ZDRUŽENJE ŠTUDENTSKIH POKRAJINSKIH KLUBOV – TRDNA OPORA SKUPNOSTI ŠTUDENTOV
Na Pravno fakulteto v Ljubljani sem se po maturi na I. gimnaziji v Mariboru vpisal v študijskem letu 1969/70. Že kmalu po prihodu v Ljubljano smo s kolegi začeli na novo ustanavljati Klub mariborskih študentov (KMŠ) in ga leta 1971 tudi ponovno ustanovili. Klub je v preteklosti že obstajal, vendar je njegova dejavnost povsem zamrla. Na skupščini, na kateri je bil klub ponovno ustanovljen, smo za njegovega prvega predsednika izvolili Tomaža Kšelo, pobudnika ponovne ustanovitve kluba, ki je bil na I. gimnaziji v Mariboru predsednik šolskega športnega društva Olimpija, pisal pa je tudi za Katedro in Mladino. V naslednjih mesecih in letih so bili v vodstvu KMŠ še posebej aktivni Mirko Bizjak, Janez Gujt, Anti Gorjup, Bojan Odlak, Zvonka Alt, Andrej Žlebnik, Branko Ivančič, Dragica Kosi, Koči Kodrič, Čerič, Žare Rojc, Borči Mileta, Vlado Kreač, Peter Habjanič, Ivan Hrastnik, Dubrovka Kosi, Igor Svažič, Zdravko Slak, Zdenka Kneževič, Tugo Frajman, Igor Krampač, Ljubo Mišič, Aleš Peter, Jože Vidic, Zoran Milovanovič, Žarko Golob in mnogi drugi. Sam sem bi v izvršni odbor KMŠ izvoljen večkrat in sem v njem deloval do nastopa absolventskega staža leta 1975. Izvolili so me tudi za sekretarja aktiva ZK v klubu. Med drugim sem bil skupaj s Kšelo zadolžen za »vzdrževanje« stikov z Občinskim komitejem ZK v Mariboru in z Univerzitetnim komitejem ZK v Ljubljani, vodstvo kluba pa je bilo povezano z IO SŠLVZ, z občino Maribor, z aktivom družbenopolitičnih organizacij v Mariboru, seveda pa tudi z IO SŠMVZ, Katedro in občinsko konferenco Zveze mladine v Mariboru.
Klub je imel v Rožni dolini svojo hišo, ki mu jo je v preteklosti kupila mariborska občina. Pred ponovno ustanovitvijo kluba je v njej bivalo nekaj »starih študentskih bajt«, kakor smo jim pravili, po ustanovitvi kluba pa je ponovno služila svojemu namenu. KMŠ je bil zelo dejaven (organizirali smo literarne večere – v Ljubljano smo denimo povabili mariborske pesnike in pisatelje – Draga Jančarja, Andreja Brvarja, Toneta Partljiča in Franceta Forstneriča); družabna in disco srečanja – na brucovanju KMŠ je ansambel Čudežna polja prvič nastopal v Ljubljani; športna tekmovanja; javne tribune o problematiki študentov – o štipendijski politiki, o statusu študentov, o reformi univerze; itd.), povezal pa se je tudi z občino Maribor ter s tamkajšnjimi družbenopolitičnimi in kulturnimi organizacijami. V Mariboru je imel klub celo svojo sekcijo (Kulturno umetniški pripravljalni odbor - KUPO). Združevala je predvsem srednješolce in tudi nekaj študentov MVZ, ki so nameravali študij nadaljevati v Ljubljani). KMŠ je s tem, ko je povezoval mariborske študente v Ljubljani med seboj ter s študenti, mladino in različnimi organizacijami v Mariboru, veliko prispeval, da so se po končanem študiju vrnil v Maribor.
KMŠ je dobro sodeloval z drugimi študentskimi pokrajinskimi klubi v Ljubljani, saj smo imeli zaradi lastne hiše v neposredni bližini Študentskega naselja za to dobre pogoje. Takrat je delo študentskih pokrajinskih klubov v SŠ LVZ »ohlapno« povezoval tri članski koordinacijski odbor.
Na pobudo Kluba mariborskih študentov in v sodelovanju s še nekaterimi klubi smo že leta 1971 začeli ustanavljati Združenje študentskih pokrajinskih klubov pri IO SŠLVZ, da bi se tesneje povezali in začeli nekatere akcije izvajati skupno. Tudi za študentke in študente iz posameznih klubov je bilo bolj zanimivo, če so se srečevali s kolegicami in kolegi iz drugih okolij. V času intenzivnega študentskega gibanja v letih 1970 in spomladi 1971, v katerega smo se zelo aktivno vključevali tudi člani študentskih pokrajinskih klubov, pa so se klubi začeli bolj sistematično ukvarjati s problemi študentov in s problematiko reforme univerze ter s širšimi družbenimi problemi. Tako so študentski pokrajinski klubi ideje, poglede in zahteve, ki so se oblikovali v študentskem gibanju in v SŠLVZ, prenašali v svoje matične občine, še zlasti med mlade.
