Spomini na čas, ko sem bil študent Pedagoške akademije v Mariboru v letih 1963-1965 in ko sem sodeloval s Katedro še do sredine leta 1969.
1.
Pred tedni me je Tomaž Kšela, ki je bil pred šestdesetimi leti, ko sem bil študent na mariborskih visokošolskih zavodih, kot gimnazijec v poznih šestdesetih letih član uredniškega kolegija Katedre, nagovoril, lahko bi rekel ujel na levi nogi, naj napišem nekakšne spomine na svoje sodelovanje s tedanjim študentskim listom Katedra. Zares ugleden uredniški odbor pripravlja namreč Zbornik o skupnosti študentov 1968-74, vključene pa da bodo tudi tedanje »študentske institucije, med katere sodi tudi študentski časopis Katedra, v katerem sem pridno sodeloval. Rekel sem »ja«, četudi mi je bilo takrat triindvajset let, sedaj pa jih štejem dobrih triinosemdeset. Zbornik bi naj izdali Mariborska literarna družba in založba Beletrina.
Znanci mi sicer dajejo potuho, češ kako dober spomin da imam, pa bom pač ugriznil to kislo jabolko. Seveda nimam ne »virov in literature«. In lahko, da bo to vse skup bliže leposlovnim spominom kot zgodovinskemu članku, saj se je iz mene v teh desetletjih »izlegel« nekakšen pisatelj in ne zgodovinar. Kasneje mi je Tomaž še poslal po računalniku pisemce, v katerem je dodal »dragoceno bi bilo, če bi lahko na kratko orisal razmere na področju kulture v Mariboru…«
Pa popotujmo šestdeset let nazaj v mariborska šestdeseta leta. Moram sicer omeniti, da sem pred leti na pobudo urednice založbe Aristej Emice Antončič napisal prispevek za Dialoge na temo »Mariborska sedemdeseta leta«. Čeprav se klopčič časa odvija ne glede na dekade in stoletja v koledarjih, moram vseeno reči, da so bila v mojem spominu šestdeseta za Maribor malo bolj zrahljana kot sedemdeseta, ki jim tudi sicer pravimo »svinčena« in ko so zaprli Draga Jančarja, ko so zasliševali peterico na UJV, ko so prepovedali postavitev plošče pisatelju Stanku Majcnu, itd.
Seveda so bila šestdeseta bolj »zrahljana« leta kot tudi predhodna še revolucionarna petdeseta leta, ko so metali dijake iz šol.
V pubertetnih in kasneje mladeniških letih sem mariborske (šolske) razmere doživljal skoraj deset let na svoji koži, saj sem kot vozač iz Pesnice obiskoval v letih 1951-1960 štiriletno nižjo gimnazijo in petletno učiteljišče; torej sem kot dijak doživljal tudi mariborska petdeseta leta. Seveda marsičesa nisem razumel. Učiteljišče je bilo kvalitetna šola, vendar pomnim, da so 1953 izključili trideset dijakinj, ker so imele okoli vratu verižice s križem, ali pa so nekatere za velikonočne praznike prepevale v cerkvi. V teh zadevah je bila prav ortodoksna ravnateljica Draga Humek, četudi je bila tudi mednarodno ugledna socialistična pedagoginja. Pouk je bil ideološki, precej dobrih dijakov so silili v Zvezo komunistov (tudi sam sem sedemnajstleten pristal v njej), povsem resni profesorji so se sklicevali na dialektični materializem in trdili, da bodo kmalu proletarske revolucije po vsem svetu, najprej v ZDA, kjer je kapitalizem najbolj »zrel«; predavali so, kako kmalu ne bo več nobenih davkov in tudi denarja ne in da bomo dosegli že jutri komunizem, ki bo »raj na zemlji« in bo precej podoben enakopravni praskupnosti. Aktualni socializem je bil le »prehodna faza«. V petdesetih je bila ukinjena v mestu tudi »nenapredna« mariborska mladinska revija Svit, izključeni so bili na klasični gimnaziji in realki Jože Pučnik, Polde Bibič, Janko Jarc, Peter Božič, Marjan Belina… Pučnik pa je bil že leta 1958 tudi obsojen na osem let zapora…
