PROFESOR:
(vstopi v razred. Na glavi ima klobuk, nosi narobe obrnjeno kravato in na nogah ima dva različna čevlja. Pod pazduho stiska ponošeno aktovko in redovalnico, v rokah pa drži nekaj kosov krede. Stopi h katedru).
(Učenci vstanejo in profesorja hudomušno opazujejo).
PROFESOR:
(odloži dnevnik, aktovko ter krede, pogleda po razredu in stoji za katedrom)
Sedite!
(Najprej tudi on sede, nato pa vstane, mrzlično brska po mizi in pri tem premetava aktovko.
( Učencem):
Ste videli?
UČENEC:
Koga?
PROFESOR:
Moje pisalo.
UČENEC:
Za uho ste si ga zataknili.
PROFESOR(seže z desnico za uho, z olajšanjem):
Moje pisalo!
(Sede in odpre dnevnik. S kratkovidnimi očmi se z nosom skoraj dotika odprtega dnevnika.
Nato spet mrzlično, preobrača žepe, na mizo pa polaga drobne predmete: ogledalce, velik rdeč robček, škatlo vžigalic, vžigalnik, kos vrvice... Obupano):
Spet jih ne najdem... Očala...
UČENEC:
Na nosu vam čepijo.
PROFESOR:
(otiplje očala in jih nato podzavestno vtakne v zgornji žep suknjiča. Hoče pisati).
Kje pa so?
UČENEC:
V zgornji žep suknjiča ste jih vtaknili.
PROFESOR (si natakne očala in naredi nekaj korakov po učilnici. Se obrne proti učencem):
Včeraj je bila konferenca učiteljskega zbora in tudi o vas smo razpravljali. Le kaj vam je padlo na pamet, da ste kolektivno bojkotirali uro matematike pred dvema tednoma? Ko je v učilnico vstopil profesor matematike v njej ni bilo nikogar. Vi, kujoni, pa ste se takrat sprehajali po mestnem parku... Ravnatelj je zelo jezen in zahteval bo ostre kazni. Rekel je, da v zgodovini šole še ni bilo tako slabega razreda.
UČENEC:
(vstane):
Najslabši razred? Na zadnjem roditeljskem sestankuje razredničarka staršem rekla, da smo
najboljši razred na šoli.
PROFESOR:
Sicer pa imate svojega razrednika, ki se bo ostro pomenil z vami. Tudi gospod ravnatelj bo
prišel na razredno uro.
(Se s strogim izrazom obrne proti učencem).
Tako! Na delo! Pisali bomo kontrolko.
UČENCI:
Kontrolko?
PROFESOR:
Da, kontrolko. Iz fizike!
UČENCI:
(presenečeno in začudeno):
Iz fizike?
UČENEC:
Saj v tem šolskem letu še nimamo fizike.
PROFESOR:
Nobenega sprenevedanja! Za kontrolko smo se dogovorili že pred tednom dni. Pisali jo boste,
pa pika!
UČENEC:
Motite se, gospod profesor! Pa še nekaj je... Včeraj smo se z avtobusom odpeljali v Ljubljano. Gledali smo gledališko predstavo in se vrnili v poznih nočnih urah. Naš razrednik nam je obljubil, da danes ne bomo iz nobenega predmeta pisali kontrolke. Tudi spraševanja naj ne bi bilo...
PROFESOR:
(zase):
Res čudno! Nobeden od profesorjev mi ni ničesar omenil. (Učencem):
Prav - naj vam bo. Kontrolko bomo pisali drugič.
(Gre k tabli in nekaj išče, potem se vrne k mizi, kjer brska ter premetava). Kje je kreda?
UČENEC:
Pod klobukom jo imate!
PROFESOR :
(dvigne klobuk in v roke vzame kredo. Potem gre k tabli in učenci ga ves čas opazujejo. Na tablo prične pisati).
1. ELEKTROLIZA
2. DELOVANJE ELEKTROMOTORJA
3. TRANSFORMATOR IN PRENOS ELEKTRIČNE ENERGIJE
(Učenci se spogledujejo).