Novembra 1971 je bila na pobudo Kluba mariborskih študentov ustanovna skupščina Združenje študentskih pokrajinskih klubov SŠ LVZ, na kateri smo sprejeli statut in enoten program dela. Skupščina je izvolil tudi izvršni odbor. Za predsednika združenja je bil izvoljen Tomaž Kšela, vseh članov izvršnega odbora pa se ta hip ne spomnim. V prvem IO ZŠPK smo bili med drugimi Zoran Šoln, Mirko Bizjak, Valerija Škerbec, Tone Luskovič, Rado Lipovec, Mitja Drobnič, Stojan Žitko, Gorazd Sancin in še nekateri. Aprila so se nam pridružili še Božo Glazer, Branko Ivančič in Boris Mazarin, ki smo jih kooptirali v IO po odstopu treh članov.
Leta1972 je delovalo v SŠ LVZ 22 študentskih pokrajinskih klubov. Bili so iz občin oziroma pokrajin: Ajdovščina, Grosuplje, Koroška, Kočevje in Ribnica, Mozirje, Idrija, Maribor, Novo mesto, Nova Gorica, obalne občine, Prekmurje, Ptuj, Prlekija, Sevnica, Sežana, Šentjur, Tolmin, Trebnje, Velenje, Žalec, zamejstvo, Albanija.
Takrat so študentski pokrajinski klubi povezovali zelo veliko študentov. Mnogi študentje so bili namreč bolj kot z odbori SŠ na fakultetah, akademijah in šolah, povezani s kolegi iz svojega pokrajinskega kluba oziroma iz svojih domačih krajev, kjer so mnogi bili sošolci že v srednji šoli. V ZŠPK smo ocenili, da je najbolje, če svoje delovanje programsko uskladimo s celotno SŠLVZ. Od takrat naprej je bilo ZŠPK skupaj s klubi pomemben dejavnik pri kreiranju in izvajanju politike celotne SŠ. Poleg tega pa je imelo združenje še svoje specifične aktivnosti: najprej se je ustrezno registriralo; vključilo se je v razprave o celotnem sistemu izobraževanja; izvajalo je aktivnosti za socialno pomoč študentom (ustanovilo je posredovalnico za študentske sobe, ki pa je le delno zaživela); preko klubov je promoviralo politiko SŠ v njihovih matičnih občinah; prizadevalo si je za so-kreiranje politike na občinskih ravneh; izvedlo je več kulturnih prireditev; organiziralo je disco večere; izvedlo je nekaj športnih tekmovanj; prirejalo je filmske prireditve itd. Združenje je organiziralo tudi brucovanje in spoznavni večer za člane vseh klubov.
Konec pomladi 1972 je IO SŠLVZ združenju dodelil prostore na Poljanski 6, ki jih je ZŠPK ob pomoči arhitektov zasilno uredil. Prostori so bili primerni za sestanke ali družabne večere klubov, v njih pa smo nekajkrat organizirali tudi disco večere. Na Poljanski 6 smo načrtovali ureditev Študentskega centra, vendar zaradi pomanjkanja sredstev projekta nismo izpeljali do konca. Prostore je SŠ kasneje namenila za druge potrebe.
Že leta 1972 smo začeli pripravljati brošuro Reforma univerze, s katero smo želeli občine seznaniti s prizadevanji SŠ za reformo univerze. Urednik zelo odmevne brošure, ki je izšla leta 1973, je bil Zoran Šoln.
Sam sem bil član IO ZŠPK do absolventskega staža. Združenje se je, tako kot celotna SŠ, moralo odzivati tudi na najpomembnejše politično dogajanje v tedanji državi. Tako smo v združenju razpravljali tudi o »Titovem pismu«, vendar mi ni ostalo v spominu, da bi v zvezi s tem sklenili kaj posebnega. »Pismo« je pozivalo vse organizacije, naj odpravijo slabosti pri svojem delovanju in različne »idejne odklone«. V ZŠPK smo »pismo« obravnavali bolj formalistično -ugotovili smo, da je združenje odgovorno klubom, klubi pa združenju, vsi skupaj pa SŠ LVZ. Ob razpravi o »pismu« smo sklenili, da se bomo v združenju še bolj povezali, imenovali pa smo tudi skupno revizijsko komisijo klubov, da bi preprečili njihovo morebitno nepravilno finančno poslovanje. Klubom smo svetovali tudi, naj poslujejo preko blagajne IO SŠLVZ, preko katere je poslovalo tudi združenje. Spomladi 1973 so številni klubi začeli poslovati preko skupnega računovodstva SŠ LVZ, ki ga je vzpostavil IO SŠ LVZ. Finančno poslovanje klubov je bilo od takrat naprej bolj transparentno in za njih tudi bolj enostavno, saj ga je izvajala usposobljena računovodkinja.
