Dr. Romana Ercegović (v zbirki Svetlobe moje podpisana kot Romana Aniya Ercegović) je ustvarjalka in raziskovalka umetnosti s tankočutno in pronicljivo pesniško govorico. Njena poezija, če se opredelim zgolj na njeni zadnji dve zbirki, Tolmuni nežnosti in Svetlobe moje, je vračanje vase, v svoj notranji svet, ki je čaroben, svetniški, je mistika čudežne lepote, ljubezni, spokojnosti, sprejemanje nas, sebe, saj smo pozabili na svetost/svetlobo v sebi. Njeno pisanje nas bogati s prepričljivimi vpogledi s prefinjenim umetniškim / literarnim izražanjem.
Ubeseditve so globoke, s psihološko razkošnimi podobami, z bogatim besediščem, ki je premišljeno, senzibilno in melodično, z nežnimi, subtilnimi verzi. Kompozicije verzov spleta v poezijo, ki je zvočna, svetlobna. S pesmimi nam ponuja in odkriva resnico življenja, njegovo svetost, naše tolmune obstoja ter notranjo lepoto človekove pokrajine.
Pesnica, ki povezuje poezijo, likovni izraz in gledališče, izraža obsežne, žive izkušnje različnih spektrov božanske radosti. Zabrisuje meje med človeškim in božanskim s čudenjem, z zahvaljujočo tišino, mirom, obredi, odmiki. Podaja verzno sporočilo sožitja človeka z vsemi oblikami in vsebinami življenja.
Močno starodavno skrivnost narave pesnica upesni z izkušnjami lastnega telesa in ta moč ženske modrosti potuje v nekoč, ko/kjer se najde, si prisluhne in umiri, se sprejme, sprejema. Pesnica je skrivnostno jasnovidna raziskovalka bivanja, lepote. Njena poezija razmišljanja in doživljanja, iskanja notranjega prostora v sebi, deluje blagodejno. Izgovarja resnico (tudi naše) duše preteklosti iz svetišč lastnega zarodkovja, ko se prebuja in se zaveda sebe v nekdanjih svetiščih in krajih, kjer raziskuje in najde resnico, svetlobo, temo, svetost, ljubezen (do/za/ iz) življenja.
Poezija Romane Aniye Ercegović je zakladnica slovenske literarno-duhovne dediščine. Umetnica na poseben in dovršen način izjemno prispeva h kulturi na Slovenskem.
