O otroštvo moje
v času ujeto
v sinjem morju potopljeno
v večne ledene gore zaledeno.
A jaz in moji sivi lasje
se skrijemo v pesem,
da ne občutim grenkega okusa sedanjosti.
In tako jaz in moji sivi lasje
in pesmi
se z biserno roso kopamo
in zadnjo iskrico iz duše ukrademo,
da se v novem jutru in z lepim dnem
še z lepšim otroštvom zablešče.
V SONČNEM ZAHODU
V zahodu sonca
ko se nebo zemlji približa
iin na planina prsa nasloni
in medtem ko noč blodna
vpija še zadnjo iskro svetlobe
ko vile svilene lase razpletajo
in na krilatih konjih jahajo,
jaz čakam.
Ko bledi mesec
na nebeškem peronu
božanske luči prižiga,
moj pogled neskončnos zre
bela ladja zenice
na nevideni otok hiti.
A jaz v sončnem zahodu
čakam čakam.
POSLEDNJE SIDRO
Utrujene noge korake štejejo,
rojevajo se jutra v naročju
temno meglene zore.
In obnemoglih nog proti neizmernosti,
medtem ko se iz nebeške duše rojevajo zveze
tudi ti, zapozneli potnik, pohiti.
Tretji vek je vedno bliže in bliže,
pohiti na brod v tretji vek,
danes on poslednje sidro dviga.
Tudi ti, zapozneli potnik, pohiti!
O MOJA ZELENA MLADOST
Kam je odšla moja mladost zelena
in lepa kakor pahljača iz bajke.
Kdo jo je zasul z lavo pozabe,
kam izginja mladost prhutava
iz žil in duše brez povratka?
O mladost moja, odtrgan cvet
v oazi sanjavih dolin,
ki z nemo tišino mi zoro kališ,
da v duši moji vlada tema?