Ja, bilo bi mogoče reči, da so bila po mojem mnenju šestdeseta malo manj nevarna kot petdeseta in sedemdeseta… To je po svoje dokazovalo na začetku šestdesetih let tudi prav teh šest višješolskih zavodov z nenavadnimi kraticami (VEKŠ, PA, VSTŠ…), iz katerih je kasneje vzniknila Univerza Maribor. Te šole so pripeljale študente v Maribor (močna kulturna dejavnost, Katedra, kabaret Objektivne težave, folklora…), poznalo pa se jim je, da so bile ustanovljene za mariborsko gospodarstvo in da ni bilo humanističnega študija. Ukinjena pa je bila buržoazna klasična gimnazija. Vendar je bila v Mariboru v tem času vseslovensko ugledna založba Obzorja, ki jo je od 1960 vodil Jože Košar; pojavila se je resna mariborska revija Dialogi, kjer je že naslov napovedoval dialog namesto enosmernih komand ipd. Ves čas so vsaj z nostalgičnim spominom vznemirjali Partijo tudi Maistrovi borci… Sam sem prišel na študij leta 1963 iz osnovne šole Vuzenica, kjer sem bil eno leto učitelj, ker sem moral »odslužiti« radeljsko štipendijo in čeprav sem se že vpisoval na univerzo v Ljubljani, sem ostal na mariborski višji šoli zaradi staršev in ker je bila moja Milka, študentka geografije na PA, že močno noseča, češ da se bom čez dve leti »takointako« lahko vpisal na drugo stopnje faksa… Kar pa je bila seveda zabloda, saj so univerzitetni krogi v prestolnici gledali z manjšim posmehom in podcenjevanjem na mariborsko višje šolstvo. Ker sem že prej kdaj kaj objavil v Prosvetnem delavcu, Večeru, Mladih potih, sem iskal poti do Katedre.
2.
Ne vem točno, kaj je bilo po letu 1962 s Katedro, kajti v pozni jeseni 1963 me je Slavko Pukl (ki ga je zanimalo novinarstvo in »položaj« v Zvezi študentov) nagovoril, da naj hodim, mislim da vsakih štirinajst dni v Ljubljano na uredniške sestanke ljubljanskega študentskega glasila Tribuna, ker so v Mariboru Katedro začasno ukinili, združili študentske slovenske liste v Tribuni, ki pa nam je velikodušno odstopila eno ali dve »Mariborski strani«, kakor so se dogovorili tisti, ki so to centralizacijo speljali. V Mariboru pa sem zainteresiranim kolegom iz vseh višjih šol poročal o vsakokratnem dogajanju na Poljanski 6 in smo se seveda tudi dogovarjali, kako bomo izpolnili prostor v Tribuni, ki nam je bil na voljo. … Iz tega časa se spominjam Olge Čerič (kasneje Jančar), Vladimirja Gajška, Martina Prašnickega, Vlada Goloba, Marije Vizjak, Darka Paška, Frančka Rudolfa, Ivana Rudolfa itd. Nazadnje sem prek Katedre spoznal tudi Draga Jančarja. V Ljubljani so na sestankih uredništva Tribune imeli glavno besedo Ivo Vajgl, Ivan Kreft, Brane Demšar, pa vsaj zame najbolj zanimivi in prodorni študentje književnosti ali akademije za gledališče Andrej Inkret, Dušan Jovanovič, Niko Grafenauer, Braco Rotar, Dimitrij Rupel itd. Meni so bolj iz solidarnosti prepustili besedo za našo »mariborsko stran«, ki pa se po kvaliteti in izzivalnosti res ni mogla primerjati z »ljubljanskimi« vsebinami, ki so bile nekatere že tudi provokativne… Tudi sam sem pisal »kritične« prispevke v tedanjo Tribuno.
