Ivan ŠEGA: »Usodni dimnik«, Kulturni center, Maribor 2023
Avtor se je lotil opisovanja samih sodobnih problemov, kot je varovanje našega okolja, denimo. Tako je govor v knjigi o gradnji sežigalnice odpadkov, ki naj bi bila pilotno/pilotni projekt EU v eni izmed naših manjših občin, ki je nedaleč od prestolnice, a vendarle dovolj daleč, da/ko se mora, še ne povsem, direktorica podjetja PP, Lidija, ki se ukvarja s smetmi, ki/kjer jo na to delovno mesto morajo šele potrditi, krepko potruditi, da ima na vajetih, ali da drži v roki, da obvladuje vse vezi, ki pripeljejo do potrditve in bere vseh potrebnih dovoljenj, da bi do take sežigalnice prišlo, tako z vidika dveh občin in njunih županov, ozemlja katerih bi se sežigalnica (do)tikala, kot preko civilne iniciative, ki bi skozi oči prebivalstva v teh dveh občinah dala zeleno luč s svojim pritrjevanjem za izgradnjo le-te, sežigalnice, pri čemer igra ključno vlogo dimnik, ki je edini že zgrajen na dvorišču obrata, ki mu predseduje omenjena direktorica, in ki je zgrajen kvalitetno, po starih standardih in s kakovostno opeko, in ki ga bodoča direktorica ima priliko vsak dan opazovati in se sprehoditi do njega ter skozi njega pogledati v nebo, kjer »vidi luč na koncu predora«, kjer »vidi« izpolnitev svojih sanj. Samska je, brez otrok, ko se je ločila od prvega moža, s katerim je ni vezalo nič, ko/ker je poleg nje menjaval »kikle« kot nogavice; drugi mož pa ji je umrl kmalu po sklenitvi zakona v prometni nesreči. Tako ima še več interesa, ko se ji je izjalovilo osebno življenje, da kaj doseže v poklicnem angažiranju, zato je projekt sežigalnice »njen« projekt. Toda pri osvajanju vseh potrebnih dovoljenj jo pot vodi tudi v prestolnico do Direktorata, kjer je direktor prav njen nekdanji prvi mož. Ko mu ona obrazloži, kaj bi potrebovala, ji on neposredno reče, da edina pot do odobritve dovoljenj vodi preko posteljnih aktivnosti. Tako se sama sooči z dilemo, kaj naj postavi na prvo mesto: svoje dostojanstvo ali pa izpolnitev njene goreče želje, da bi sežigalnica zaživela. In se ukloni svoji poklicni želji in ugodi svojemu nekdanjemu možu. Tako kmalu projekt sežigalnice zaživi tako »živo«, da je tik pred izvršitvijo, manjkajo samo še gradbena dovoljenja. Toda direktorica PP se čedalje slabše počuti in ko gre na pregled krvi, ugotovijo zdravniki, da je okužena z virusom hiv, kar je zakrivil njen bivši zakonski mož. V hipu se ji poderejo vsi načrti, sesujejo se v prah. Tako iz tiste pretirane poklicne angažiranosti naenkrat ostaja doma na bolniški in je pretirano odsotna, brez da bi povedala za svoj vzrok; to pa še bolj zaradi tega, ker ima bojazen, ne samo, da bi se razvedelo, katero bolezen ima, kot/kakor tudi to, kako jo je dobila, kajti na tem dejanju temelji odobritev vseh njenih projektov, ki je bila hitra in ekspeditivna, za kar jo imajo vsi v podjetju, kot tudi v obeh občinah, za izjemno sposobno in prodorno. Sedaj pa ta vest (!), kjer (za)niha sama pri sebi doma celo na robu tega spoznanja, da bi si vzela življenje, ko vzame pest tablet. Ko navsezadnje le zmaga volja do življenja, pokliče svojega bivšega moža in ga obtoži okužbe, pri čemer on hlini vse in trdi, da nima pojma, o čem je govor. Toda pri zdravnici v prestolnici, ko ji ta svetuje, da izda klicenosca, zato, da se ne bi okužba širila dalje, pove, s kom je bila in ko zdravstvo pošlje odgovorne ljudi k nekdanjemu možu, da bi mu preprečili, da bi imel stike še s kom, ta pokliče nekdanjo ženo nazaj in ji zagrozi, da bo za »to, kar mu je napravila«, plačala. Tako kmalu župan občine, ki mu sicer ni bilo jasno, zakaj je direktorica PP naenkrat na bolniški, ko je za projekt, za katerega si oba tako prizadevata, vse tako gladko teklo, pride k njej na dom, ko je bila doma na bolniški, in ji pokaže dopis, da so vsa dovoljenja s strani Direktorata (za okolje) umaknjena. Direktorica se drugič povsem skruši; župan pa vrta v njo, ko je nekoč od nje bežno izvedel, da je direktor Direktorata njen bivši mož, če nemara za vsem tem ne tiči prav on. In direktorica PP nazadnje spozna, da je najbolje, da svojo »osebno zadevo«, kakor je opisovala županu, da gre zanjo, spravi na dan, tako, da bi jo župan pri njej doma posnel na trak snemalne naprave in bi vso zadevo predal policiji, da bi tako pridobili uradno pritožbo, s katero bi se