SVINJSKA GLAVA

Brivec je pospravljal orodje in veselo požvižgaval. Bil je zadovoljen, kar lep kup bankovcev se mu je nabralo v blagajni. Slekel je beli plašč in se napotil k vratom. Ta so se odprla in vstopil je gostilničar.

»Danes sem končal! - Pa ravno ti, sitnoba!« si je mislil.

»Nič nisi končal, mene boš že še obril!« mu je dejal gostilničar, se malo opotekel in ga s krepko roko prijel za zapestje.

»Spusti me!« je kričal in se upiral. Ni ga spustil. Vlekel ga je iz delavnice in on je stopical za njim.

»Pridi, nekaj ti bom pokazal!«

»Kaj mi boš pokazal? Da si pijan, vidim!«

Nista šla daleč. Ustavila sta se pred izložbo mesnice v kateri je bila na pladnju svinjska glava.

»Vidiš to glavo?«

»Seveda vidim, saj nisem slep!«

»Dobro si jo oglej! Vidiš, da je brez vsake ščetine?«

»Kaj me briga! Pojdi domov in se strezni!«

»Malo sem res pil, pijan pa nisem! Ja, ja. lepo je obrita,« je še dejal, se opotekel in se oprijel zidu, da ni padel na tla.

»Osel, se norčuješ iz mene ali se ti je zmešalo?! Dovolj te imam!«

Odšel je v delavnico, gostilničar pa za njim in sedel na stol, ki je pod njegovo težo zaškripal.

»Tako, zdaj pa me obrij, kot je obrita tista glava! Razumeš?«

»Razumem, samo moral boš mirno sedeti!« Vedel je, da se ga ne bo mogel otresti. V mislih ga je preklinjal in najraje bi ga vrgel ven. Ker pa je bil suh in majhen, gostilničar pa pravi hrust, je vzel britev in ga začel briti.

»Fuj,kako smrdiš! Kot da brijem vinski čep! Ne premikaj se, da ne boš šel iz brivnice ves porezan!«

Potegnil je dvakrat po obrazu in gostilničar je naslonil glavo na naslonjalo in zaspal.

»A, spiš? Kaj si že dejal? Brez ščetine? Dobro, dobro!«

Potegnil je z britvijo in se smejal:

»To pa je še za lase; ki ti vedno štrlijo, čeprav se posebej potrudim!«

Spet je nekajkrat potegnil:

»To pa za brke, ki jih nikoli simetrično ne porežem! Kaj vse si izmišljaš! Kolonjska ti smrdi, britev ne reže. Prtič obračaš in vohaš, če je sveže opran. Še nikoli te nisem ostrigel in obril, da ne bi dajal pripomb. Zdaj pa še ta svinjska glava! Zapomnil si boš, kdaj si se norčeval iz mene! Ha, ha, ha!«

Krohotal se je in delal.

»Tako, zdaj imaš, kar si želel! Hej, dovolj je spanja!«

Stresel ga je za ramena:

»Pojdi domov, zapiram!«

Gostilničar se je zbudil; se zdrznil in se pogledal v ogledalo. Zagledal.je veliko glavo s temno rjavimi očmi, z orlovskim nosom in z bradavico na čelu. Obrnil se je nazaj kot da išče nekoga, ki se ogleduje. Nikogar ni bilo.

»Kaj? Kdo je to? Reci, da nisem jaz!«

»Seveda si!«

»Nemogoče! Lažeš!« je kričal in se v trenutku streznil. Z rokama je tipal po svoji goli glavi, nato pa z eno roko pod nosom iskal brke, z drugo pa obrvi. Ničesar ni imel! Glava je bila gola, kot tista v izložbi.

»Idiot zmešani! Kaj si naredil:iz mene! Ubil te bom!«

Kričal je in se ves razjarjen pognal proti brivcu. Ta se je prestrašil in zbežal ven, gostilničar pa za njim. Lovila sta se okrog parkiranega avtomobila in brivcu je uspelo pobegniti nazaj v delavni o. Hitro je zapahnil vrata. Gostilničar pa je ostal pred njimi in z vso silo tolkel po njih.

»Nehaj! Izpolnil sem ti samo tvojo željo! Pa mimo svinj ne hodi, bodo mislile, da si buča in te lahko požrejo!« ga je dražil; se držal za trebuh in se krohotal v varnem zavetju.

Gostilničar bi najbrž še vztrajal pri vratih, če se ne bi začeli okrog, njega zbirati ljudje. Smejali so se in nekdo se je čudil:

»Glejte, glejte, telo je gostilničarjevo, glava pa je svinjska!«

Gostilničar je osramočen zbežal domov.