Avtobus zdrvi mimo avtobusne postaje. Potniki stojijo pri izhodu, čakajo, da voznik avtobusa odpre vrata, da bi planili proti svojim hišam. Na prvem sedežu, desno, malo nazaj, sedim jaz, pijani potnik. Poskušam tudi jaz vstati, a ne morem. Privezan sem k sedežu. Potniki me gledajo postrani. Voznik avtobusa molči. Zakaj ne ustavi avtobusa, da gredo potniki ven? Voznik, velik človek srednjih let, nekoliko sivih las, resnega obraza in ne gleda niti na levo niti na desno, naenkrat na križišču ustavlja avtobus in spregovori:
»Tukaj bomo počakali tvojo ženo, da te vidi, kako pijan si!«
Zdaj vsi potniki uperijo pogled vame, pijanca. Kako prodorni so ti pogledi, zabijajo se naravnost v možgane. Vidijo vse brazde v možganih. Zvok avtobusovega motorja je nenavaden, moti nočno tišino naokrog. Potok v dolini, ki je vedno veselo žuborel, je zdaj utihnil. Naokrog je mrtva tišina, samo zvok motorja se sliši. Pa še ta bela svetloba v avtobusu, od kod le? Takšne svetlobe doslej jaz, pijanec, nisem videl, zamegljuje oči, zdi se mi, kakor da je glava v belem dimu. Zdaj vsi v avtobusu molčijo, brni samo motor in ubija to belo svetlobo. Vsi čakajo na pijančevo ženo. Noč je, kdo jo bo prebudil, odkod ona ve, da je mož strašno pijan. Pijani bi se kam skril, dal na glavo vrečo, samo da ga potniki ne bi tako surovo gledali.
Čakanje se spreminja v večnost. Ljudje mirno čakajo. Kakor da je nekdo prižgal številne bele žarnice, da osvetlijo pijančev obraz. Pijani začenjam drhteti. Kmalu se bo pojavila žena in pred vsemi me bo z grdimi besedami osramotila. Da bi vsaj vedel njeno prvo besedo!
Na svetu se najbolj bojim žene. Je to mogoče?! V življenju sem se tresel kot učenec pred učiteljem, kot uslužbenec pred različnimi inšpektorji, zdaj pa prihaja smrtnih strah pred ženo. In ta voznik avtobusa! Zakaj že ne odpre enkrat teh vrat? Čaka, da me žena vidi pijanega. Zdi se mi, kakor da dremam, da sanjam, da mi zvok motorja in ta bela svetlobam pomagata zaspati. Strah pred ženo ne neha. Sto metrov ni velika razdalja, zdaj so to kilometri in kilometri. Žena mora priti peš. Vsi bodo videli, kako vleče pijanega moža po ulici, ljudje pa pri tej mesečini gledajo skozi okna, tudi tisti skriti ob hišnih ograjah. Da je vsaj temna noč. Poslušal sem zgodbe o volkovih, medvedih, tigrih, kako napadejo in raztrgajo človeka in zdi se mi, da bi bilo bolje, če bi se te zgodbe uresničile, da bi napadli volkovi in pošasti, manj bi trpel kot zdaj. Pred ženo ni mogoče pobegniti. Takšne sramote še nisem doživel.
Svetloba v avtobusu je vse močnejša. Brnenje in svetloba imata skupno moč. Nikoli nisem slišal tako nenavadnega zvoka in tako nenavadne svetlobe.
Glej, žena! S pospešeno hojo koraka naravnost k vhodnim vratom avtobusa. Zdaj pričakujem peklenski, ubijajoči grom.
Gledam njene lase, enaka je, črna, obrvi so črne. Ogrnjena je z modrim dželetkom. Tu je! Zdaj zdaj se bo vsul rafal besed.
Je to mogoče? Žena preseneti vse. O, kako sladke so ženine besede!
»Ata, pa kaj, če si se napil, ni to nič! To ni greh!«
Ponovno se rojevam. Brez strahu, brez brnenja motorja, izginila je tudi bela svetloba, namerjena iz neke daljne galaksija. Žena me ne zmerja, ne zmerja me, ne zmerja!
Pijančevo telo se ziblje, nekdo se mu dotika glave, rok, nog. Počasi odpira oči, pred zaveso, za njo so nekakšni obrazi v megli, vse jasneje in jasneje se obrisujejo in naenkrat sliši glas:
»Gordan, Gordan, prebudi se!«
Nekakšna sila ga vleče nazaj, veke ponovno postavljajo neprozorni zid.
Spet se vrača v sanjsko krajino, za trenutek. Spet tresenje, zdaj silnejše. Spet odpira oči. Pojavljajo se spet isti obrazi, zdaj mnogo jasneje vidi njihove oči, nosove, ustnice. Nevidna moč ga še enkrat vrača v svet sanj. Še eno bujenje. Obraz v obraz. Temen obraz zdravnika ga opominja, da je na bolniški postelji, doume, da je v bolnišnici. Da je bil pijan v avtobusu, da je prišla žena odvleč s sedišča, je ostalo v glavi.