PROFESOR:
Na tabli imate tri vprašanja. Odgovorite na njih! Pa brez prepisovanja...
UČENCI:
Gospod profesor!
PROFESOR:
(nejevoljno):
Kaj je spet?
UČENEC:
Ravnokar ste rekli, da danes ne bomo pisali kontrolke.
PROFESOR:
A tako? To sem rekel? Prav - pišemo drugič.
(Po premoru).
Kdo je danes reditelj?
(Pogleda v dnevnik).
Reditelj Damjan Piškur, zbriši tablo.
UČENCI:
(se spogledajo, potem pa eden od njih spregovori):
Učenca s tem imenom in priimkom ni v našem razredu!
PROFESOR:
To pomeni, da manjka pri pouku. Vpisati ga moram v dnevnik.
(Stopi k tabli, da bi jo zbrisal, potem pa se zmedeno ozira na vse strani).
Kje pa je spet ta preklicana goba?
UČENEC:
Položili ste jo na svoj klobuk.
PROFESOR:
A tako...
(Vzame gobo in jo položi na glavo. Zgrabi klobuk in z njim briše tablo).
UČENEC:
(hudomušno):
Vaš klobuk!
PROFESOR:
(Na glavi otipa gobo):
A tako!
(Vzame klobuk, ki je povaljan in bel od krede. Iz raztresenosti ga nato vrže v koš za odpadke.
Vlažno gobo položi na odprto redovalnico in ko to opazi, začne kriliti z rokami).
Pivnik! Pivnik!
(Nekaj učencev priteče s pivniki v rokah. Profesor vzame pivnik enega učenca in skuša popacano redovalnico spraviti v red).
PROFESOR.:
(išče po žepih in nato po aktovki. Nazadnje pa iz zadnjega hlačnega žepa potegne zmečkan
sedežni red učencev in si ga ogleduje).
Naj vstane Bumbar Ljubo.
(Nihče od učencev ne vstane).
Bumbar Ljubo - tretja klop, drugi sedež z desne. To si - ti!
(Pokaže na učenca, namesto njega pa vstane njegov sosed).
UČENEC:
Gospod profesor, to ni Bumbar Ljubo, onje Mastič Branko.
PROFESOR:
(nejevoljno):
Ti kar molči, ničesar te nisem vprašal!
(Znova gleda v sedežni red).
Bučnik Simon... Da, razločno piše Bučnik Simon.
(Pokaže na učenca v prvi klopi).
UČENEC:
Nisem Simon Bučnik. Sem Janez Zaplotnik.
PROFESOR.:
(zase):
Spet eden, ki je spremenil ime in priimek.
(Bulji v sedežni red).
Pa poglejmo še v ostale klopi! Ti, v četrti klopi, točno v sredini, Maronca Šmikulja. Da, ti!
UČENKA:
(s prstom kaže na poklicano učenko, ki ga začudeno gleda).
(Spregovori poklicana učenka):
Gospod profesor, kako ste rekli? Maronca Šmikulja? Tega imena ne poznam. Sem Katica
Marjon.
PROFESOR.:
(zase):
Kaj naj to pomeni? V tem razredu nima več nobeden svojega pravega imena in prümka.
Čudno! Razrednik mi o tem ni ničesar omenil.
(Učencem, očitajoče):
Ali veste, da je vsak učenec dolžan sedeti na svojem sedežu? Zakaj pa mislite, da imamo
sedežni red? Š tel bom do deset in ko bom preštel, mora vsak sedeti na svojem prvotnem sedežu.
(Na glas šteje do deset, ampak se nobeden od učencev ne premakne).
Kaj pa je to? Dajmo, dajmo!
UČENEC:
(se potihoma prikrade profesorju za hrbet in škili v sedežni red):
Gospod profesor, vaš sedežni red ni pravi. Na njem piše 8.c. Mi nismo 8.c temveč 6.a.
