Spremna beseda h knjigi Katarine Šalamun Biedrzycke Wśród słoweńskich i polskich autorów, Kraków 2018.
Kulture se med seboj pogovarjajo na različne načine. Največkrat je tako, da prevladuje določeno središče – nad njim se navdušujejo obrobne kulture, ga posnemajo in imajo za merilo svoje samoocene. Včasih je bil to Rim, nato Pariz, zdaj morda New York ali raztresena po spletu anglosaška kultura. Pa vendar so enako, morda včasih celo bolj navdihujoča, srečanja enakovrednih kultur, takih, med katerimi je lahko izmenjava bolj partnerska, ker med seboj ne tvorijo hierarhičnega sistema, prej igrajo vlogo medsebojnih ogledal, v katerih lahko vidimo sebe in drugega in se medsebojno razumemo (pa tudi bolje premislimo sebe v soočenju z drugačno kulturo).
Poznavalci poezije na Poljskem dobro poznajo slovenske avtorje, na primer Tomaža Šalamuna ali Aleša Debeljaka. Večina bralnega občestva pa vendarle ne ve prav dosti o literaturi, ali pa sploh o kulturi tega kraja. V splošni zavesti poljskih humanistov je absolutno prepoznaven verjetno samo en svetovno znan slovenski avtor – filozof Slavoj Žižek, in je to tipičen primer sledenja mnenju pariško-njujorškega središča. Zato predstavlja knjiga Katarine Šalamun-Biedrzycke Wśród słoweńskich i polskich autorów neprecenljiv vir za spoznavanje literature tega naroda.
Veliko pomembnih informacij o njej dobimo tu iz prve roke, predvsem kar se tiče 20. stoletja, a predstavljena je v širokem kontekstu, saj sta v ozadju orisana zgodovina in specifičnost te literature, literarnokritična refleksija zajema široko razumljen sodobni čas in celo presega meje prejšnjega stoletja. Ta informacijska plat je pomembna, ker poljski bralec, tudi če pozna dela več avtorjev, navadno malo pozna kulturo tega malega, a zelo ustvarjalnega naroda. Ta knjiga v ogromni meri zapolnjuje to vrzel v našem vedenju.
V uvodnem prispevku avtorica razloži, v čem je specifika slovenske kulture. Pripoveduje zgodovino naroda od zgodnjega srednjega veka vse do 20. stoletja, posebno pozornost pa posveča oblikovanju sodobnega dojemanja sveta. Piše o navezanosti na svobodo, ampak tudi (morda celo predvsem) o visokem vrednotenju dela in občutku za dostojanstvo vsakega posameznika. Slovenska miselnost in morala sta se gradili skozi vso zgodovino, v veliki meri pa sta posledica dejstva, da je višje plemstvo (ki jev mnogih evropskih državah določalo ton družbenega življenja) bilo med poznejšimi vojnami izbrisano, ali pa je sprejelo nemško kulturo za svojo. Zato so občutek identitete in slovenske posebnosti izoblikovale revnejše skupine prebivalstva — kmetje in, njim blizu po običajih in načinu življenja, nižje plemstvo. To je zelo pomembno besedilo, saj predstavlja ozadje za nadaljnja razmišljanja o slovenski književnosti in njeni posebnosti.
Večino prostora v knjigi zavzemajo eseji o slovenskih umetnikih. To so pravzaprav majhne monografije. Zgodba o slovenski literaturi 20. stoletje se začne s predstavitvijo začetkov avantgarde, oziroma ustvarjanja predavantgardnega pesnika — Antona Podbevška. V nadaljevanju so predstavljeni naslednji avtorji: pesniki Anton Vodnik, Božo Vodušek, Edvard Kocbek, Stanko Vuk, Gregor Strniša, Tomaž Šalamun, Aleš Debeljak, Uroš Zupan, prozaisti Voranc Prežih, Slavko Grum, Lojze Kovačič, poleg tega so vključeni trije sintetični eseji: o epifaničnosti v slovenski poeziji od romantike do danes, o položaju literature na Slovenskem na prelomu začetka devetdesetih let in o najnovejših (do 2010) pesniških delih. Ta del knjige ima nedvomno informativno vrednost, ki jo nadgrajuje dejstvo, da je avtorica za kompozicijski ključ vzela kronološkost literarnih pojavov. Tako dobimo neke vrste predavanje o zgodovini slovenskega slovstva. Seveda, skladno s konvencijo literarnokritične knjige, ne težeče k celoti, ampak oprto na avtoričino izbiro in podrejeno njenemu videnju in občutju sveta. Prednost teh skic je, da vsebujejo fragmente obravnavanih del, kar je še posebej pomembno v razmerah, ko večina poljskih bralcev slovensko literaturo pozna površno in selektivno. Dodati je treba, da so predstavljeni tudi članki o slovenski literarni vedi in literarni kritiki.