Dobro pa se spomnim, da me je doma v Pesnici v času moje odsotnosti iskal nekdanji sošolec A.K. na učiteljišču, ki je kar trikrat padel v prvem letniku iz matematike in se ni mogel več vpisati, se je pa vedelo, da se je zaposlil na Upravi državne varnosti na Maistrovi 2, ki so ji nekateri še naprej pravili UDBA, kar je srbski prevod naše UDV, torej Uprava državne bezbednosti. Ker mu mama ni znala povedati, kdaj bom doma, me je počakal, ko sem izstopil iz ljubljanskega avtobusa. Napovedal je, da me bo pričakal tudi prihodnji teden, da mu bom poročal, o čem se pogovarjamo v Ljubljani in kaj govorijo kolegi, ki sem jih prej naštel. Seveda sem odločno odklonil, a me je prihodnjič res pričakal na avtobusni postaji, ki je bila takrat še na Glavnem trgu, odpeljal me je v lokal pod gradom, oziroma muzejem in naročil dve kavi … Ves znerviran sem rekel, da ne bom vohun. Glasno je protestiral proti tej besedi, njega da to zanima privatno in saj sva vendar člana Zveze komunistov in komunisti si vendar smejo vse povedati. Rekel sem mu, da sem doma povedal mami in Milki, ki je medtem rodila Mojco, in najboljšim prijateljem in da raje izstopim iz te funkcije, čeprav ni šlo za nobeno funkcijo. Nisem popil kave in nikoli več me ni nadlegoval. So me pa drugi, a seveda brez rezultata. Seveda nisem bil kak upornik, kaj šele disident, a nisem imel živcev za kaj takega. Kasneje, zlasti v zvezi z Jančarjevim procesom, so to poskušali nekateri kolegi in »prijatelji«. Ko se je po letu 1991 to razkrilo, sem bil prav presenečen, kdo vse je bil tak »prijatelj«. Vendar so bili prenerodni, da jih ne bi prepoznal.
3.
Potem so se začele priprave za oživitev za ponovno izdajanje samostojne mariborske Katedre, ki je tudi uspela. Čeprav sem hitro diplomiral in šel za učitelja na Sladki vrh, sem ostal v uredništvu za kulturno rubriko in bralno prilogo Obrazi. Z Dragom Jančarjem, tedaj še dijakom srednje kemijske šole v Rušah, pa sva se spoznala tako, da sem kot urednik od treh njegovih črtic za Obraze (ali so imele naslov Bela soba?), ki mi jih je posredoval Vladimir Gajšek, izbral le eno. To je sedemnajstletnega dijaka tako ujezilo, da mi je napisal ostro pismo, jaz sem mu odgovoril in predlagal, da se srečava… Prišel je mlad, odločen fant na biciklu, takoj sva vse »poglihala« in še danes je ne le moj najboljši prijatelj, ampak medtem je seveda postal tak pisatelj, da ga upravičeno omenjajo kot kandidata za Nobelovo nagrado. »Njegova« Olga pa je bil tako z menoj v istem letniku, vendar so jo bolj kot študij zanimale družbene razmere, Katedra, Jančar… Ko sta bila na »slučajnem« obisku pri nama na Sladkem vrhu, sta zvečer vprašala, če lahko pri nama z Milko prespita in sem spoznal, da sta par, kasneje sta se poročila in dobila še Matejko. Žal Olge ni več.
Jaz pa sem še nekaj let za Katedro, kasneje pa za Dialoge ocenjeval gledališke dramske predstave, pisal »globoke« politične in družbene članke. Moram pa reči, da to pisanje ni bilo brez odmevov, dobival sem grozeča pisma iz gledališča, največ od Dušana Mevlje… Četudi je stara resnica, da manj vemo, bolj smo kritični, saj sem tudi jaz kot »kritik« še zelo malo vedel o gledališču. Ampak sam moram reči, da sem se lahko v Katedri »učil« pisati za časopise in kasneje revije.
Mislim, da sem po koncu študijskega leta 1968/69, v katerem je bil glavni in odgovorni urednik Jančar, nehal sodelovati s Katedro. Spremljal pa sem tudi še izredno izdajo ob »cestni aferi« avgusta 1969, ki jo je zvečine spisal in dal natisniti tedanji urednik Drago Jančar; z njim sem izkusil, kako so ga zasledovali z avtom, ker je imel še neodposlane številke v prtljažniku in jih je razpošiljal po podeželskih poštah na naslove naročnikov, ker so v Mariboru distribucijo onemogočili… Olga pa ga je vozila naokoli s svojim hroščem volkswagnom.
Leta 1971 sem stopil v drug krog prijateljev (Brvar, Forstnerič, Jančar, Kramberger – Partljič), ki so nam rekli mariborska disidentka peterica, čeprav sta si ta naziv zares zaslužila le Drago Jančar in Marjan Kramberger. Skupaj pa smo jim bili napoti.
Še kasneje v letih po 2000 sem dobil kako številko Katedre v roke, četudi so me že bolj zanimale literarne revije. Navsezadnje že trideset let nisem bil več študent.
