za neoliberalce brezposelni pomembni kot gasilci. Za neoliberalce je namreč brezposelnost nujen in normalen pojav, ki je v prid delavcem. Tehnološki napredek je v interesu delavcev, brez začasne brezposelnosti pa ga sploh ne bi bilo. Armada brezposelnih po njihovem prepričanju ni manj brezposelna od gasilcev, ki v gasilskem domu čakajo na alarm.

Kljub temu pa znajo ideologi neoliberalizma delavcem slikati bodočnost neoliberalnega kapitalizma v najbolj rožnatih barvah.

Neoliberalna ekonomska filozofija globalnega informacijskega kapitalizma in informacijske družbe je polepšana slika sodobnih procesov globalizacije v očeh ideologov korporativnih kapitalistov, menedžerjev in dobro plačane delovne sile.

Neoliberalni korporativni kapitalizem poraja tudi anti kulturno parazitsko ideologijo brezposelnih množic. Zato niti v glavah revežev delovna mesta niso več nujna rešitev za preživetje. Ker vendarle ni mogoče obstati na robu preživetja, družbe in kulture brez rednega delovnega mesta, se oblikuje tudi parazitska ideologija brezposelnih množic o možnosti vegetiranja pod najnižjimi kulturnimi standardi brez dela in o pravici do različnih oblik mednarodne humanitarne in razvojne pomoči posameznikom in državam. Paradoks je, da gredo sredstva za to humanitarno in razvojno pomoč iz žepov revnih slojev v bogatih državah, praviloma pa končajo v žepih maloštevilnih bogatašev v revnih državah. Parazitsko ideologijo brezposelnih krepi tudi socialni altruizem korporativnih kapitalistov, katerega skrajni namen je pomiriti (lastno moralno vest in) nezadovoljstvo neorganiziranih množic revežev. Vse to je pripeljalo do padca pomena dela na tako nizko raven, na kateri je bilo delo pred nekaj več kot sto leti. Tisti, ki živijo od plač za polno zaposlitev, predstavljajo v pol industrializiranih državah, kot je npr. Brazilija, manjšino gospodarsko aktivnega prebivalstva, medtem ko večina služi denar za preživetje na bolj negotove, prekarne, neformalne in tudi nelegalne načine, da o življenju od humanitarne pomoči niti ne govorimo.

To je posledica absolutnega zmanjševanja števila delovnih mest v svetu. Kaj se bo dogajalo z delovnimi mesti in kakšne posledice bo to še imelo?

Dobro plačane polne zaposlitve izginjajo tudi v visoko razvitih gospodarstvih Zahoda. Doživljenjsko delovno mesto je že izginilo. Včerajšnja družba dela se hitro spreminja v družbo tveganja in gospodarske negotovosti. Neoliberalni korporativni kapitalizem ruši temelje države socialne blaginje. Kriza in brezposelnost bosta v prihodnje osnova novega normalnega stanja. Danes govorimo o finančni in ekonomski krizi, v krizi pa je politična oblast in ne ekonomija. Globalna ekonomija ne pripada nobeni državi in je ušla politični moči, omejeni na določeno državo. Tega dejstva ne priznava marsikatera nacionalna vlada. Za bogate pa krize ni! Kriza obstaja le za neštete množice revnih po svetu. V krizi sta tudi pravična socialna država in sama demokracija, ki jo je zamenjal tehnološki totalitarizem za nadzorovanje posameznikov.

Ob koncu 21. stoletja bo videti današnji boj za delovna mesta kot boj za ležalnike na Titaniku.

Neoliberalci radi govorijo, da bi pomankanje delovnih mest rešili z uvedbo še bolj fleksibilnih delovnih razmerjih, kot že so.

Fleksibilno tržišče delovne sile je sredstvo za strah pred izgubo delovnega mesta. Če se delavec boji, ne bo zahteval boljših pogojev. Fraza »fleksibilnost tržišča delovne sile« je evfemizem za zmanjševanje plač delavcev in za odpovedi. Fleksibilnost tržišča dela je postala najbolj pomembna svetovna reforma na področju upravljanja z delovno silo z namenom vzdrževanja nizkih plač in ukinjanja delovnih mest.