Knjiga, kot pove že naslov, vsebuje tudi skice o poljski literaturi. V tem delu seveda ne gre za informacije, ampak za interpretacijo. Vidimo, kako se pomembna dela poljskih avtorjev berejo s slovenskega vidika (ali, morda natančneje, z vidika slovenske bralke, ki se po eni strani navezuje na lastno kulturno izkušnjo, na drugi strani pa zavzema izrazito, osebno hermenevtično držo, ki ni nujno pogojena z nacionalnim kontekstom). Ti eseji prinašajo zelo bogat in osvežujoč predlog za branje. Pomemben je tu tudi primerjalni vidik, prav tako bistveno, ali še bolj, pa je prinašanje uzrtij, ki jih v poljskem branju posameznih besedil ni. Avtorica je začela s Przybyszewskim in njegovo recepcijo v Sloveniji. Nato piše o svoji interpretaciji Gombrowicza, Schulza in Miłosza, pa tudi pesnikov in prozaistov, katerih dela je ta kritičarka in prevajalka spremljala kot bralka, pozorno spremljajoča vse, kar se je dogajalo v poljski literaturi od šestdesetih let 20. stoletja naprej – v njenem izboru so denimo Julian Kornhauser, prozaisti Berezove »literarne revolucije« ali mladi pesniki po letu 1990.
Avtorica išče analogije, a opazi tudi bistvene razlike v logiki razvoja obeh književnosti. Na eni strani kaže, recimo, vzporednost domišljije Stanka Vuka in (mladega) Czesława Miłosza, ali pa podobnosti med prozo Lojzeta Kovačiča in Bruna Schulza, po drugi strani pa opaža razlike v odnosu do sveta različnih slovenskih in poljskih avtorjev. To soočenje je zelo navdihujoče, ker omogoča poljskemu bralcu, da vidi znana mu dela v zanj neobičajni perspektivi.
Katarina Šalamun-Biedrzycka globoko zakorenini svoje branje v analizi prebranih del. Močno poudarja, da so obravnavana besedila izbrana glede na njihovo literarno kvaliteto in v vsakem primeru dokazuje, v čem je ta vrednost. Ocena je vedno podprta z močnimi argumenti. To je važno, ker ima ta odnos pomembno nadaljevanje v umetnosti prevajanja. Prevajalka pojasnjuje, da ji v dejanju prenosa dela iz jezika v jezik posebej gre za prenašanje »energije dela«. Trudi se biti čim bolj zvesta začrtanosti besedila, saj v njej tiči literarna moč (v izbiri besed ali ritma), ampak tako ali tako je zanjo najpomembnejši njegov duh, torej globoko sporočilo dela. Posebej pa je še pomembno, da je to sporočilo lastno delu samemu: kar najmanj posredovano z interpretacijo, razumljeno ne toliko kot samo iskanje pomenov, ampak kot bralčevo dodajanje. Z drugimi besedami, prevajalec naj bo čim bolj nevtralen, je samo prevodnik, medij, ne pa nekdo, ki bi naslovniku v drugem jeziku delo pojasnjeval (tu je za avtorico pomembna jezikovna refleksija, ker je v slovenskem jeziku ustreznica besede za prevajalca bližja besedi prevodnik, v poljščini pa je beseda za prevod dvoumna, ker lahko ne pomeni prevoda, ampak razlago).
V teh besedilih torej najdemo avtoričin prevajalski manifest. Razhod z interpretativno preferenco v korist iskanja sozvenenja dela v dveh jezikih je seveda osebna izbira, ki pa, kot vemo, ni sama po sebi umevna. Vendar nam prevajalka pojasni, kako je prišla do nje. In vredno je upoštevati ta koncept. Ta knjiga je lahko še en glas v razpravi o umetnosti prevajanja.
