Martin KNEZ, Krmuh, roman, Kulturni center, Maribor 2023
Avtor je v tej knjigi opisal, ali, bolje rečeno, zaokrožil neko življenje od rojstva do smrti, tako, ne zavito, kot je vijačnica DNA, ampak v loku speljano od nekega začetka do konca nekega prekratkega življenja. Ni govor konkretno o vijačnici DNA, pa čeprav se vsa vsebina te knjige nanaša prav nanjo.
Zgodba se dogaja v letih po II. svetovni vojni nekje na območju Koroške, v okolici Slovenj Gradca, in poteka, sega, tudi do krajev vse do Maribora. Prične se z rojstvom sina doma na kmetiji, ki sta ga Kramarja predolgo čakala. Ob rojstvu sta mu dala ime Krmuh, ker so bili roji muh naokoli, in ker sta bila starša naveličana raznih Jožetov, Janezov, Juretov; hotela sta, da je ime nekaj posebnega, kakor bo njun sin. Toda Kramar je zalotil ženo s sosedom Rašlom, ko je neke noči prišel zgodaj z nočne domov, ker je zmanjkalo materiala na stružnici v železarni. Soseda Rašla je oplazil s pravo puško okoli mečne mišice; Rašla, ki je pobegnil, toda se je Kramar hotel pogovoriti z ženo, kaj ji je tega treba. Cela soseska je vedela za Rašlove »izlete« h Kramar(i)ci, pa so tako vedeli povedati tudi, da Krmuh najbrž ni sin od Kramarja, pač pa od Rašla. Dvom se je zasejal o prvobitnosti očetovstva tudi v Kramarja, zato se je šel sam prepričat v bolnico, kako je z njegovo plodnostjo. Tam mu je zdravnik zagotovil z dokazi, da je verjetnost, da bi zaplodil otroka, zelo majhna. Tako se je Kramar vedno bolj pogrezal v svoje temačne misli, da Krmuh ni njegov otrok, pač pa Rašlov, tako, da se je nekega dne do smrti opijanil z žganjem, ki ga je kuhal v svoji privatni žganjarni ali žganjekuharski utici. Tako je postala Kramarica vdova in Rašl se je kmalu priselil k njej, ko je njegova, Rašlova, žena odšla k nunam usmiljenkam v samostan. Kramar pa se je še pred smrtjo hotel prepričati pri vaškem farju, kdo je zares vpisan kot oče v matično knjigo podatkov, rojstev. Tam je bil prazen prostor, kamor je sčasoma vaški far vpisal Rašla kot očeta, čeprav je bil na občini na Upravni enoti v register staršev vpisan Kramar. To dejstvo je še dodatno pobralo vse moralne moči Kramarju, da/ko je bil prazen prostor v knjigi rojstev pri vaškem farju; kot da s tem vsi vedo za njegovo »hibo«.
Krmuh je rasel in kmalu se je bilo treba odločiti, kam z njim v življenje. Rašl se ni kaj dosti brigal zanj, ker mu tudi ni bil nič podoben, ko je bil Rašl možakar, ki je bil gozdar in je izkoriščal svojo delovno odsotnost z doma zato, da je preganjal tuja krila. Kramarica je to najprej »vidno« opazila, nato pa čedalje bolj molčala, ker se je posvetila zlasti temu, kako Krmuha spraviti na pravo življenjsko pot, ko je bil mil fant, bolj Kramarjev kot ne. In je pot Krmuha vodila v Maribor, kjer se je učil za točaja v bližnjem hotelu blizu železniške postaje. Bližal se je čas, ko bi bilo treba odslužiti svojo državno dolžnost in to je – služiti vojaško obveznost. Krmuh je imel v službi, kjer je služboval kot točaj, prijatelja Dolfa, ki je Krmuha nagovarjal, da gredo pri Dravogradu na določen dan preko meje v tujino, v Avstrijo, kjer je boljše življenje, tako, da jih graničarji ne bi zasledili/izsledili. Breda, Krmuhovo dekle, je Krmuha zadnji večer, tik pred tem, nagovorila, da odstopi od te namere, in tako so Dolfa ustrelili graničarji, druga dva brata dvojčka, ki sta bila še v družbi, pa ujeli. Tako je šel Krmuh na služenje vojaškega roka v Zagreb, kjer se je kmalu izkazal in so mu dali naloge merilca pri minometu. Toda prišel je pod oblast zagrizenega vodje, ki je na vsak način hotel dokazati, da je njegova četa minometalcev najboljša in tako se je na neki vaji izkazalo, da ko so bili štirje pri minometu, ko je bil Krmuh zadnji, ki je meril, ostali pa podajali, dodajali in metali v cev minometa, da je nekdo zamudil čas in tako sta se znašli hkrati dve mini v cevi in obe v cevi eksplodirali. Krmuhu je razneslo povsem zgornji predel telesa, tako da je bil neprepoznaven. Pokopati ga je bilo potrebno z vojaškimi častmi in Rašlu se je utrnila misel, da utegne Kramarica dobiti zajeten delež vojne odškodnine, ki bi lahko bila tudi delno njegova. Tako je zagovarjal, da je kot oče pri vaškem farju vpisan on; toda Rašl je pri Krmuhovem truplu, ko so mu odprli pocinkano krsto, našel v levem zgornjem žepu uniforme okrvavljeno sliko Brede, sliko, ki jo je Krmuh vedno nosil s seboj na pohode, čeravno mu je v pismu nekoč pisala, da ga zapušča. In ta slika je prišla po naključju v roke Kramarici. Lena Kramar je s krvjo na tej sliki in z zobom, ki ga je imel Kramar izobešenega v svoji žganjekuharski utici, dokazala, s pomočjo DNA, ki je stopila v veljavo z dokazovanem s svojo, genetsko, pomočjo od leta 1956, da je pravi oče Kramar, kar je vedno trdila, da je bil - on.
Torej, knjigo je vredno prebrati zaradi te vsebine, ki poda neko sliko povojne Jugoslavije na slovenskem podeželju, kar se tiče odnosa do človeka, do sočloveka, odnosa cerkve do države in obratno ter neizprosnosti sistema, ko je treba zlasti moškim v vojsko. Kakor tudi zaradi posebnega jezika, ki postreže z marsikaterim narečnim izrazom štajerskega dialekta, kot so, denimo: ebanka – kot poklic za babico; otimati – braniti, umiriti ali tolažiti; šesl za stol; ogvantati (se) – pražnje se obleči; lukavci, - svatje, ki nastopijo ob ohceti, in podobno.