V sužnjelastniški in fevdalni družbi so bili iz družbe svobodnih ljudi izključeni tisti, ki so delali. Večina je delala za manjšino. V začetku 19. stoletja sta bili brezposelnost in polovična zaposlenost normalen pojav. Po industrijski revoluciji so bili iz kapitalistične družbe izključeni tisti, ki niso delali. Predpostavki demokracije pa sta zaposlenost in plačano delo. Za demokracijo so potrebni ljudje, ki imajo dom in zanesljivo delovno mesto. Politična svoboda, torej demokracija, namreč ni možna brez materialne gotovosti prebivalstva. Zato je dejanska demokracija v Evropi postala resničnost šele po 2. svetovni vojni, ko je bila dosežena optimalna zaposlenost. Vendar je paradoks delovne družbe demokratičnega kapitalizma v tem, da se je zaradi tehnološkega napredka industrijski kapitalizem preoblikoval v informacijski kapitalizem, ki ne potrebuje več rutinske delovne sile (kapitalizem brez delavcev). Ta pa povzroča velikansko brezposelnost večine prebivalstva v svetu.

Delovno silo je zamenjalo znanje, ki predstavlja vedno večji delež ustvarjanja vrednosti, večina ljudi pa je vedno bolj le servis za to znanje, ki je lahko bodisi znotraj bodisi zunaj človekovih možganov. Redki so znanstveniki, demagogi v politiki pa številni, ki so prepričani, da tehnološki napredek vedno prinaša tudi dovolj možnosti za zaposlitev.

Kot rečeno, je danes konec delovne družbe. Družbeni cilj ne more več biti obnova stanja polne zaposlenosti v klasičnem smislu besede in demokracije, ki sloni na plačanem delu na stalnem delovnem mestu, temveč legalizacija posledic neoliberalnega kapitalizma, kot so alternativne oblike nelegalnega, a poštenega individualnega dela na črno, ter različne oblike družinskega dela in samozaposlovanja.

Neoliberalizem izpodriva tudi lastne temelje, vključno s teoretičnimi. Po eni strani veča moč centrifugalnih sil svetovnega gospodarstva in nacionalnih egoizmov, ker po padcu berlinskega zidu in po demokratičnih spremembah v nekdanji Sovjetski zvezi in drugih državah realnega in samoupravnega socializma nima več prepoznavnega skupnega sovražnika. Po drugi strani pa delujejo negativni učinki globalnega neoliberalnega kapitalizma v smeri oblikovanja številne politične opozicije brezposelnih in globalnega antiglobalističnega gibanja povsod po svetu. Po tretji strani prispeva k nastajanju koalicije delodajalcev in zaposlene delovne sile. Imeti delovno mesto je danes velik privilegij. Ker neoliberalizem uresničuje napovedi o skrajni delitvi in razpadu družbe ter nastajanju bipolarnega svetovnega reda bogatih in revnih, predstavlja neko vrsto marksizma brez Marxa in brez kakršne koli politične alternative za izhod iz družbene krize. Krizo povzročajo zlasti izginitev delovne demokracije in družbe polne zaposlenosti, izključevanje večine prebivalstva iz družbe in glavnega toka zgodovine ter ne nazadnje globalna ekološka kriza, ki se bo končala s kataklizmo, če ne preprečimo obstoječih trendov onesnaževanja.

Globalizem nadnacionalk in globalna revščina sta povzročili globalne probleme, globalni problemi pa terjajo globalne rešitve. Vse kaže, da jih obstoječe mednarodne inštitucije globalnega korporativnega kapitalizma niso sposobne rešiti. Sodobni svet je na novem križišču zgodovine, na katerem se prepletajo številne poti. Ena pot vodi v razvoj transnacionalnih demokratičnih političnih inštitucij morebitne bodoče »svetovne države«, druga k postpolitični dominaciji svetovne tehnokracije, ki že grozi, tretja pa k socialdemokratski reformi neoliberalnega kapitalizma.

dr. Tvrtko Matija Šercar: Za bogate krize ni!

Ali niso sedanji krizni in negotovi časi idealni tudi za krepitev populizma?

V zadnjih letih 20. stoletja se je pojavila nova oblika fašizma, ki ga poimenujejo »tretje stališče, tretji politični red« (third position), ki si prizadeva strmoglaviti sedanje vlade in jih nadomestiti z monokulturnimi nacionalnimi državami, zgrajenimi okoli ideje prevlade rasnega oziroma verskega nacionalizma. Neofašisti tretjega političnega reda so že organizirani v ZDA, Evropi in na Bližnjem vzhodu. Tretji politični red v Evropi imenujejo Nova desnica. Skupine tretjega političnega reda verjamejo v rasno homogeno decentralizirano plemensko obliko nacionalizma in so prepričani, da so razvili ideologijo, ki je onkraj tako komunizma kot kapitalizma. Privrženci tretjega političnega reda predstavljajo nadaljevanje Strasserjevega krila nemškega nacionalnega socializma (nacizma), ki je bilo kritično do Hitlerjeve različice nacizma, ki je izneverila delavski razred.

Kaj se v postindustrijski družbi dogaja in kaj se bo še dogajalo z industrijo?

Družbena delitev dela je skupna značilnost industrijske in postindustrijske - profesionalne družbe ter ključ za bogastvo vseh nacij. Industrijska družba je bila družba množične industrijske proizvodnje, postindustrijska družba pa vedno bolj temelji na storitvah. Z gospodarsko rastjo je povezana selitev delavcev iz poljedelstva v industrijo in v storitveni sektor (Pettyjev zakon). Tisto, kar se je zgodilo s kmetijstvom v industrijski revoluciji (deagrarizacija prebivalstva; maloštevilni kmetje so postali sposobni prehraniti večino prebivalstva), se je zgodilo z industrijo v postindustrijski družbi (robotizacija in informatizacija proizvodnih procesov ter deindustrializacija prebivalstva). Z uporabo robotov, računalnikov in telekomunikacijskih omrežij je industrija postala tako produktivna, da je manjšina sposobna proizvajati potrebne dobrine za večino prebivalstva, med katerim je čedalje več brezposelnih. Po »zeleni revoluciji« v Zahodni Evropi in Severni Ameriki je kmetijstvo postalo še bolj produktivno. Zelena revolucija, robotizacija, informatizacija in omreževanje so povzročili velike strukturne spremembe v gospodarstvu. Te so večini prinesle brezposelnost, manjšini, predvsem informacijskim proizvajalcem pa nove priložnosti.

Kako vidite družbo v prihodnosti?

Menim, da se družba razvija v smeri sodobne profesionalne družbe. Prihodnost bo doba netipičnega in vedno bolj profesionalnega eksperta. Predindustrijska družba je temeljila na pasivnem posedovanju zemljišča, industrijska družba na aktivnem izkoriščanju kapitala, nastajajoča profesionalna družba pa temelji na človeškem kapitalu, ki ga ustvarja izobraževanje ter izpopolnjuje »strategija zaprtosti«, to je izključevanje nekvalificiranih.

Profesionalne karierne hierarhije specializiranih poklicev so v nasprotju s solidarnostjo družbenega razreda po horizontali. Ob koncu 20. stoletja je začela nad razredno strukturo prevladovati tekstura profesionalizma. Profesionalci niso samo neka druga vrsta upravljalnega razreda, ki je nadomestil veleposestnike iz predindustrijske družbe ali kapitaliste iz industrijske družbe. Vedno več delovnih mest zahteva specializirano izobraževanje in ekspertno znanje, ustrezen status in zanesljiv dohodek (visok plačilni razred, ugodnosti, kot so plačane počitnice in nadomestilo za bolniški dopust, ter ustrezna pokojnina). Ti pogoji profesionalnega dela ne veljajo samo za intelektualne delavce, pač pa tudi za vedno več manualnih delavcev.

Življenje regulirajo profesionalni socialni ideali. V predindustrijski družbi je bil prevladujoč aristokratski ideal, ki je temeljil na lastništvu in patronatu. Pasivno lastništvo, večinoma nad zemljiščem, je bilo materialno zagotovilo za idealnega državljana: brezposelnega gentlemana, ki je prispeval k političnim pravilom in morali ter podpiral umetnost, književnost in šport.

Podjetniški ideal industrijske družbe temelji na aktivnem kapitalu in konkurenci, na poslovnih naložbah kot gonilu gospodarstva, ki ga upravlja lastnik-menedžer, v idealnem primeru "self-made man".

Ideal delavskega razreda (nikoli dosežen v praksi) je bil kolektivni ideal dela in sodelovanja, dela kot edinega vira vrednosti in kooperativnih prizadevanj kot najbolj poštenega načina izkoriščanja in plačevanja ter pravica delavcev do celotnega proizvoda dela.