V svojih skicah, zlasti tistih, ki zadevajo slovensko književnost, in ki potrjujejo torej svojo informativno funkcijo, avtorica daje velik pomen orisu zgodovinskega konteksta, biografskega ali zgodovinsko-literarnega. Sicer pa je ta kontekst pogosto ključ do branja. To je še ena pomembna stvar. Avtorica, ko prevzame vlogo kritičarke in komentatorke, kar sicer ni vloga prevajalke, išče ključe, ki se ji zdijo najprimernejši za razumevanje prebranega besedila. In takrat postane ob vsem drugem tudi interpretatorka. V interpretaciji pa so zanjo pomembni konteksti. Ne vidimo v njej sledi "smrti avtorja". Nasprotno - v delu vidimo reflekse pisateljeve biografije in zgodovine, v katero je nolens volens vpleten.
Vendar je to le eden od načinov za razumevanje prebranih besedil. Za interpretacijo je tu veliko bolj pomembna izrazita drža avtoričinega pogleda na svet, ki presega samo literaturo. Bralec bo našel podrobno razlago tega pogleda na svet v interpretativnih skicah v knjigi. Naj tukaj izpostavimo najbolj splošne predpostavke. Avtorica odločno zavrača hierarhično strukturo v odnosu med človekom in zunanjim svetom (pri čemer lahko ta svet vključuje naravo in družbo, pa tudi na primer narod, državo, vse institucije in celo Boga, torej vse, kar je človeku zunanje). Škodljivi sta po njenem mnenju obe razmerji podrejenosti: ko človek dominira nad svetom in ko je človek svetu podrejen. Pozitivni avtoričin program je nehierarhično razmerje, ki temelji na na ravnotežju. Zato zavrača antropocentrizem kot zahtevo, naj človek vlada nad svetom. V tem svetovnonazorskem pogledu se nam Šalamun-Biedrzycka izkaže kot predstavnica drže, ki da je značilna za slovensko miselnost. Razvoj slovenske književnosti zadnjih dvesto let razlaga kot postopen (in včasih revolucionaren) odmik od antropocentrizma in hierarhične vizije sveta. Človek preneha biti referenčna točka, to postane zunanji svet, ki na podlagi enakosti (ne večvrednosti) s človeškim subjektom postane predmet literarnega opisa. S pomočjo teh istih kategorij avtorica reinterpretira izbrana besedila iz poljske književnosti. Močno poudarja ukoreninjenost antropocentrizma med poljskimi avtorji, kar včasih postane predmet vrednotenja in polemik. Pri tistih avtorjih, ki vzbujajo njeno zanimanje, pa opaža ravno epifaničnost, tj. takšno identifikacijo subjekta s svetom, ki spodkopava oz. celo razveljavlja hierarhično razmerje. Še posebej jasno opazi to značilnost v delih Miłosza in Schulza, kar morda ni presenetljivo za poljskega bralca, pač pa bo morda zanj navdihujoče argumentiranje in odkrivanje neočiglednih vidikov v delih teh ustvarjalcev. Še zanimivejša se zdi interpretacija Gombrowicza - pri njem avtorica zasleduje manifestacije dvoumnega in ne vedno doslednega procesa preseganja antropocentrizma. Če pogledamo iz tega zornega kota, sploh ni presenetljivo avtoričino pozitivno branje piscev iz kroga Henryka Bereze in njegove »umetniške revolucije«, pisateljev, ki so danes na Poljskem bolj malo cenjeni in celo večinoma pozabljeni, pri katerih pa je Šalamun-Biedrzycka opazila ne toliko (ne samo) literarno domiselnost, kolikor prav razbijanje paradigme antropocentričnega in hierarhičnega pogleda na svet.
Velika vrednost besedil v knjigi je način pisanja. Avtorska entiteta je jasno razkrita: več kot enkrat je razmišljanje o delih združeno z avtobiografskimi digresijami, ki pojasnjujejo način branja. To je zelo pošteno zastavljena zadeva. Avtorica se ne skriva za svojimi besedili, vanje vloži celo sebe, svojo osebnost, čustva, izkušnje. Tu imamo različne zvrsti: esej, literarnokritično skico, primerjalno analizo, polemiko, intervju in celo ... samokritiko. Tako postane knjiga pestra, ne spoznavamo le del posameznih ustvarjalcev, ampak spremljamo tudi razvoj avtoričine misli, njeno spoprijemanje s obravnavanimi besedili, poglabljanje v besede, iskanje sledi svetovnonazorskih bojev pesnikov in prozaistov.
Ta knjiga je pogovor: avtorice z obravnavanimi pisatelji, pa tudi dveh kultur - v marsičem podobnih, pa tudi temeljno različnih: druga o drugi lahko povesta marsikaj. In to tudi delata.
Na priloženi povezavi lahko preberete še njegov članek o Francetu Prešernu:
