Veter preganja
bela jadra na vodi,
galeb zavrešči.
I.
Namenila sva se na otok,
ki sredi morja ga
Stvarnik je zarisal,
kot paradiž se v sončni
luči je svetlikal.
K otoku temu
sva si pot izbrala,
a burja nama je
na pot poslala
valov ogromnih prepogosto,
da pot ni mogla biti
naravnost izpeljana.
Če bi imela krila,
v hipu rajski otok
bi dosegla,
namesto da sva se
za pot borila,
življenje bi bilo idila.
II.
Sedaj sva dva izmučena plavalca,
slabotni so že najini zamahi
valovi premetavajo telesi,
glas enega se izgublja v bučanju,
drugi le slabo se čuje.
Vsak se osamljen z morjem
bojuje,
srce od napora
bije brez ritma.
Pa misliva vsak zase
in za drugega.
Koliko časa še in kam
bo morje naju odložilo.
S TEBOJ
Po tvojih valovitih prstih
obalnih kamnov hodim,
oko se oplaja s tvojo modrino,
kot bi se opijala
z najžlahtnejšo penino.
Uho zaznava sladko melodijo
tvoje pesmi, tvojega ihtenja,
pljuskajočega šumenja.
V tvoji bližini
moja duša poje.
Misel je svobodna,
kakor ptica poleti v nebo.
Tam z ovčicami zapleše valček.
Po tvojih valovitih prstih
obalnih kamnov hodim.
NAJIN SILNI BES
Kadar ti, morje,
jeza prekipi,
dvigneš se v valove,
vode svoje peniš,
grozo seješ, zarohniš.
Ladje, čolne, jadrnice
jezno treseš, mučiš jih,
včasih v silnem
besu - potopiš.
Kakor tebe burja
z besom napolni,
se v meni jeza dvigne,
če krivica se zgodi.
Takrat kri se v meni speni,
v glavi močno zašumi,
srce prehitro bije.
Duša me boli.
Tebi morje sem podobna,
ko si mirno, ko besniš
saj sva kakor
brat in sestra.
MORSKA RAZGLEDNICA
Na hribu, glej, cipreso,
kakor oranta z rokami,
dvignjenimi v nebo,
za njo v zvoniku
zvon pozvanja,
za vse zme in za one,
pokopane pod zemljo.
Spodaj morje,
kot azur odseva,
bor se nadenj sklanja,
z očesom enim
se v vodi ogleduje,
z drugim škili k njim,
ki gosti jih Pozejdon.
Morje boža jim telesa,
jih ljubkuje,
sonce svoje dolge,
zlate žarke k njim steguje
vse do svojega zatona.
SAMA
Danes je deževni dan.
Morje žalostno
mrko gleda v sivo,
nevihtno nebo.
V hišo zaprem
slabo voljo,
nočem slišati
ječanja borov,
ki jih muči veter,
nočem videti listja,
ki ga nevihta vrtinči
nobenega trpljenja nočem,
nočem, nočem...
Pesem pišem.
ŠKOLJKA
Le lupino školjke voda premetava.
Nič več varna ni v tvojem objemu.
Nekdaj lepotica z biserom
zdaj izgubljena v valovih plava.
Njen sijaj iz dneva v dan bledí,
biser ji iz srca je ukraden.
A tebe morje še vedno ljubi,
zevajoča usta ti v poljub ponuja.
KAMENJAK
Le še prst svoj tu
namakaš v morje, Istra,
rt, kjer razprostrt
je prt zalivov, skal,
kjer sonce kamen razžari,
kjer žajbelj cvete,
rožmarin dehti.
Ta rt, ta čudež pravi,
je Stvarnik nam podaril,
da na planetu tem je
v okras naravi.
AZURNA OBALA
Ko te ugledam, vem,
zakaj je takšno tvoje ime.
azurne tvoje so vodé.
Na njih peruti bele
veter žene.
Nebo se tukaj
z morjem ljubi,
poljube sonce greje,
z zlatim prahom
jih posuje,
a pred svojim zatonom
sliko to v škrlat odene.