Profesionalni ideal, ki temelji na ekspertnem znanju, poudarja človeški kapital, ne pa pasivno ali aktivno posedovanje.

Po čem se bodo razlikovali ljudje v profesionalni družbi?

Ljudje se in se bodo še bolj razlikovali po delu, ki ga opravljajo in ki je visoko kvalificirano in specializirano (ne pa po enostavni delovni teoriji vrednosti) in po selekciji glede na dejanske vrednosti, ki so potrjene kot šolano ekspertno znanje. Kot niso bili vsi veleposestniki dobronamerni gentlemani ali kapitalisti "self-made men" ali delavci, ki živijo od plač, solidarni s svojim razredom, tako niti vsi strokovnjaki niso pripravljeni sprejeti dejstva, da uspeh določa izključno dejanska vrednost brez pomoči sorodstva, družinskega bogastva ali privilegiranega izobraževanja.

Ideali tekmujejo v širšem kontekstu, kot je gospodarsko tržišče, in to na družbenem tržišču prihodka, moči in statusa.

Razred, oblast in status so samo trije načini videnja iste družbene stvarnosti, in to z ekonomskega, političnega in ideološkega stališča. Noben dejavnik ni pomembnejši od preostalih dveh; vsi imajo enak pomen, dokler v medsebojnem boju ne zmaga eden od njih. Poreklo bogastva, moči in statusa je lahko v kateremkoli od teh načinov. Tri sile - ekonomska, politična in kulturna - so različne oblike družbene moči, ki se lahko preoblikujejo iz ene v drugo.

Kako si predstavljate bodočo profesionalno družbo?

Profesije ne morejo računati s tolikšno močjo karizmatičnega vpliva za prevzem bogastva in oblasti, kot so ga imeli Aleksander Veliki, Napoleon in Hitler, veleindustrijalci, kot so Carnegie, Ford in Nuffield, Savonarola, Eva Peron in Homeini… Profesije se sklicujejo na nepogrešljivost njihovih specializiranih proizvodov in storitev za stranke, delodajalce, družbo in državo in so v postindustrijski družbi v celoti sposobne utrditi človeški kapital (znanje, veščine in sposobnosti = kompetence) kot prevladujočo obliko vrednot.

Profesionalni kapital, ki je bolj materialen na primer od delnic in manj ranljiv od večine oblik materialnega bogastva, je sposoben za samo-prenovo s pomočjo izpopolnjevanja ekspertnega znanja in veščin, je torej najbolj resna vrsta lastništva. Ta vrsta lastništva zagotavlja svojim posestnikom neodvisnost, gotovost, pravico do kritike brez strahu pred posledicami, trden položaj v družbi, ki ga je lahko braniti, zagotavljanje lastnega mesta v družbi, predvsem pa individualno varnost in samozaupanje za oblikovanje lastnega socialnega ideala, vizije, po kateri naj bi bila družba organizirana.

Aristokratski in kapitalistični ideal sta zadevala samo veleposestnike in kapitaliste, medtem ko se profesionalni ideal načeloma nanaša na vsakega državljana. »Kapitalisti« v profesionalni družbi naj bi bili po poklicu »profesionalci - eksperti« v hierarhiji po vertikali z ustreznimi kompetencami (stališča, znanje, sposobnosti), ne pa člani vladajočega razreda v družbeni hierarhiji po horizontali.

Profesionalni status in prihodki so predvsem odvisni od sposobnosti profesije, da prepriča družbo v vrednost profesionalnih storitev, manj pa od tržišča. Profesionalni ideal vsebuje načelo priznanja vseh profesij, potrebnih za blaginjo družbe, ter načelo socialne pravičnosti, ki velja za populacijo v celoti, zajema pa pravice do varnosti in prihodkov, enakih priložnosti za izobraževanje, dostojnega stanovanja, čistega okolja in dela.

Država blaginje in osnovna socialna varnost posameznikov brez profesionalnega statusa (izključenih) so praktični izraz socialnega ideala v profesionalni družbi, ki ni egalitarna družba. Vsaka profesija ima lastno lestev z veliko letvami.

