Patricija FAŠALEK – Melanholija jazza, roman, Kulturni center, Maribor 2023
Že pri samem naslovu se je avtorica tega sodobnega, nekdo bi dejal, milenijskega romana (milenijski ali milenijci – tisti, ki so rojeni ob letu 2000 ali tik po njem!) nekoliko, če lahko tako rečemo, poigrala s pojmi: »melanholija jazza« kot melanholija, ki jo morda izžareva jazz kot glasbena zvrst, ki se deli, vsaj v grobem, na »hot jazz« in »cool jazz«, vsaj v tisti prvi zasnovi ali pojavnosti; da morda jazz izzove to zvrst občutenja, toda zato mora potekati ali izhajati iz bravuroznih soliranj, ki pa terjajo veliko vloženega truda in porabljene energije, vsaj v to, kar naj bi glasbeniki, jazzisti, izvabljali iz svojih instrumentov. Torej čeprav-četudi nam jazz izzove melanholijo, je plod truda in neke dejavnosti, aktivnosti na višku. Melanholija pa je čustveno stanje, kjer smo zasanjani, prepuščeni obstajanju med raznimi stanji, ko se ne (z)moremo odločiti ne za eno ne za drugo; ko obvisimo, ko nihamo med razpoloženji; ko ne vemo, kako naprej. Tudi slika na naslovnici je tak(šn)a, da pointira, nakazuje na to, da nekdo, sicer, iz varne razdalje opazuje dvoje mest, od katerih je vsako na svojem hribu, vmes pa poteka povezava, ki je lahko samo taka ali v tem, da se prehodi globel med enim in drugim krajem; torej kopati po »svoji« globini, lotiti se korakoma »svoje globeli«, da šele pridemo na neki vrh.*Avtorica se je v knjigi, v romanu preko zatekanja k pisanju pisem tako ene protagonistke Lare, kot druge protagonistke Lee, na katere pisma naleti Lara, ko se začasno za en mesec preseli k svoji babici v Pariz in pri vseljevanju v sobo, kjer je prej živela začasno Lea, ker Larina babica namreč pobira najemnino za sobo ali delno stanovanjce v svojem stanovanju, ki ga je podedovala po pokojnem možu ali Larinem dedku, - od slučajnostnih mladih, ki začasno iščejo prenočišča za nekaj časa, morda mesec ali kaj več, in ki z odkrivanjem Leine intime skuša podoživljati svojo lastno, kar jo vzpodbudi, da tudi ona začne pisati pisma prav njej, Lei, kjer se ji izpoveduje, ko namreč niti ne ve, ali jih bo kdaj sploh Lea utegnila ali imela priliko prebrati, - hotela dotakniti trenutka, ko »skenira« ali poizkuša vsaj za trenutek zaustaviti hitro potekajoča življenja današnjih mladih, ki se, ko končajo fakse/fakultete, čeprav so se že pri njih, faksih/fakultetah namreč, poskušali ali utegnili najti, pa nato samo še bolj tonejo v vrtinec življenja, ki jih posrka, ko si iščejo začasne zaposlitve, ki bi morda lahko postale stalne ali ne, da bi se nekje ustalili ali ne, ko dandanes lahko delajo »od doma« kjerkoli na zemeljski obli, ko je internet in ko so nenehno »informirani« o samih sebi in o drugem, drugih, ko so vseskozi na telefonih. Toda skozi preplet življenjskih dogodivščin obeh, tako Lare kot Lee, kot tudi drugih vpletenih, ki so bili povezani z njunima življenjema, je začutiti, da je pravzaprav vseeno, če bi avtorica opisovala dogajanja v antičnem Rimu, v jamah naših prednikov, v opisu mrkih srednjeveških stoletij, ali pa v prikazu začetkov kapitalizma s parno lokomotivo in toplotnimi stroji, vse do današnjih dni interneta in tudi morda nadalje v prihodnosti, ko bomo vsi vsak zase zaobjeti v eni številki, ki jo bomo nosili morda vtetovirano v čipu, ki bo vsajen pod našo kožo, skratka v našem telesu, kajti človek je vedno hrepenel po ljubezni, po pripadnosti nekomu, po vzpostavitvi občutka varnosti, ki ga ima ob ljubljeni osebi. Ko mladi nenehno menjavajo partnerje in se zatekajo v začasna razmerja, misleč in dopuščajoč možnost, da so ali da bodo stalna, je kot, da bi nenehno odpiral vrata in nenehno vstopal v nove sobe, pri čemer vrat ne bi zaprl/zapiral za seboj, in tako bi ugotavljal, da vsaka približna soba vsebuje nekakšen stol in mizo, pograd ali poličko za sliko, toda temu je treba vdahniti smisel z lastnim življenjem in to