V organih SŠ MVZ neposredno nisem deloval dolgo, saj sem bil sekretar IO SŠ MVZ vsega 5 mesecev leta 1974. Dlje pa sem deloval kot član uredniškega odbora Katedre in kot direktor Študentskega servisa Maribor. Deloval sem tudi kot član odbor za pripravo združitve Zveze Skupnosti študentov Slovenije in Zveze mladine Slovenije v Zvezo socialistične mladine Slovenije, kar je bilo zanimivo in po svoje poučno.
Vse od prvega spoznavanja SŠ MVZ sem to organizacijo dojemal veliko bolj kot sindikat študentov, kot pa politično stranko. Ta razlika se mi je najbolj potrdila prav ob koncu, v delu odbora za združitev SŠ in ZMS. Obe strani sta imele zelo različne poglede na to, kdo je lahko član nove skupne ZSMS in prav tako kaj naj bi bili glavni cilji in načela delovanja organizacije. Kljub temu, da je prevladal koncept, ki je veljal za ZMS ( v ZMS so se morali mladi včlaniti, študenti pa so bili člani SŠ avtomatično po svojem statusu), pa je način delovanja nove skupne organizacije mladih na Univerzi v Mariboru tudi po ustanovitvi Univerzitetne konference ZSMS ostal zelo podoben delovanju Skupnosti študentov še kar nekaj let.
Skupnost študentov MVZ je v sredini sedemdesetih let delovala v okolju nastajanja nove univerze v Mariboru. Infrastruktura bodoče univerze še zdaleč ni bila zgrajena, tako na področju izobraževalnih inštitucij, kot tudi ne pri pogojih za delovanje in bivanje študentov.
Tudi zavedanja študentov, da predstavljajo pomembno, ali celo ključno osnovo za delovanje MVZ, kot organizacije, ki prerašča v univerzo, je bilo malo. Malo je bilo sodelovanja med posameznimi visokimi šolami in zato tudi med študenti iz različnih šol ni bilo interesa za sodelovanje. Odbori Skupnosti študentov na posameznih visokih šolah so se posvečali v glavnem študijskim problemom na svoji visoki šoli.
Specifična socialna struktura študentov MVZ
Socialna struktura študentov Mariborskih visokošolskih zavodov je bila v veliki meri sestavljena iz študentov, ki jim starši ali štipendijski sistem niso omogočali študija na univerzi v Ljubljani. Zato jih je veliko imelo težave s preživljanjem med študijem tudi v Mariboru. Tako je postala skrb za materialne potrebe študentov osrednja dejavnost Izvršilnega odbora Skupnosti študentov MVZ, ob tem je bila tudi pomembna skrb za kulturo, kjer je bil nosilec dejavnosti KUD študent in za informativno dejavnost, kjer je osnovno vlogo imel študentski časopis Katedra. Bil je osrednji glasnik študentskih aktivnosti, razmišljanj, pogledov na svet in literarnega ter likovnega izražanja študentov v Mariboru. Povezava med temi tremi institucijami je bila zelo tesna, tako organizacijsko, finančno in še posebej kadrovsko. Pogosto so isti študentje sodelovali v vodilnih organih vseh treh organizacij, ali pa so med njimi prehajali na vodilne funkcije. Hkrati pa sta bila KUD Študent in Katedra tudi najučinkovitejši orodji za izvajanje realnega pritiska - tako na uradno politiko, kot tudi na vodstvo MVZ.
Samo KUD Študent je lahko zagotovil več deset ali tudi sto člansko prisotnost enako mislečih študentov na javnih zborovanjih. Ugled in branost Katedre pa sta zagotavljala, da so se stališča in zahteve Skupnosti študentov slišale tudi izven študentskih vrst.
Kljub dobremu sodelovanju IO SŠ MVZ in vodstva Mariborskih visokošolskih zavodov, še posebej pri projektu nastajanja nove univerze, pa je včasih prihajalo do različnih stališč, katere potrebe študentov so nujne in kakšne so prioritete visokih šol in vodstva Združenja visokošolskih zavodov Maribor. Odločna stališča Izvršnega odbora SŠ MVZ, podprta s članki v Katedri in po potrebi tudi z množičnimi nastopi študentov, na katerih je bilo običajno največ članov KUD Študent, so pogosto obrodila sadove. Podobno odmevne so bile tudi akcije v podporo Koroškim Slovencem, ki so bile poleg zavzemanja za neposredne interese študentov najbolj pogosto v ospredju aktivnosti SŠ MVZ.
Študentskega servisa nismo zaprli
Kako učinkovita je lahko bila ta naveza se je pokazalo tudi pozneje, ko je Skupnost študentov nadomestila Univerzitetna konferenca ZSMS. Ker je bila ZSMS družbeno politična organizacija, je Študentski servis Maribor izgubil pravno osnovo za svoj obstoj. Služba družbenega knjigovodstva, kot takratni nadzorni organ delovanja gospodarskih subjektov, je na osnovi tega zahtevala od mene kot direktorja zaprtje Študentskega servisa Maribor, ki je imel takrat okoli 3000 članov. Letni zaslužki članov Študentskega servisa so takrat predstavljali kar dvakratnik zneska vseh štipendij študentov Univerze v Mariboru. Tega z dovolj veliko podporo ustanovitelja in vseh na Univerzi nisem storil, temveč smo nadaljevali z delom. Z današnjega vidika se mogoče sliši skoraj neverjetno, da je tako ostalo še skoraj dve leti, dokler ni naslednji direktor Študentskega servisa Maribor Slavko Cimerman ob močni podpori pravnih strokovnjakov z univerze uspel legalizirati pravni status Študentskega servisa Maribor.
Osebno menim, da je to eden najočitnejših dokazov vpliva in moči študentske organizacije v sedemdesetih letih v Mariboru, ne glede na njeno ime. Čeprav takrat Skupnost študentov ni več obstajala, pa sta način dela in izbira tem s katerimi se je vodstvo študentske organizacije ukvarjalo, ostala enaka. Nismo se ukvarjali z visoko politiko, znali pa smo biti za študente koristni, hkrati pa smo študentom pomagali izoblikovati zavest in zavedanje o njihovem položaju v družbi.