Neenakost in rivalstvo med temi hierarhijami v sodobni profesionalni družbi že danes prevladujeta nad razrednim bojem. Družbe, v kateri ne bi bilo boja za prihodek, moč in status, pa ni. Profesionalna družba je organizirana predvsem hierarhično po vertikali, ne pa horizontalno po družbenih razredih. Glavni boj se vodi med neposrednim uporabnikom proračunskih sredstev in med tistimi, ki sebe vidijo kot vir teh proračunskih sredstev. Zdravniki, uslužbenci, vojaki, socialni delavci, univerzitetni in državni raziskovalci itd. tekmujejo za sredstva iz javnih virov financiranja. Menedžerji v privatnih korporacijah so predvsem zainteresirani, da z zmanjševanjem davkov čimbolj omejijo te vire, vendar tudi lobirajo pri vladi zaradi pogodb, naložb, protekcionizma proti tuji konkurenci, podpore pri zaposlovanju delovne sile itd.

V sistemu profesij ima država pomembno vlogo posrednika med konkurenčnimi interesnimi skupinami, predvsem zato, ker razpolaga z več kot polovico BDP-ja, kar še zlasti velja za razvite države.

Glavni konflikt v fevdalni družbi je bil boj med aristokracijo in kmeti, v industrijski družbi med kapitalisti in delavci, v profesionalni družbi pa se glavni konflikt odvija med profesionalnimi skupinami v zasebnem in javnem sektorju.

Profesionalni ideal motivira pripadnike profesionalnih skupin, da delujejo v smeri izgradnje družbe, ki naj bi čimbolj ustrezala njihovim interesom in socialni vlogi. Pripadniki profesionalnih skupin načeloma nasprotujejo vrednotenju njihovih kompetenc (znanje in veščine) na tržišču, temveč zahtevajo od družbe, da zagotovi pogoje, za vrednotenje, ki ga lahko jamči samo njihova izobrazba in kvalifikacije, opravlja profesija sama. Te pozicije niso dosegle vseh profesij, vendar k temu stremijo vse brez razlike.

Vedno več profesij ima družbeno dogovorjene lestvice plačilnih razredov in stabilne oblike karier. Mesto dogovora naj bi bilo družbeno tržišče prestiža in družbena vrednost profesionalnih storitev kot merilo, ne pa prodaja njihovega dela na gospodarskem tržišču. To se predvsem nanaša na tiste profesije v stari razredni družbi, katerih storitve so se nanašale na družbo v celoti ali na uporabnike, ki so jim lahko plačevali polne stroške teh storitev, in sicer na kler, vojsko, zdravnike, učitelje, akademike, socialne delavce, knjižničarje, državne uslužbence itd.

Z izjemo menedžerskih tajkunov, ki so odvisni od nepredvidljivih kapitalskih dobičkov, je postala tudi večina v menedžerski profesiji odvisna od plačilnih razredov in stabilne karierne hierarhije (V profesionalni družbi tudi menedžerstvo postaja poklic, kot vsi drugi).

Moderna bifurkacija dveh rivalskih skupin profesij v zasebnem in javnem sektorju vsekakor temelji na inkompatibilnosti interesov. Skupine profesij v zasebnem sektorju dajejo prednost temu, da se uspeh meri s plačo in dodatnimi koristmi, v javnem sektorju pa imajo močnejšo vlogo nedenarne nagrade in priznanja časti, slave, vpliva in prestiža, ki jih prinaša možnost napredovanja do vodje v nekem vladnem oddelku, v vojski, v cerkvi, na fakulteti itd.

Njihova različna stališča do vloge države se izražajo kot sovraštvo in zavezništvo z državo. Za profesionalne skupine v javnem sektorju je država vir plač in financiranja ter jamstvo njihovega statusa in prestiža, za profesionalne skupine v privatnem sektorju pa grožnja njihovim prihodkom in kapitalu ter dejavnik, ki omejujejo njihove aktivnosti in samovoljo. Obe strani si želita pridobiti kontrolo nad vlado: ena, da zagotovi in razširi svoje delo, druga, da se izogne njeni oviralni kontroli.

Predhodniki profesionalne družbe so bila poleg združenj delodajalcev in sindikatov predvsem profesionalna združenja, ki postajajo vse močnejša in vse bolj vplivna. To je posledica in simptom, ne pa vzrok razvoja vedno bolj kompleksne in soodvisne profesionalne družbe.