Na volilni skupščini, ki je bila 5. marca 1973, smo razpravljali o Družbenem dogovoru o štipendiranju in kreditiranju in zavzeli stališča o Izhodiščih za reformo univerze, ki jih je pripravila komisija za reformo univerze pri IOSŠLVZ. Po tem, ko je skupščina ocenila delo združenja v preteklem obdobju kot zelo uspešno, je za predsednika izvolila Zorana Šolna, sicer predsednika zelo aktivnega Kluba posavskih študentov. Do tedaj so iz tega kluba izšli že trije predsedniki IO SŠLVZ – Ciril Baškovič, Lenart Šetinc in Jože Korinšek. Na volilni skupščini so bili za člane IO ZŠPK izvoljeni: Božo Glazer (Ptuj), Toni Berce (Celje), Peter Habjanič (Maribor), Aleš Peter (Maribor), Jože Kostevc (Posavje), Tone Krkovič (Kočevje-Ribnica), Gorazd Sancin (Maribor), Janko Strašek (Posavje), Zdravko Melanšek (Celje), Valči Škerbec (Postojna) in Miloš Varga (Prekmurje).
Novi IO ZŠPK je imenoval komisije, preko katerih so se člani iz različnih klubov še bolj povezali. Nadaljevali smo razprave o štipendijski politiki in reformi univerze ter v zvezi s tem o povezavi univerze z gospodarstvom, še posebej pa smo skrbeli za koordinacijo dela med klubi, za kar smo ustanovili posebno komisijo. Razpravljali smo tudi o vlogi pokrajinskih klubov po 3. konferenci ZKJ ter še tesneje sodelovali z organizacijami ZMS v matičnih občinah. Izvedli smo tudi anketo o kakovosti in cenah zasebnih sob za študente v Ljubljani. Na športnem področju pa smo pripravili II. tradicionalno srečanje v veleslalomu na Zelenici ter prvenstva v malem nogometu, košarki in šahu.
29. marca 1973 smo na našo pobudo skupaj s kolegi iz združenja študentskih pokrajinskih klubov pri SŠ MVZ sklicali prvo republiško konferenco študentskih pokrajinskih klubov, ki je bila v Mariboru. Na njej smo obravnavali in podprli razvoj univerzitetnega središča v Mariboru, ustavne spremembe s poudarkom na študentskem amandmaju, družbeni dogovor o kreditiranju in štipendiranju in vlogo študentskih pokrajinskih klubov po 3. konferenci ZKJ.
Maja 1973 smo v ZŠPK izvedli »veliko akcijo«: vsak klub je ob naši podpori v svoji matični občini organiziral pogovor, na katerega je povabili predsednika skupščine občine in predstavnike SZDL, sindikatov in ZMS. Večina pogovorov je lepo uspela. Akcijo je spremljal tudi Študentski dnevnik, zato so bili študentje o njej obveščeni. Stališča ZŠPK so bila večkrat objavljena tudi v Tribuni.
V naslednjem mandatnem obdobju je ZŠPK vodil Ludvik Mastnak.
Študentski pokrajinski klubi so bili pomemben sestavni del SŠ, ker so bolj (dolgo)trajno povezovali študente kot fakultetni odbori. Ko je študentsko gibanje zamrlo, so postali klubi najbolj čvrst del SŠ, saj so se študenti v njih najbolj redno sestajali in srečevali. Veliko vlogo so odigrali tudi v času ustanavljanja ZSMS, saj so se študenti iz SŠ preko njih povezali z občinskimi konferencami ZMS. Zato je bilo zbliževanje stališč obeh organizacij lažje.
Po ustanovitvi ZSMS so študentski pokrajinski klubi, ki so ostali sestavni del enotne organizacije vseh mladih na ljubljanski univerzi in mariborskih visokošolskih zavodih, študente iz LVZ in MVZ povezovali z občinskimi organizacijami ZSMS v vsej Sloveniji.
Tekst je zapisan v prvi osebi, vendar je pri njegovem nastajanju asistiral Tomaž Kšela s podatki in njihovem preverjanju, za kar se mu zahvaljujem.
Pripomba avtorja