»Gordan, nocoj smo te operirali, zdaj se odpočij!«
Pacient razume, da to govori zdravnik. To je črni obraz, ki je visel nad njim, obraz se mu vrezuje globoko v spomin. Črn obraz nad njegovo glavo stoji še naprej, ne premika se. V spomin se vrezuje tudi njegova svetlo modra kapa na glavi.
Bolnik zagleda zavoj na levi roki. Na desni roki igle, v bližini obešene steklenice s tekočino barve navadne vode.
»V sobi za intenzivno nego ste,« pravi zdravnik. »Klicala je žena, pozdravlja vas in sprašuje, kako ste. Rekli smo, da je vse v redu.«
Gordan lovi misli. Ne more uokviriti niti te sobe niti svoje postelje niti roke. Misli neprestano bežijo. Ne razume, zakaj je tukaj. Zaspal je. Zdaj ga nihče ne trese. Ne ve, kako dolgo je spal.
Nekdo potegne s škripanjem steklo, drugi v istem trenutku ponovno strese bolnika in pravi:
»Obisk imate!«
Skozi odprtino zagleda ženo in dva sina. Na ženinem obrazu zagleda nasmeh. Je žena zadovoljna, da sem živ? pomisli bolnik.
Kakšen pogovor načeti?
Gordanu se zazdi žena lepa, zelo lepa. Oblečena je v belo bluzo, obraz, ogorel od sonca, je temnejši, oči svetlejše. Velike črne oči. Hitro je prišla, to je izraz velike ljubezni, misli bolnik. Tukaj je tudi njegov najmlajši sin, Andrej, njegovi črni lasje kakor da se svetlikajo. Črne obrvi so izrazitejše. Obraz lep. Molči in gleda očeta.
»Ati, Milana ni doma, a ve, da si se poškodoval,« sramežljivo izgovori.
Desno od matere je srednji sin, Jurij. Govoriti začne o postopku pri podobnih poškodbah. Kaj vse sledi operaciji. Tudi on želi pokazati, da ve, kako se zdravijo poškodbe. Žena se pogovarja z zdravnikom, ki ima na skrbi to sobo. Zdravnik ji prvi, da sledi operacija, ta je samo začasna rešitev. Žena mu pripoveduje o dogodku. Zdravnik samo obrača z glavo. Obisk je kratek, razgovor je nevezan. Sinova in žena so zadovoljni, da je živ, posledice lahko ostanejo, življenje pa ne bo teklo naprej brez njega, ampak z njim.
Neprestano kdo kliče in sprašuje za Gordana, kako je, bo ostal brez roke, bodo posledice, bo dolgo v bolnišnici. Sestre in zdravniki se čudijo za to veliko zanimanje prijateljev za Gordanovo zdravje.
Bolnik vidi zraven sebe novega človeka. Ne govori, komaj diha. Njemu, Gordanu, je bolje. Prihajajo prijetnejše misli. Prvikrat je v bolnišnici, prvikrat operiran. Dobil je tujo kri. Veliko krvi je izgubil, so rekli zdravniki. Operacija je bila komplicirana, dva dežurna zdravnika sta ga operirala dolgo v noč. Počasi se začenja spominjati svojega prihoda v bolnišnico. Misli se vračajo nazaj. Zdaj se že vidi na operacijski mizi. Medicinska sestra mu daje injekcijo in govori:
»Zdaj boste malo zaspali.«
Ni si mogel pojasniti prehoda iz tega živega sveta v svet sanj. Spet se pojavi bela svetloba v avtobusu, brnenje motorja in neizprosni voznik. Ni samo sumil, da je bil pijan, temveč je verjel, da žena zdaj to skriva pred njim.
Pride medicinska sestra in sprašuje:
»Kako je, Gordan?«
Zadovoljen je, da je ob njem sestra. S tihim glasom zadovoljno odgovori, da je dobro, obrača glavo k plastični steklenici, ki pošilja mehurčke njegovi desnici.
To je intenzivna nega. Tukaj so ljudje, ki se nahajajo med življenjem in smrtjo. On je tukaj. Zdaj je živ. Na hrano ne misli. Hrana teče v tankem curku.
Njegove misli začenjajo krožiti vse širše. Na vrsto prihajajo stopnice v bolnišnico. Spomni se zdravnika, stažista, Albanca. Kako se je boril, da čimprej prenese bolnika v bolnišnico. Dvigoval je za dvojico, preskakoval stopnice. Primer požrtvovalnosti. Drugi so bili odreveneli.
Soba je velika, svetla. Ko se spusti noč, se mora opaziti. Gordan drema, budi se, v različnih ciklih, in ne opaža, da je topla avgustovska noč že zdavnaj zakraljevala nad mestom. Zopet sanja. Zbudi se in spet sanja.
Naslednjega dne, v nedeljo, bolnik pričaka v spanju. Sestra ga budi, meri temperaturo, pritisk, šali se z njim. On poskuša odgovoriti na šalo:
»Imam hrano zastonj!«
Šala ni primerna in niti ni izvirna. Poskušal je nekaj izgovoriti. Nima rad naglih poznanstev, naglega odkrivanja potez svojega značaja. Njegov stalni spremljevalec je sramežljivost, postopnost. Misli mu bežijo. Pričenja odvijati klobčič spomina in prihaja, kakor sam ugotavlja, do praga bolnišnice. Vtis o pogumnem stažistu ostaja, čuti sam, da je prikovan k njemu. Polagoma rojijo misli. Ne prehitevajo, gibljejo se po vrstnem redu. Pride do vrat. Dežurni jih je odprl na široko. Čakal je težko poškodovanega človeka, ker je nekdo sporočil po telefonu. Čakali so tudi zdravniki.
Spet se pojavijo nosila, bolničarji in zdravnik stažist, z vrtoglavo hitrostjo ga prenesejo v sobo.
Dežurna sestra ne zapušča sobe. Mora sedeti v sobi, kjer se bojuje za življenje. Gordan začenja polagoma dojemati, da je tudi njegovo lebdelo med nebom in zemljo. Njegove misli so prišle samo do vrat. Naprej ne sme. Kdo mu lahko odgovori, kje je bil predvčerajšnjim rob, ki deli življenje in smrt? Njegovi občutki danes mirujejo. Ne govori glasno, ne napreza svojih misli.
V takšnem stanju dočaka Gordan drugi obisk. Na polici zastekljenega okvira so naslonjeni vsi iz hiše, žena in trije sinovi. Prišel je tudi Milan, najstarejši sin. Lepo oblečen. Tolaži očeta, da bo vse v redu. Na službo naj ne misli, vse bo uredil z mamo. Drva za zimo in vse, kar je potrebno hiši. Gordan spremeni barvo lica, ko zagleda svojo družino. Vsi so ob njem, hrabrijo ga, spoštujejo njegove nasveta, vse bodo naredili, samo da on čimprej ozdravi. To so moji nasledniki, mu gre skozi glavo, to rodi občutek ponosa. Celo pomisli: Živeli bi tudi brez mene. Kmalu se na oknu pojavita tudi ženini sestri z možema in dvema hčerkama. Medicinska sestra opozarja, da je obisk kratek. Da so tu tudi drugi bolniki.
Obiskovalci začenjajo govoriti med seboj. Sliši se glas:
»Ne zgleda slabo.«
Na drugi znak sestre obiskovalci zapuščajo sosednji prostor.
Tako Goran, nevajen bolezni in bolnišnice, dočaka v življenju drugi obisk.
Prvi sin mu zagotavlja, da bo vse posle opravil brez njega. Zdaj mirneje leži v bolnišnici. Ko bo okreval, bo zapustil bolnišnične zidove. Zdravniki prihajajo in ga hrabrijo. Pravijo, da bi lahko ostal brez roke. Da je zdaj potrebno počakati, da bi si roka opomogla za naslednjo operacijo. Zdravnik, ki je bil nad njegovo glavo, ortoped, mlad, visok, prijeten, mu pojasnjuje. Drugi zdravnik, kirurg, starejši človek sivih las molči. Glavno delo je opravil mladi zdravnik. Gordanu se zdi, da je na svoj uspeh ponosen. Dokazal se je.
Dolgo spi. Budi se svež. Zdaj mu začenjajo glavo razjedati nove misli. Zapuščajo sobo za intenzivno nego in mesto, odhajajo na kraj dogodka. Slike se mešajo, vidi sebe krvavega in takoj zatem žensko, ki teče dol po pobočju in priglasi nesrečo. V bolnišnici vsi vedo za njegovo nesrečo, a molčijo. Čakajo, da jo pove sam vse do podrobnosti.
On molči.
Naslednja noč je dolga. Malo spi. Kako je vse naenkrat postalo minljivo, kako se vse lahko spremeni, kako lahko načrt izgine kot jutranja rosa, vse teče, vse se spreminja, resnično. Zdaj bo prvikrat gledal bolne, polžive ljudi ob sebi. Sester jim pomagajo vstajati, jesti, nameščajo jim blazine pod glave, ker ne morejo dvigniti svojih glav, rok. Vozijo jih na vozičkih. To je novi svet. To so božji kaznjenci. Včeraj so se valjali po travi, igrali nogomet, rezali drva, zdaj so nepokretni, valjajo se s težavo na postelji.
On mora ležati z njimi, z njimi jesti in poslušati njihove zgodbe.
Takšne misli se razpredajo po Goranovi glavi naslednjega jutra.
Spet se pojavita oba zdravnika. Pravita mu, da se mora preseliti v drugo sobo, sam bo. Kmalu dve sestri odpirata vrata in vlečeta posteljo v novo sobo. Sam je v sobi, resnični, čeprav je tu še ena postelja.