Kako naj se torej ljudje, zlasti mlajši, pripravijo na bodočnost v profesionalni družbi?

Čeprav sociologija profesij razkriva velik potencial profesij za samoorganiziranje, so profesije v Evropi in pri nas tesno povezane z državo. Vsekakor mnogo tesneje kot v Združenih državah Amerike. V Evropi ima država zelo aktivno in pomembno vlogo pri iniciaciji in institucionalni organizaciji profesij. Socialna država pa naj bi zagotovila enake možnosti profesionalnega razvoja slehernemu posamezniku v obliki brezplačnega šolanja za vse, saj je to z vidika dela glavni pogoj za etično sprejemljivo utemeljevanje neenakosti med ljudmi. Zato si je treba prizadevati za ohranitev in okrepitev socialne države, ki vsem zagotavlja enake možnosti.

Za konec še vprašanje, kaj kažejo empirične raziskave na področju sociologije profesij?

Smo priče preporoda profesionalne družbe. Kot rečeno, se posamezniki v profesionalni družbi ne razlikujemo horizontalno po družbenih razredih , temveč po mestu v karierni hierarhiji v svojem poklicu po vertikali glede na intelektualni kapital slehernega posameznika, ki poleg nadarjenosti temelji na ekspertnem znanju, pridobljenem z izobraževanjem.

Da rezimiram. Profesionalni kapital je bolj materialen od delnic in manj ranljiv od večine oblik materialnega posestva, sposoben za samoprenovo s pomočjo izpopolnjevanja ekspertnega znanja in veščin. Je najbolj resna vrsta lastništva, saj zagotavlja svojim posestnikom neodvisnost, gotovost, pravico do kritike brez strahu pred posledicami (!), položaj v družbi, ki ga je lahko braniti, ki omogoča tudi spremembo družbe ali zagotavljanje lastnega mesta v družbi, predvsem pa individualno varnost in samozaupanje za oblikovanje lastnega socialnega ideala, vizije, po kateri naj bi bila družba organizirana. Postopno zmagoslavje socialnega ideala profesij zadnjih sto let je pripeljalo do hegemonije človeškega kapitala in pojava profesionalne družbe. Med hegemonijo profesionalnega ideala in hegemonijo aristokratskega ali kapitalističnega ideala je bistvena razlika. Aristokratski in kapitalistični ideal lahko zadevata samo veleposestnike in kapitaliste, medtem ko se profesionalni ideal načeloma nanaša na vsakega državljana.

V profesionalni družbi naj bi bili tudi »kapitalisti« po poklicu »podjetniki« v podjetniški hierarhiji po vertikali z ustreznimi kompetencami (stališča, znanje, sposobnosti), ne pa člani vladajočega razreda po horizontali!

Toda profesionalna družba ni egalitarna družba. Vse profesije so enake, vendar so nekatere bolj enake kot druge. Profesionalna družba ni razredna družba binarnega modela z majhnim vladajočim razredom in velikim razredom podrejenih, ampak je zbir vzporednih hierarhij neenake višine. Vsaka od teh ima lastno lestev z veliko letvami. V »longitudinalni« raziskavi v letih 1934-35, 1950 in 1989 v ZDA je bil ugotovljen naslednji hierarhični seznam poklicev glede na prestiž (ugled): zdravnik, univerzitetni profesor, odvetnik/pravnik, arhitekt, zobozdravnik, gradbeni inženir, letalski pilot, računovodja/knjigovodja, duhovnik, srednješolski učitelj, osnovnošolski učitelj, novinar, umetnik, igralec, bibliotekar, stenodaktilograf, električar, zavarovalniški agent, avtomehanik, policist, zakupnik (farmer), predelovalec, voznik tovornjaka, voznik avtobusa, hišnik/vratar, natakar/strežnik, kmetijski delavec.¹

¹ Matthews, D.R., 2017. Accountants and the professional project. https://www.researchgate.net/publication/312479335_Accountants_and_the_professional_project; Coutu, W., 1935/1936. The relative prestige of twenty professions as judged by three groups of professional students. Social Forces, 14, 522-529; Treiman, D.J., 1977. Occupational Prestige in Comparative Perspecitive. New York: Academic Press; Nakao, K. and Treas, J., 1994. Updating occupational prestige and socioeconomic scores: how the new measures measures up. Sociological Methodology, 24, 42-69.