PROFESOR:
(v raztresenosti zmečka sedežni red in ga vrže v koš za smeti. Učenci se ves čas hihitajo).
Mir! Ker s kontrolko ni nič, bomo pa drugače preverjali znanje. Začel bom s spraševanjem.
(Mrzlo brska po aktovki ter po mizi in pretipava žepe. Potem pa iz zadnjega žepa na suknjiču
privleče žepno redovalnico. Zadovoljno):
Našel sem jo.
(Gleda v žepno redovalnico in mrmra):
Ta ima dve oceni... Tale tri... Ta eno... Ta nič... Ta tudi nič... Kako deluje elektromotor? Na
to vprašanje naj odgovori-Tine Brezuljar! Še od zadnjič imaš masten cvek. Niti ust nisi odprl,
ampak si molčal kot riba.
(Nihče od učencev ne vstane, ampak se samo muzajo).
PROFESOR:
(s povzdignjenim glasom):
Tine Brezuljar, brž vstani in odgovori na moje vprašanje!
UČENEC:
Tega učenca ni v našem razredu.
PROFESOR:
(zase):
Tudi tega učenca moram vpisati v dnevnik, med manjkajoče.
(Učencem):
Če Tineta Brezuljarja zaradi bolezni danes ni pri pouku, naj na isto vprašanje odgovori...
(Pogleda v žepno redovalnico).
... Rezika Škilec. No, Rezika, le pogumno. Prav gotovo se boš tudi danes izkazala, ker si
zadnjič dobila krepko štirko... Pridi k tabli!
(Gleda učenko v prvi klopi).
UČENEC:
Tudi Rezike Škilec ni v našem razredu.
PROFESOR:
Njeno ime in priimek imam vendar zapisano v žepni redovalnici
(Žepno redovalnico položi na prvo klop in si briše očala).
UČENEC:
(iz prve klopi, pogleda žepno redovalnico in vstane):
Zmotili ste se, gospod profesor. To ni žepna redovalnica za naš 6.a, ker na njej piše 8.b.
(Zasliši se trkanje na vrata in v razred vstopi šolski hišnik).
HIŠNIK:
Oprostite, da motim. Gospod profesor Raztresoglavec, komaj sem vas našel. K sreči vas je
videl učenec, naše, sosednje šole, kako ste stopili v to. Drugače bi se vrnil praznih rok in vas ne bi našel.
PROFESOR:
Kako - našel? Kaj to pomeni? Kdo vas pošilja?
HIŠNIK:
Včeraj ste pomotoma odnesli iz zbornice dnevnik in redovalnico za 8.c.
(Oboje zagleda na mizi).
Aha, prinesli ste ju s seboj. Pošilja me gospod ravnatelj Kilenc. Vaši učenci so sami in
razgrajajo, da se tresejo zidovi.
PROFESOR.:
(se prime za glavo):
Moj ravnatelj! Sedaj se mi je posvetilo. Zamenjal sem šolo! Ti učenci sploh niso pravi...
(Zgrabi dnevnik, redovalnico in aktovko ter si natakne klobuk, ki je ležal v košu za smeti. Z
vso naglico zapusti učilnico in med učenci vlada splošen krohot).
MODRA KUVERTA
Dogaja se v čakalnici zdravstvene ambulante.
Nastopajo:
Lojze, Jaka, medicinska sestra in mlad moški.
LOJZE:
(sedi v čakalnici, se nestrpno preseda na stolu).
JAKA:
(vstopi, šepa, zagleda Lojzeta). Oho, spet tukaj?
LOJZE:
Kot vidiš. ln ti?
JAKA:
Že četrtič.
LOJZE:
Jaz pa šestič.
JAKA:
In?