lahko dosežemo samo tako, da nam uspe v življenju tisti »magični« preskok, ko se skobacamo iz zavetja lastnega doma in si poizkušamo ustvariti lastnega s partnerjem, ki ga šele moramo najti, ki nam ga nekje morda tudi s kančkom sreče in nekoliko tveganja naj bo dano srečati ali najti. Zato vsa ta zatekanja mladih k osvajanju svetov, k delu in zaposlitvi na najbolj, če se le da, nemogočih koncih sveta, da bi morebiti ubežali svojemu življenju, ki je bilo do sedaj nesrečno, morda, in ker so ranjeni, se zatekajo ali potapljajo še dodatno v delo, v potovanja po svetovnih prestolnicah, v vsebine raznih knjig in filmov, tudi glasbe na koncu koncev, ki bi jim vzbudili vsaj kanec domačnosti in nekje nadomestilo za tisto, kar so izgubili z, morda, prvim, ali večkratnim razočaranjem. Toda slej ko prej leta minevajo in nekega dne se bo treba ustaliti in si ustvariti lastno gnezdo, pa če bo pri tem prvi, ki pride naproti, pravšnji, prav, če pa ne bo, pa bo samo potapljanje in kopanje po sebi toliko globlje in bo samo tveganje (še) večje.*Čeprav si (kdorkoli) morda na trenutnih počitnicah v Neaplju, kjer je revščina na višku in kjer se sprehajaš, kot denimo Lea na enem od svojih turističnih podvigov, med revnimi četrtmi, kjer je celo korak med ruševinami, ki so morda od zadnjega potresa, ki (še) ni bil saniran, opaziš gospodinjo, ki oblečena v domačo haljo, ki je bila v modi v petdesetih letih prejšnjega stoletja, ki na majcenem balkonu poleti zaliva rože s čikom v ustih, ali opaziš, da na ruševinah gleda skozi okvir edinega še stoječega okna brez stekel brezzoba starka, ki je starejša od Zemlje, vidiš, spoznaš, te prevzame, da si obe ne želita ničesar drugega v življenju, kot ljubezni, pa čeprav sta že zdavnaj »dali vse od sebe« v življenju/v življenjih in je za njiju že zdavnaj vse »prepozno«. Toda več ljubezni je v življenjih: ljubezen do starih staršev, do staršev, do otrok, do vnukov, toda najvrednejša nota v življenju je ljubezen do partnerja; ta da ton in ritem vsemu. Tako ta ljubezen narekuje, če ali da, predvsem ženski, naj kljub milenijstvu, kljub sodobnemu načinu življenja z internetom in mobilnikom, najde čas, da skuha kosilo ali večerjo, zlika belo srajco svojemu partnerju za naslednji dan in najde čas, da pregleda zvečer tik pred spanjem naloge svojih šolajočih se otrok. Če bo vse to izpolnjeno, pa čeprav je treba dati »vse od sebe« vsak dan, bo tudi pričakovati zvestobo ali vsaj nek »kredo« tudi s partnerjeve strani. Tukaj je tista srž pregovora, ki pravi: »Ženska podpira štiri vogale hiše, če ne petih«(!). Resda je fino potovati po svetu, videti znamenitosti in izkusiti tujino, toda večje, ko so izkušnje, bolj tolče na dan dejstvo, da si na koncu koncev pripadnik svoje domovine, ki ti narekuje, da se ustališ in organiziraš nekaj lastnega, svojstvenega.*In tukaj je druga polovica pomena naslova »Melanholija jazza«, kot melanholija jaz(z)a, kjer, lahko da, preko izkustva nje lahko zagledamo »pravo« luč na koncu tunela, tistega, ki nas prepelje od enega mesta do drugega (sklicujoč se na naslovnico!), brez da bi kopali po neki globini s preveč drastičnimi posledicami zase. In še enkrat se je izkazalo, da je staro dobro klasično pisanje pisem najboljši način, da se izpovedujemo/da se izpovemo - sebi, drugim - vsem modernostim sodobnih tehnologij navkljub.(!) Morda bi opomnili samo še na rahlo razliko, ki pa tudi to najbrž niti – ni: namreč, ko si študent, imaš omejen ali točno določen čas za študij; zraven študija pa lahko delaš začasno preko Študenta. Ko si v redni službi, delaš za nek omejen delovnik štirideset(ih) let, toda si »študent« lastnih izkustev v ali o življenju vseskozi, neomejeno. Vsi smo ali postanemo tako rekoč »večni študenti«/(študentje) teh naših življenj. In morda nas je avtorica v tem svojem delu hotela »med vrsticami«/«pod črto« opozoriti ali nakazati na ravno (prav) – to.
