Izstop. Gledam proti vratom dolgega avtobusa, ki je nabito poln. Poln samih tujcev žalostnih obrazov, poln utrujenih ljudi. Toda od česa? se vprašujem. Dvajset let je že minilo do vrnitve. Dvajset tako kratkih let! In potem me je spreletelo: Fant moj dragi, ali se zavedaš, kaj je to dvajset let? Ljudje pravijo, da ti je po petdesetem vsako leto podarjeno. V duši me je stisnilo: Ali je to res, dvajset let si zamudil? Kaj pa? štiri leta v zaporu; deset let na »terenu«; nekaj prelepih let z ženo in sinom.
Kdo bi mogel pozabiti na tiste trenutke, ko kot mladoporočenec poln zaupanja vase načrtuješ skupno bodočnost? Kako opisati veselje in radost pričakovanja pred rojstvom otroka, ki bo sad mlade ljubezni? In potem, ko se otrok rodi, ko s ponosom in veseljem spremljaš njegov razvoj in se veseliš vsake njegove kretnje, nasmeška, dotika drobnih ročic. Pa potem, ko začne otrok izgovarjati prve besede, jih povezovati in ko se začne že pogovarjati! Kako lepa so ta doživetja, ki jih doživljaš v dvoje, v troje!
Potem pa je življenje s svojo enoličnostjo naredilo svoje. Preveč si se na vse strani razdajal, nazadnje pa nikomur ustregel. Pozabil si, da je lastna družina na prvem mestu, šele potem, če zares ostaja kaj časa, ga lahko nekaj žrtvuješ tudi za sorodnike.
Tako pa so se po eni strani razvadili in začeli zlorabljati tvojo pripravljenost, da bi pomagal, po drugi strani pa si vedno bolj zanemarjal družino in se ji neopazno odtujeval. Dokler ni prišlo do ločitve, ki je bila sicer boleča, vendar neizogibna.
Le misel na sina te nekako še žene naprej. Pravi, da trenira full contact. Oh, kar kri mi je pognalo po žilah! Saj še nisi za odpis, sem se zamislil, stisnil pesti in začutil trzaj mišic na rokah, ko so trznile, kot strune dobro uglašene kitare. Še boš udaril, si mislim, toda isti hip sem se vprašal: Ali bo šlo? Vse je ostalo za teboj. Ali je res ostalo za teboj? Ne, saj ne more biti res!
Nekdo me je odrinil. Izstopil sem. Petindvajset minut. Sami delavci in delavke, si mislim. Hitenje do garderobnih omaric. Spominjam se, kako sem davno nekoč hitel z njimi. Vonj po kovinskih ostružkih, po emulziji, po ceneni južini. Mleko, ali je še zastonj? Včasih si ga dobil ob južini. Kako je poživilo! Pa deset dekagramov posebne. Kar želodec se je začel oglašati! Kako bi se prilegel en »bajs«, kot smo rekli sošolci. Daj en »bajs«! Z roko sem segel v žep. Samo drobiž. Nekaj tolarjev, nekaj šilingov in nekaj lir iz Rogaške Slatine, iz kazina. V drugi roki pa imam črn kovček, težak nič manj kot poldrugi milijon nemških mark!
Da, prejšnjo noč sem bil zopet tam v Rogaški Slatini. Dva milijona lir sem postavil na rdeče. Dva milijona, toliko sem včasih zaslužil v enem mesecu. Si lahko predstavljaš,« sem se vprašal, kam bi z denarjem, če bi dobil? O, seveda, takoj k Lojzki. Šampanjec, dve ali tri dobra dekleta, ki se kar slinijo, ko zagledajo šop lir.
»Gospodine, kako ste?«
Seveda: »Kako? Dobro! Kaj boš pila?«
In že jo imaš ob sebi, v pridušeni svetlobi vso voljno in nežno. Temne oči zvito prosijo. Kako? Ali ne znaš reči kako? Samo naglas spremeni kurba, si rečem samo naglas! In že imam pred očmi njo. Svojo najdražjo Silvi, njo. Mehko, voljno, gladko. Zakaj se je to zgodilo? sem se vprašal. Zakaj dvajset let? Ali po dvajsetih letih še vedno isto misliš, isto čutiš? Iztegnil sem levico, jo poizkusil pobožati in se sprostil omame.
»Joj, gospodine«, je zamijavkala in se skuša še bolj stisniti zraven, da sem zavohal ceneni parfum, vonj, ki me še bolj odbija. Kdo neki je imel roke na njej pred pol ure? Kdo je bil v njej? Gledam njeno roko. Kar pravšnja je. Dolgi prsti, negovani nohti, ceneni prstani. Ampak glej te prste! Ali te ne bi spreletel srh, ko bi ti tile prsti šli skozi lase, ko bi te božali po hrbtu, da bi rekel:
»Močneje me stisni! jače!«
Ne, ne, fant moj, nič več! Pamet v roke! Toda vseeno sem jo prijel za krhko roko in ji pogledal v nežni obraz s pravilnimi potezami - in še vedno bi jo imel. Res, majhen nosek, simpatično privihan in globoke oči, čeprav v barskem polmraku ni videti barve, čutim, da so mlade, žive, naivne. In zopet me je streslo: Kdo jo gleda, kdo opazuje mojo najdražjo? Ali jo ima ta trenutek, ali se je kot ovijalka ovila okoli njega? Ne, ne. Me še vedno ljubi? Si me še vedno želi? Kadarkoli sem ji šel z levico skozi lase, je vztrepetala, sklonila pogled, se prepustila, da sem postal kot žrebec pohoten, kot sedaj, ko še od zadnjega izhoda nisem imel ženske.
2.
Kako je že bilo takrat? Katero leto se je pisalo? Vem, da je bil prekrasen dan. Že zjutraj sem vedel, da bo prišla. Ona, ki ve, ali pa tudi ne, za koga živi. Toda poštena je in se zaveda tega, kaj bi rada. Ve, kdo je pošten, kdo laže. Prava prijateljica. Prava ženska za umirjenega človeka, ki ve, kako je treba. Za takega, ki zjutraj vstaja, točen, kot le kaj. Ki si pove, kaj bo ta dan počel, kaj bo naredil, ki se bo skrbno obril, si zavezal kravato, jo površno poljubil, še prej pa jo vprašal, ali ga ljubi, čeprav ga to ne bo niti najmanj zanimalo, se odpravil proti vratom, se spotoma pogledal v ogledalu v hodniku, sedel v audija in se odpeljal proti pisarni.
»Živce mi žre« mi je rekla, ko sva se pogovarjala o njem. »Ali veš, Maček, kako mi gre na živce, ko ga gledam vsak dan, kot robota. Vedno isto, iz dneva v dan, vedno isto: Veš, to sem naredil. Veš, to bomo naredili.«
»Ne veš, Maček, kako hudo je, če to vsak dan poslušaš!«
»Vem, vem«, pravim.
»Kako prav bi mi prišlo: dober avto, topel dom, vsaj veš, kdo si. Zase mislim, da bi bil pravi človek, če bi vedel za koga!«
Samo verjetno ne zate, si mislim, si preveč bistra! Preveč veš, kaj hočeš. Veš pa tudi, da bo on prvega v mesecu domov prinesel štiri tisoč mark. Da bo plačal vse račune, da boš ostala brez skrbi, kako bo do naslednjega prvega. Da te bo nekajkrat peljal v kino, nekajkrat na bazen. Da se boš dodobra nagledala njegovega velikega trebuha in bo tvoj pogled zopet poželel videti nekaj vitkega, mladega in polnega moči, pa zabave si boš zaželela. ja, ja, Dari. Toda takrat, ko sva se spoznala, si bila še polna lepote, jedrih prsi, pripravljena dati ne samo sebe, temveč si hotela tudi trajno živeti z nekom. Zato sem raje odšel in ti dal tisto, kar si hotela. Dober seks in trenutno zadovoljstvo.
Tako tudi danes, ko sem načrtoval, da se dobim z njo, toda vse bolj mi roji po glavi, ali bo prinesla majhno orodje, tako, kot sem ji naročil. Švedske kakovosti. In zopet mi uhajajo misli drugam. Kako lepo bi bilo, sprehajati se zopet po starem mestnem jedru, opazovati ljudi, točno razmisliti, kam bi se dal, kaj hočem, poškiliti za ženskimi nogami pa se napotiti v prvo kavarnico, kjer že pri vhodu čutiš vonj po kavi.
Bolj ko se bliža ura kosila, bolj nemiren postajam.
»Kaj je s tabo Maček?«
Zdrznem se, ko mi iz sosednje celice zamrmra sotrpin. Prijeten možak, višje, močne postave, sicer zaljubljen sam vase in v svoje bicepse pa tricepse. Daro mu pravimo. Dober kot kruh, samo nikoli se ni znal zadržati. Koliko modric je razdelil okoli sebe! Koliko strahu je posejal med pazniki. Toda pazi se, če si mu omenil ženo! Kajti zaradi nje tudi sedi. Pravil mi je, da ker jo je ponoči našel z drugim. Preveč jo je imel rad. Ko pa jo je zalotil z drugim, je tistega dobesedno polomil. Tako je delal z njim, da je revež svoje rane tri mesece celil v bolnišnici.
»Ja, ja Daro, samo to bi ti moral storiti s svojo ženo!« sem mu rekel. »Kajti nikomur ne moreš dati pojesti žemljo, če ta ne odpre ust!«
Takrat sem dobil prvo modrico od njega pa razbito ustnico.
On pa na mojo srečo samo otekla jajca, kajti kljub svoji moči ni bil ne vem kako hiter in mi ga je uspelo po njegovih prvih dveh udarcih s premišljeno brco med njegova bedra sunkovito spraviti na tla. Prevrnil se je kot snop. Od takrat sva bila nerazdružljiva prijatelja. Zato je začutil, da se z menoj nekaj dogaja, kajti vedno sva se o marsičem pogovarjala. Danes pa sem bil bolj tiho. Razmišljal sem, ali mi bo uspelo priti ven. Pobegniti.
Čas kosila. Pire krompir in golaž. Dobro diši, si mislim, vase pa ne morem spraviti niti grižijaja. Želodec mi je stisnilo. V mislih mi je samo: čimprej odtod, čimprej stran!
Ura do dveh pa se vleče kot jara kača...
»Maček, obisk!« sem zaslišal od začetka hodnika in že sem se pognal kvišku kot panter in se oprijel hladnih rešetk. Saj sem ves vročičen! sem pomislil, ko sem začutil rešetke, ki so me zadrževale polna štiri leta. Sedaj pa je konec! si rečem, konec te more po nedolžnem!
»Kaj še čakaš, hočeš, da jo jaz?« se mi je še enkrat zadrl paznik Zvonko. Kurbirič, da je kaj. Baje živi že s četrto žensko in pa da ima sedem otrok. Zabodel bi te, prasec! si mislim, ko mi odklepa težka, črna vrata. Močno stisnem roke in grem počasi iz celice. Počasi po hodniku do deljenega prostora, ki loči zapornike od paznikov. Potem sva zavila v levo, po hodniku do sprejemnice. Ali je še vedno ista? si mislim, še tako dobra, nasmejana... Sicer pa ni važno, si mislim. Upam, da bom dodobra nadoknadil zamujeno in krivico, ki so mi jo storili navkljub prepričljivemu zagovoru dobrega odvetnika.
Ko sem vstopil v sprejemnico, sem jo takoj zagledal. Sijoče, temne oči, temni lasje in lep širok nasmeh s kot biser belimi, pravilno razporejenimi zobmi.
»Maček, kako se imaš?«
»Še kar dobro!« ji rečem, »samo tako težko sem te čakal!«
In ko sva si sedla nasproti, sem previdno pogledal levo in desno, da bi se prepričal, če naju kdo sliši in jo vprašal:
»Dari, ali imaš?«
»Ja, Maček, toda ali veš, v kaj me spravljaš? Že tako sem Božotu komaj dopovedala, da me po dvanajsti uri ne bo v službi!« Pa kaj! si mislim, oddaš in greš! Ali veš, kaj še mene čaka? jo vprašam v mislih. Sediva si nasproti na težkih, nepremičnih železnih stolčkih, ki so pokriti z obloženo iverico. Pogled mi je takoj zdrsnil po njenem lepem telesu, toda sedaj to ni tako pomembno. Pusti njo, si rečem, vzemi, za kar si jo prosil! In ji pomežiknem. Ona pa je segla v svojo črno torbico, obrobljeno z ročno spletenim usnjenim trakom in prinese iz nje dve škatli cigaret HB. Te sem že vedno najraje kadil. Toda, stoj! sem si rekel in jo s konico čevlja rahlo sunil pod mizo. Opazil sem paznika, kako je ravno v trenutku, ko je Dari izvlekla cigarete, obrnil pogled proti nama.
»Lepo počasi jih odloži na mizo!« ji rečem in že vidim, kako paznik počasi stopa proti nama in kot hipnotiziran gleda ti dve škatli s cigaretami.
»Oh, kako se nekomu godi!« reče, ko se priziba k mizi.
Srce mi začne kot noro razbijati, kajti v eni od škatel je kot britev oster, zložljiv nožek, ki mi bo odprl vrata ven, samo ven... In že vidim eno od škatel v njegovih rokah in njegov osorni pogled.
»Vzemi eno, Zvonko!« mu rečem pa upam, da v tej škatli ni nožka. Pogledal me je, za trenutek podržal škatlo, potem pa jo kot z jezo vrgel nazaj na mizo, se obrnil in počasi odšel nazaj na mesto, kjer je prej stal, kot da je cela sprejemnica njegova.
Uh! sem si oddahnil in šel z roko skozi lase, obenem pa s čela obrisal par znojnih kapljic.
»Dari, naj ti bog poplača!« ji rečem, potem pa se malo pogovarjava o njenem delu in njeni družini. Pripoveduje, kako živi in da ji je demokracija prinesla obilo težav. Predvsem denarnih. Pravi, da mož ni več tisti, kot je bil. Ostal je brez službe.
»No, lepo!« pravim, »sedaj se bo verjetno redkeje bril pa najbrž bo tudi trebušček manjši!«
»Ti grdoba! pravi, »še vedno rad nagajaš, kaj?«
In potem še malo pokramljava o vsakdanjih stvareh pa o tem vremenu in se začneva počasi poslavljati. Previdno sem vzel prvo škatlo HB in jo dal v levi žep progaste lanene polpižame. Prijel sem drugo pa začutil, da je za odtenek, za približno deset dekagramov težja in jo s tresočo roko spravil v desni žep. Počasi sem vstal, dal roko svoji obiskovalki in ji zaželel srečno vrnitev. S sočnim poljubčkom pa se ji zahvalim za največjo uslugo v življenju, uslugo, ki mi bo verjetno spremenila življenje. Precej verjetno. Paznik se mi je pridružil, jaz pa sem se še enkrat ozrl za mojo odrešenico in dvignem desnico v pozdrav. Ona mi odmaha in že se vračam v znano, pusto celico.
Takoj potem, ko sem se usedel na žimnico na pogradu, mi že roji tisoč misli v glavi. Ali mi bo uspelo, ali me še čaka denar, ali bo zveza uspela, kako je s kapitanom Leom? Ali me bo sprejel na ladjo? Vem, ko bom prišel ven, bo iz Ljubljane do Kopra precej daleč. Ali bodo pri lovu name dovolj spretni, da me bodo dobili?
»Daro, šta je opet?«
Zdrznil sem se, ko slišim kolega iz sosednje celice.