LOJZE:
Nič. Zdravniška komisija me vedno znova zavrača. invalidske komisije - zdravnik, ki nosi očala s pozlačenimi okviri - prelistava moje izvide in pravi:"No ja, imate pet kroničnih bolezni. A premalo je to, premalo..." Ko pa se mi je od razočaranja razpotegnil obraz, da je bil podoben kisli kumari, meje skuša.l potolažiti:"Zdravi ravno niste, toje res. A kot zdravnik vam lahko zagotavljam, da boste lahko s vsemi svoj,imi ž boleznimi živeli vse do svoje smrti." Nato so me odslovili.
JAKA:
Kaj pa pravi tvoj zdravnik?
LOJZE:
Začudenje, razočaran in me vedno znova pošilja pred invalidsko komisijo. (Po premoru.) Ko sem bil zadnjič tukaj, je bil predsednik komisije na moč prijazen z menoj. Potrepljal me je po rami in dejal:"Oho, midva se pa že poznava, mar ne? Še vedno bi se radi invalidsko upokojili?" Prikimam, on pa pravi:"Teh vaših pet kroničnih bolezni resda nekaj pomeni, a jih je premalo, premalo..." Potem mi je v glavo šinila neka misel. Pogledal me je v oči, tako veselo, da so se mu pozlačeni okvirji očal svetlikali še bolj kot ponavadi.. Dejal je:"Morda se vam posreči, če vas bo prizadela kakšna zelo huda bolezen - na primer možganska kap. Ta bolezen bi vas priklenila na bolniško posteljo. O, potem bi vas naša zdravniška komisija z veseljem potrdila za invalida prve kategorije. To vam jaz, predsednik komisije – osebno -zagotavljam!" Navdušen nad svojo zamislijo, mu je obraz žarel od
zadovoljstva. Jaz sem se teh besed hudo prestrašil...
JAKA:
...tako prestrašil, da si naglo popihal iz ordinacije, v čakalnici pa si poza.bil svoj klobuk in dežnik. Oboje sem ti prinesel na dom.
LOJZE:
Da, tako je bilo. Danes pa sem spet tukaj.
JAKA:
Res čudno... Saj si ves zgrbljen, kruljav, na pol gluh in slep - prava človeška razvalina.
LOJZE:
Tudi ti nisi boljši... Izgledaš kot pretepen maček. Suh si, izčrpan, bled kot suha južina.
JAKA:
Saj veš - imam' več kroničnih, neozdravljivih bolezni. Tudi moja bolna hrbtenica je še bolj podobna polomljeni lestvi. Predsednik komisije pa mi pravi: "No ja, hrbtenica res ni najboljša, ni pa docela uničena! Dve vretenci nista poškodovani. Dve zdravi vretenci pa tudi nekaj odtehtata,
LOJZE:
In tvoj zdravnik? Kaj pravi on?
JAKA:
Zelo se čudi. Je velik optimist. Igra na karto človeške potrpežljivosti.
LOJZE:
Potrpežljivosti? Ne razumem...
JAKA:
Tudi jaz nisem razumel. Pojasnil mi je. Dejal je, da me bo vztrajno pošiljal pred komisijo, dokler se me ne bodo člani komisije naveličali. Ko se bo to zgodilo, me bodo zagotovo potrdili za invalida l. kategorije in me upokojili. Tako sem danes spet tu.
LOJZE :
( šepa, se drži za boke, stopi k vratom ordinacije, nastavi uho na vrata):
Tihota kot v grobu. Še nikogar od zdravnikov ni.(Pogleda na. ročno uro.) Pa je minilo že več kot pol ure od začetka delovnega časa. ordinacije.
JAKA:
Tudi zadnjič smo dolgo čakali na zdravnike. Ko se je končno zbrala komisija, seje tajnici pokvaril avtomat za kavo. Nastala je prava panika. Tajnica je tekala od pisarne do pisarne. Končno je nekje staknila kavni avtomat. Vsa zadeva okoli te kavice se je zavlekla za najmanj eno uro. Nato se je tajnica pojavila na vratih ordinacije, se ljubeznivo nasmehnila in dejala:"Malo zamujamo. Bilo je treba urediti to in ono... Saj sami vidite, koliko dela imamo." Najraje bi jo nekam poslal. Od samega čakanja sem imel oguljeno zadnjo plat.
