Rdeč plamen na ognju tam žari,
sliši preseketanje se in soj luči.
Na stene podobe časa riše,
le kdo jih sploh lahkoše zbriše.
V temno noč pa tiho, lahno,
padajo snežinke bele.
Plešoč se poigravajo vesele,
se sliši vzdih – ah, vse bodo s sabo vzele.
Na stolu tam sedi nekdo,
hrepeneče gleda to lepoto vso.
Padla sne`inka na okno poleg nje,
po licih padajo grenke solze.
V nevestino obleko zemlja se odela,
podoba njej pa vse bolj je bledela.
Usahnil plamen je –
drv na ognjišče ni nikdo več dal,
na stolu tam nekomu srce je zastalo.
Zaman so ptički na oknu hrane iskali,
zaman domači so jokali.
Lipa, kjer ji je zibel tekla,
zdaj še zadnjič ji je zbogom rekla.