»Tiho bodi!« mu pravim, »ali veš, kako je biti z žensko, ki te privlači, se je dotikati pa je ne imeti? Si lahko misliš? Sedaj pa spet s trdim spat!«
»Ja, ja Maček, takoj se izprazni!« mi pravi.
»Marš, prasec stari!« mu rečem, v odgovor pa slišim gromek, posmehljiv krohot.
»Daro , še malo, pa nestalo,« mu rečem in sem, da me razume. On gleda, kot bi me prvič videl. Vem, da ne razume. On bo odsedel še dva meseca, potem pa ven k ženi, ponovno v ljubosumno bitko za njo. Vsaj ve, za kaj živi! Saj bo, si mislim, tudi jaz moram začeti. Čas je že! Blizu štirideset let na grbi pa nič iz tebe! si mislim. Dvajset let bo težko nadomestiti ... ja, ja, še samo malo. Samo malo še počakaj, nocoj, najkasneje pa jutri pa več ne boš imel tega soseda.
Počasi grem proti kotu celice, kjer je WC. Na pogradu vzamem revijo in se naredim, kot da bi šel na veliko potrebo, z roko pa sem že previdno v desnem žepu in skrit za revijo počasi odpiram škatlico s cigaretami, kjer se med njimi svetlika majhen nožek iz najboljšega jekla. Pogosto sem ga uporabljal kot izvijač, kot odpirač za steklenice. Dobil sem ga od prijatelja iz Mianchna in dobro se spomnim, kako je dejal:
»S tem lahko še rešetko prežagaš pa se ne bo skrhal!«
No, takrat si še nisem mogel misliti, kako prav mi bo prišel in sem ga hranil v nočni omarici. Za to je vedela samo Dari, kajti ona je bila edina, ki je kdaj pa kdaj prenočila pri meni. Hitro sem ga potegnil iz škatlice in izvlekel šest centimetrov dolgo rezilo. Ko sem ga odprl, je še vedno isti, nič potemnel, kot se to dogaja pri navadnem nerjavnem jeklu, pa čeprav je že nekaj časa ležal na istem mestu. Rahlo sem potegnil z njim čez podlaket in videl, kako dobro še vedno brije. Oster kot britev! se zasmejim. S pritiskom na majhen gumbek na ročaju potisnem rezilo spet nazaj, ga vtaknem v žep in se z vzdihom naredim, kot da sem končal veliko potrebo, potegnem vodo in se počasi uležem na pograd ter začnem premlevati: Ali nocoj?
Mesec marec je, si mislim. Sneg je že pobralo, noči pa so še hudičevo hladne. Ven ne bo težko priti, samo kako do Kopra! Vem, da Leo samo meseca marca pluje proti Vladivostoku! Nocoj, ali nikoli, sem sklenil.
Pogledal sem na uro, da bi videl, koliko je še do menjave paznikov. Samo pet ur! Še dve uri do večerje, ko se moram dodobra najesti, saj ne vem, kdaj bom po tej večerji spet jedel. Kajti bežati ni lahko, energije porabiš toliko, kot da bi se vzpenjal v najtežjo steno v gorah. Toda, saj si si nabiral kondicijo, saj si vsak dan kot nor tekal po krogu, po stokrat dnevno, po petdeset sklecev si naredil! To tudi ni malo. Ali bo šlo? Se vprašam. Sicer pa, kaj lahko izgubim? Torej nocoj! si rečem, potem pa čakam, da se vrata celice odprejo za odhod na večerjo.
Za večerjo, kot naročeno, fižol s slanino! Ko sem prišel do kuharja, mu rečem:
»Danes pa dve porciji, imel sem obisk!«
Kuhar Janez me malo začudeno pogleda, prime mojo porcijo in z nasmehom vrže v gosti rdečkasti fižol še kos klobase. Že ko sedam za staro mizo, na znani stol, popisan z neštetimi imeni, si mislim, kako lepo bi bilo večerjati z nekom, ki ga ljubiš, ki ga rad vidiš in ti je všeč; ki se imaš z njim kaj pogovoriti. Oh, zavzdihnem in še enkrat sklenem: Nocoj, ali nikoli! A samo, kako naj večerjam? se vprašam, ko pa me je v grlu stisnilo, da sem stežka požiral. Po dolgem čakanju in premlevanju me je namreč postalo strah. Kaj pa, če me dobijo, kaj če naredim kako napako? Povratnik bom postal, še enkrat huje bo. Udarci z leve, udarci z desne! Saj nisi več mlad! si rečem, in tudi sposoben ne več tako. Toda bolje zunaj zaslužiti nekaj malega in zaživeti normalno življenje! Ob tem razmišljanju sem že spraznil posodo in vstal od mize.
Glej ga zlomka! si pravim, vse je tako čudno tiho! Ali kdo ve, da pripravljam pobeg? se vprašujem, ali kdo čuti, ali pa se mi to zaradi živčne prenapetosti samo zdi? To bo, to! si mislim in se počasi odpravljam proti celici. Kar nekam žal mi je, ko sem se srečal z Janezovim pogledom. je namreč dober možak in škoda, da je tako nasankal ob uličnem spopadu. Ko sva se nekoč na sprehodu ob ograji sprehajala, mi je zaupal, zakaj je dobil osem let zapora. Povedal je, da je nekomu nož zapičil v trebuh. Pravi, da je šlo, kot v maslo.
»Kaj ne bi?« sem mu rekel, »ko pa imaš roke kot bodybilder. Tebi je prebosti človekov trebuh, kot da bi dvignil roko v pozdrav!«
»Že, že,« je rekel, »ampak ne pravemu, kajti tisti, ki mi je razbil steklenico piva na glavi, jo je že zdavnaj ucvirnal!« Ker pa je bil Janez od dobrega udarca precej omamljen, je pač zabodel, kar mu je prišlo pod nož.
»Škoda pač!« je rekel in škodoželjno pomežiknil.
Ja, kar dosti sva se družila in za trenutek se mi je zdelo, da je tudi on nekaj posumil. Toda, saj je vseeno! si mislim in grem naprej proti svoji celici, kjer mi Zvonko kot na ukaz ropotajoče odklene in za menoj zaklene celico, veliko tri krat tri metre. No, začelo se bo, si mislim. Še nekaj ur in ušel bom! Spet bom preganjan kot zver! spet bo treba čez drn in strn do cilja! Toda zopet se vprašujem: ali bom zmogel? Istočasno pa me vse skupaj grozno veseli. Samo ven od tu! Pogledal sem na uro: osem in trideset. Torej sta še dobri dve uri, sem pomislil in zdi se mi, da se kar tresem od strahu in navdušenja, od želje in hrepenenja. Kdo pa naj bi še šest let čakal?
Deset let zaporne kazni za tihotapstvo treh kilogramov heroina, ponarejenega denarja, nedovoljena posest orožja in težka telesna poškodba uradne osebe! Taka je bila obsodba pred štirimi leti. Kar sesedel sem se od udarca! Pri štiriintridesetih, deset let zapora, ven pri štiriinštiridesetih, kaj pa imaš potem od življenja? Pa kaj si morem? si mislim, takšno je pač življenje, to sem naredil iz njega. Eno veliko sranje. Toda, popravil bom! si rečem, še je čas! Popravil bom, pa čeprav v zadnjem trenutku! Kolikokrat že, sem v kazinu z zadnjim žetonom priigral goro denarja. Sreča in pogum! Toda do prave mere.
Kar tresem se od strahu in navdušenja, od želje in hrepenenja. Kdo bi pa še šest let čakal?
3.
Tok, tok ... Enakomerno ropotajo kolesa, jaz pa leno sedim v kotu kupeja transsibirskega vlaka.