LOJZE :
(posluša, nato stopi k vratom ordinacije):
Oho, nekaj se premika. Slišim glasove. Zdravniki se zbirajo.
MLAD MOŠKI :
(visoko vzravnan, samozavesten, oblečen po najnovejši modi, brez pozdrava vstopi v čakalnico in sede na stol.)
LOJZE:
(pocuka Jako za ramena):
Ga vidiš?
JAKA:
Vidim, vidim. Ta mlad moški je videti zdrav kot dren. Zagorel, raven kot sveča. Tip pravega športnika...
LOJZE:
(mladega moskega pozorno opazuje):
Jaka, jaz pa ti pravim, da bo prav on potrjen za invalida prve kategorije.
JAKA:
Kje neki! Se ti je zmešalo?!
LOJZE:
O tem sem trdno prepričan !
JAKA:
Jaz pa ne !
LOJZE:
Staviva?
JAKA:
Za koliko?
LOJZE:
Za tri tisočake. Velja?
JAKA:
Velja! :
(Si stisneta roke.)
MEDICINSKA SESTRA :
(odpre vrata ordinacije, pogleda mladega moškega, se mu vabljivo prijazno nasmehne). Gospod Elegantič, prosim, pridite! Komisija vas že pričakuje!
(Se ozre k Lojzetu in Jaki.)
Vidva pa počakajta,dokler vaju ne pokličem.
MLAD MOŠKI :
(vstopi v ordinacijo, spremlja ga med. sestra in se mu ljubeznivo smehlja).
LOJZE :
(podrega Jako): Si videl, ha? On - kar noter, midva pa naj še čakava , čakava... Od tega čakanja in posedanja v čakalnici me bolijo kosti kot pretepenemu kužku...
JAKA:
Tudi mene. Pa še žulj na zadnjici bom dobil. (Jezno.) Ta gospodič pa kar noter, naravnost pred komisijo... Svoj nos je dvignil tako visoko, da naju še opazil ni.
JAKA IN LOJZE :
(umolkneta in se nestrpno presedata iz stola na stol.)
MLAD MOŠKI :
(stopi iz ordinacije, spremlja ga medicinska sestra, mu pomaga obleči suknjič in se mu prijazno nasmiha.)
JAKA IN LOJZE :
(opazujeta mladega moškega, ki si popravlja kravato in se pripravlja na odhod.)
JAKA:
(počasi stopi k mlademu moškemu.) Gospod...
MLAD MOŠKI:
(se zdrzne, z ostrim pogledom): Kaj hočete od mene?
JAKA:
Ne zamerite, malce sva radovedna... Povejte, prosim, ali ste bili potrjeni za invalida prve kategorije?
MLAD MOŠKI :
(samozavestno): Seveda! (Vstane in visoko vzravnan, brez pozdrava odide iz čakalnice.)
LOJZE IN JAKA :
(gledata za njim.)
LOJZE :
Jaki, Si videl? ON - invalid, midva pa...
JAKA:
(na pol šegavo):
...betežna kruljevca.
LOJZE:
Jaka, stavo pa sem le dobil.
JAKA:
Kakšno stavo?
LOJZA:
Si pozabil?
JAKA:
Saj res. (Z vzdihom vzame iz žepa denarnico in izroči Lojzetu 3 tisočake.)
LOJZE:
(zadovoljno spravi denar v žep).
JAKA:
Pa mi vseeno povej, kako si vedel, da bo ta zdrav, mlad moški potrjen za invalida?
LOJZE :
(navihano):
Ker znam opazovati!
JAKA:
Opazovati?
LOJZE:
Da. Ko je ta mlad moški sedel v ordinaciji, sem opazil v njegovem zadnjem žepu zajetno - modro kuverto!
JAKA :
(se prime za. glavo):
In jaz bedak, tega nisem opazil! Prihranil bi kar 3 tisočake.