pritožili na mnenje Direktorata in bi tako morda še lahko pridobili sredstva nazaj, ko je rok za sredstva iz ali od EU še odprt. Direktorica PP je v snemalno napravo vse povedala, kaj se je dejansko zgodilo in za kakšno boleznijo je zbolela; da torej ima AIDS zaradi okužbe svojega bivšega moža. Tako je župan predal vse gradivo policiji in kmalu so njenega nekdanjega moža zaprli v Psihiatrično bolnišnico, da ne bi več okuževal naprej, dovoljenje pa se je kmalu z Direktorata spet vrnilo, tokrat v pozitivni noti. Torej sedaj je bilo vse pripravljeno, da se gradbena dela pričnejo, ko je direktorica bila spet na svojem delovnem mestu in je spet občudovala »svoj« dimnik nadalje, ko bo dobil tako pomembno funkcijo; namreč tako visok bi bil, da, ko bi se smeti sežigale v dodatno zgrajenih prostorih za to, bi dimnik odpadne pline pošiljal visoko v zrak, ko bi vetrovi pihali v tistih smereh, da bi se smog hitro razkadil in porazdelil med kraji; toplota, ki bi pri teh sežiganjih nastala, pa bi se uporabila za ogrevanje vode, ali/in bi se še pretvarjala v električno energijo, za kar bi tudi dodatno pridobili infrastrukturo, kar vse je bila tudi vsebina tega pilotnega projekta EU, pri čemer bi se po tem primeru zgledovala ostala mesta drugod po Evropi, morda celo širše po svetu. Toda nekega dne se je zgodila nesreča na dvorišču direktoričinega PP-ja, ko je delavec pri dvigovanju bal smeti trčil z glavo ob kolo smetarskega voza, pri čemer je utrpel poškodbo glave, kar so nakazovale krvavitve iz nosu in ust. Direktorica PP je hotela priskočiti na pomoč, toda tako se je vznemirila, da je bila ob sapo in čedalje slabše se je počutila ob tem dogodku, tako da so jo morali dati na nosila. Ob tem je potrebno poudariti, da se je začel obenem širiti nov virus z do sedaj še neznanim učinkom, ki je prišel do izraza zlasti pri bolnikih z oslabljenim imunskim sistemom, kar je Lidija, direktorica PP, bila. Tako se je ugotovilo v bolnici, kamor so jo pripeljali/prepeljali v prestolnici/v prestolnico, da se je okužila zaradi AIDSA s Corona virusom. Župan občine, ki se ji je med tem časom, ko je bila direktorica PP na bolniški in ki jo je posnel na snemalno napravo, približal tako, da ji je ponudil, da bi zaživela skupaj, ko sta oba samska in ko ji je zagotovil, da AIDS ni nobena težava v medsebojnih odnosih, ko se je predhodno posvetoval z njeno zdravnico o poteku bolezni AIDS širše in konkretno pri njej, da je rešitev kondom, je vsak dan telefoniral v bolnico v prestolnici, kako je z Lidijo, toda ker je bilo vedno več bolnikov s Korono, so bile telefonske zveze vprašljive in vse, kar je uspel izvedeti, je bilo, da so jo dali v umetno komo in da diha s pomočjo aparatov. Župan, ki je končno našel partnerico za svoje življenje, ni mogel verjeti, da bo po nesrečnem naključju, ko je izgubil prvo ženo, sedaj izgubil še Lidijo. Odpeljal se je v prestolnico in zdravnico prepričal, da so ga oblekli v skafander, v zaščitn(išk)o obleko, in pod pretvezo, da je zdravnik, jo je lahko videl na oddelku za Covid na postelji, ko je bila vsa v cevkah, in jo je lahko samo še pobožal po licu, kjer ni imela cevk, ko ga je samo široko gledala z nepremičnimi očmi; ko pa je moral oditi, pa se je lučka iz zelene nad njenim zglavjem preklopila v rdečo, ko je umrla. Župan je omogočil, je posredoval, da so jo kremirali v podjetju, ko se je le-to ukvarjalo tudi s tem, toda pri tem so njeno žaro zamenjali z eno drugo, ko sta bila priimka skoraj enaka, prav tako imeni, ko je bila Livija namesto Lidija. Ko so na koncu le spravili v red zaplet z zamenjavo žar, so jo končno pospremili k zadnjemu počitku, in je imel župan poslovilni govor, in ob njenem odhodu se je iz dimnika pokadil bel dim, kot znamenje, da je ne bodo nikoli pozabili zaradi njenih zaslug in da bodo speljali projekt sežigalnice tako, kot da bi bila ona (še vedno) zraven.
Avtor se je poigral z alegorijo (na) smeti, kot da je človeško življenje vredno le kot neka smet, ko enkrat oboli za takšno smrtonosno boleznijo, pravzaprav dve; in dal je možnost za vedenje, za ozaveščanje, koliko je pravzaprav »vredno« človeško življenje, o čemer se ne ve do zadnjega, ko sta lahko zamenjani tudi žari; in da je dimnik tisti, ki pomeni »pot v višave«, po katerih je Lidija, direktorica PP, hotela/hrepenela, - in nazadnje odšla.