Kompozicija je dolga kot jara kača, več kot trideset vagonov ima. Sedaj vsaj vem, da drži, da so transsibirski vlaki neznansko dolgi. Vse v stilu velikanskih prostranstev, po katerih vozijo. V vlaku nas je petsto do šeststo potnikov. To vem zato, ker sem se že na začetku vožnje po svoji stari navadi sprehodil od zadnjega pa do prvega vagona. Na tej vožnji pa se mi dozdeva, da sem to že neštetokrat storil. Na tem neskončnem in enoličnem potovanju z vlakom se moraš malo razgibati. K sreči so vagoni pa tudi kupeji v njih znatno prostornejši kot pri nas doma in tako pride med sprehajanjem le redkokdaj do prerivanja, razen če je vlak nabito poln. To pride od tega, ker so v vsej Rusiji speljane širokotirne železnice, podobno kot v Ameriki.
Toda sedaj, ko smo prevozili že več kot tri četrtine razdalje od Moskve do Vladivostoka, se je vlak že precej izpraznil.
V oči sta mi padla dva policista in pa zelo lepo vitko, rjavooko in svetlolaso dekle, verjetno domačinka. Oh, kako prijetno bi bilo malo pokramljati z njo pa kaj, ko ne smem zbujati pozornosti. Drugače pa sami povprečni ljudje, ki zlepa ne padejo v oči.
Zdi se mi, da se že celo večnost tako peljem. Vse me že boli od posedanja v kupeju. Tu in tam sem na sprehodu po drugih vagonih spregovoril nekaj besed z ljudmi, ki sem jih po naključju srečal.
Še dobro da je na vlaku za majhen denar na razpolago čaj, ki bi verjetno zadovoljil še tako zahtevnega Angleža. Pravi užitek ga je srkati in zelo osvežujoče deluje.
Brez tega verjetno ne bi vzdržal teneskončne, utrudljive in monotone vožnje. Človek komaj čaka, da bi vlak ustavil na kateri od redkih postaj, kajti pogled na pokrajino, ki počasi drsi mimo oken vlaka, je bil do sedaj, odkar smo prišli preko Urala neskončno enoličen. Sami ravninski gozdovi, tajga imenovani pa stepe in ponekod že močvirna tundra, ki se pod površino nikoli ne odtali in sega do sem od severnega ledenega morja. Tudi rastlinstvo je dokaj enolično na pogled. Za Uralom so bili še iglavci, smreke in bori, pozneje pa je bilo vedno več brez. Le v osrednji Sibiriji, kjer smo šli čez visoke planote je bilo zopet več iglavcev. Že lep čas pa so skoraj sami macesni.
Z roko sem šel v žep in ven potegnil staro denarnico, iz nje pa sliko moža, starega okrog 35 let, izrazitih ličnic ter črnih las in oči pa ostrega pogleda. Nevaren tip! si mislim. Sliko sem vrnil v denarnico, z levo roko pa otipavam hladen kos jekla, ki me povsod spremlja - browning,šest, petintrideset milimetrov. Majhno, toda precizno orožje, ki zmore na deset metrov narediti lepo luknjo. V čelo seveda. Z nekajmesečno vajo in pa petsto izstreljenimi naboji. Nedavno tega, ko sem jo dobil, sem zopet preveril svojo spretnost v streljanju. Kot da ne bi bilo štiriletnega presledka! Včasih je že tako, da se naučenih spretnosti zlepa ne cdvadiš. Ko sem začutil ta prijetni jekleni hlad, sem postal spet miren in se prepustil tistemu enakomernemu premetavanju transsibirske železnice.
Ura je štiri popoldan. Prevozili smo kakih tristo kilometrov od zadnje postaje, ko je začel vlak zmanjševati hitrost. Katera postaja bo to? Hitro sem pomislil: prej je bil Svobodnij, naslednja postaja pa bo verjetno Bjelogorsk. Tu naj bi se dobila s tistim možakarjem, ki me bo peljal do šefa ruske mafije in kjer naj bi dobil šest kilogramov čistega heroina in ga preko Madžarske, Avstrije in Slovenije spravil do italijanskega kupca Adenottija za celih milijon in pol nemških mark. Od tega bi bilo dvajset tisočakov mojih. Mamljiva ponudba in ne bodi len, sem jo takoj sprejel.
