Iz časa v čas se rojevajo jutra,
iz časa v čas padajo noči,
iz časa v čas drobna gosenica postaja metulj…
* * *
O, kobilica!
Kako sva enaka.
Oba naju greje sonce
in hranijo polja.
In oba umirava s pesmijo
v srcu…
* * *
Ovenijo hitro!
Toda lepota
teh cvetov…
* * *
Opija me vonj novega jutra!
Zrel sad je
in ponuja se,
naj ga utrgam,
da le ne pade,
da le ne zagnije!
Si lahko želim še kaj več?
Je sploh še kaj več?
Gledam, kako lahkotno
prihajajo in odhajajo moji dnevi
in vem, da lahko
vse in vsakdo
privabi nasmeh na moja usta…
* * *
Prebujam se v svežini jutra,
rastem v letnih časih,
veselim se ob spoznavanju dneva in noči
in nato ležem k počitku opit z življenjem.
Tako teče moj čas
in tako se bo iztekel.
* * *
Radovedno odprem oči,
jutro je, tisoč opojnih barv in okusov.
prebujajo se pred menoj
* * *
Ti, Dan,
a veš, da te ljubim!
da me tvoje neodkrite dežele vabij bolj
kot kar koli drugega!
Ničesar ne pričakujem od tebe,
le bodi ti
in jaz bom jaz...
Mislim da si popoln
in ne morem se upreti tvoji lepoti,
če je pred mano še tisoč ali dest tisoč
prav tako popolnih dni,
mi sedaj ni mar....
Nikakor ne morem razumeti,
da mi lahko kaj ponudi več,
kot mi ti ponujaš prav ta hip!
Z velikimi požirki vdihavam
prostrano zeleno svežino
in se smejem,
smejem,
smejem !
* * *
Tišina je,
ki veje nad gozdovi in rekami,
se dviga do zvezd
in prežema svetove,
pili ostrine,
obli robove
in združuje vse, kar je šlo v dvoje.
* * *
Objemam drevesa,
poljubljam zemljo
in nikoli nisem
več enak…
* * *
Beli oblaki
nastajajo in izginjajo
brez sledu…
Beli oblaki
nastajajo in izginjajo
brez sledu…
MORDA
Morda te gledam zadnjič
in ne bom nikoli vedel, kdo si.
Morda ne bom nikoli poznal tvojega smeha in tvojih solz,
tvojih drobnih skrivnosti, tvojih sanj in tvojih strahov,
tvojih cvetov in tvojih gora,
tvojih dnevov in noči.
Morda te sedaj gledam zadnjič
in te ne bom mogel ljubiti
in dati vsega tega,
kar bi ti rad.
* * *
Gola si cvet,
vzvalovana
svilena,
plamen,
dišeč travnik.
mesečina nad morjem,
skrivnosten šepet vetrov,
zeleno polento jutro...
Izginjam v ulicah
tvoje kože
stkane v enakonočju
žameta in prvega snega...
Gola,
gola si cvet,
drhtiš,
ko pustiš,
da poletna tančica pade
s tvojih ramen
in vsa tiha stopiš k meni…
* * *
Včasih zaprem oči,
zapustim svet
in odpotujem daleč stran..
Nekaj me kliče
od tam daleč!
Vem da morem tja!
Potujem skozi prostor in čas,
med daljnimi sonci,
na tisoč tujih planetih
in med galaksijami
iščem del sebe,
nekoč,
že davno,
sem ga pozabil nekje tam...
