NAGRADNI DOPUST

Ko sem se vsemu privadil in se vživel oziroma vključil v nove razmere, sem dobil nagradni dopust. Odšel sem domov za teden dni.

»Ti si?!« je dejala mati in se odmaknila, ko sem jo želel objeti.

»Kako si me veselo iznenadil z obiskom,« je jecljala in brisala desnico v predpasniku.

Meni je lice zardelo. Pozabil sem bil, da ni navada objemati v pozdrav pri njih doma.

»Vsak dan molim zate,« je rekla in zaprla vrata za menoj.

»Dolgo se nismo videli.«

»Dolgo!«

»Pa praviš, da boš vojsko kmalu odslužil!«

»Tako.«

»No, in kaj misliš?«

»Odslužil bom vojsko. Nič si ne želim bolj, kot da pridem nazaj domov.«

»Prav imaš.«

»Že od mladih nog gojim edino misel: pošteno zastaviti življenje na gruntu, pridobiti si sloves poštenjaka v družinski sreči.«

»Občudovanja vreden mož,« je rekel brat Valentin.

V tistem trenutku sem se spomnil, da na kmetih lahko ostane samo en gospodar.

Oba z bratom sva bila resna kandidata, da prevzameva domačijo.

Dan se je lepo končal, začetek je bil dober. Bil sem zadovoljen in začutil sem lakoto. Odrezal sem si kos črnega kruha in reženj prekajene svinjine, popil požirek domačega vina in se imenitno navečerjal.

Po večerji sem se zleknil na svoje ležišče. V postelji sem bil buden. Skoraj vso noč sem razmišljal o sošolki Johanci.

Zgodaj zjutraj sem vstal in se lepo uredil. Bila je velikonočna nedelja. Iz zvonika farne cerkve Špitalič se je razlegalo po dolini ubrano potrkavanje zvonov. Moj najstarejši brat Franc je bil zaposlen v cerkvi kot organist. Orglal je po cerkvah, vodil je tudi pevski zbor. V tem kraju si je ustvaril svojo družino, ker je že zaslužil svoj denar.

Stojnice pod lipo pri cerkvi so se šibile od raznovrstne krame. Dekleta godna za možitev, so se, zbrana v majhnih skupinah, sprehajale med stojnicami. Tu pa tam je katera izmed njih kupila kakšno malenkost. Najrajši in najdlje pa so postajale pred stojnicami z lectovimi srčki. Delale so se, kot da jih ob teh stojnicah zadržujejo le ljubeznivi verzi, ki so bili s sladkorjem izpisani

Na prepečenih lectovih srčkih. kar sleherna izmed njih si je želela, da bi ji kateri fant kupil srce z najljubšim posvetilom »Ljubim te!«.

Kadar so k stojnici prišli fantje, so se dekleta delale kot da se jih to prav nič ne tiče. Na skrivaj pa so se s pogledom pasle po vsakem, ki je kupil srček. Nihče se jim ni mogel izmakniti. Za vsakega so natanko vedele, kam ga je nesel in kateri ga je dal. Tudi Valentinu in meni je brat Franc stisnil v pest nekaj denarja. Valentin je podaril srce Joškovi Roziki.

Tudi jaz sem hodil med stojnicami pokončno in zadovoljno. Z očmi sem iskal Johanco. Kupil sem ji srce z napisom:»Bodi moja deklica«. Kmečki fantje so se na ta dan postavljali, kdo ima več pod palcem. Želeli so izbrati nekaj, kar bi šlo dekletom do srca. Našli so se tudi takšni, ki se niso trudili z izbiranjem. Zavili so v gostilno in se hvalili:

»Pečenih src dekletom ne kupujemo, le svoja jim darujemo.« Škoda se jim je zdelo denarja za take stvari.

Zamišljen sem opazoval pisano druščino. Kar nekaj časa je trajalo, obletavanje prijateljev. To so bili pevci, sošolci in sošolke iz Špitaliča. Vreme je bilo mirno in jasno, oblaki so se porazgubili, pokazalo se je sonce, kar me je izredno veselilo. Dekleta so nosile lectovo srce okoli vratu. Tudi sestri Ani ga je kupil Babški Jurček, ker mu je oče ta dan stisnil v pest nekaj denarja.

Po maši sem med potjo proti domu s sestro Ano debatiral o Johanci. Vedel sem, da skupaj pojeta v cerkvenem pevskem zboru. Med mašo sem poslušal njun čeden altek.

»Kadar se srečava, me vpraša, če kaj pišeš domov,« mi je rekla Ana.

Pospešil sem korak in se slednjič odločil, da obiščem Johanco. Medtem ko sem užival nedeljski obrok hrane, sem bil z mislimi pri njej. Srce mi ni dalo miru in že sem odhitel v dolino.

In res. Pri oknu je sedela ter si z roko podpirala glavico. Bila je zamišljena in zrla tja v daljo, bog ve kam. Pri mojem vstopu je dvignila obraz proti meni, se hipoma dvignila s stola in mi skočila v objem.

Razprostrl sem roki ter vzkliknil: »Johanca!«

Tedaj bi morali videti tega krasnega dekleta. Prihitela je k meni in trepetala je. videla je gorečo ljubezen v mojem pogledu. Jasno ji je bilo, da jo ljubim.

Moj bog: Tisti trenutek sem brez dvoma bil najsrečnejši v življenju!

To so bili srečni in nepozabni trenutki: Obetala sva si ljubezen. Ko se je zvečerilo, sem vedel, da ne smem prenočevati pri njej.

Takšen je bil običaj in moral sem ga spoštovati..

Prijazno sem se iztrgal njenemu objemu in se obrnil še enkrat proti njej.

Svetli kodri so ji razživljeno oblivali malce zardevajoč zdrav in prisrčen obraz.

Potem sem kar naprej vrtel ljubezenski film v svoji glavi.

»Kam se ti mudi?« je vprašala mati in me opazovala, ko sem kar stoje zajtrkoval.

»V sosednjo vas stopim, da ljudem povem svojo ljubezensko zgodbo!« sem govoril med vrati. »Rad bi, da zvedo ljudje resnico prej, preden bodo preveč napleteničile vaške klepetulje!«

Ne da bi čakal še kakšno besedo, sem odločno zastavil korak na poti, ki je peljala k Johancini hiši.

»Janez!« je klicala za menoj mati z glasom, ki je ustavil moj korak. »Počakaj! Rada bi govorila s teboj!«

»Kaj pa je tako važnega, da ne more počakati toliko časa, da se vrnem iz vasi domov?« sem ravnodušno vprašal, čeprav sem dobro vedel, o čem želi mati govoriti z menoj.

»Sin, premisli še enkrat, preden storiš odločilen korak v svojem življenju!« se je oklenila mojih močnih rok in mi zrla globoko v oči kot še nikoli prej.

»Vi, mati govorite tako in tudi mislite tako, kot bi jaz že stopal z muziko in svati po svojo nevesto.«

»Sin moj, tam, kjer govore srca, ni potrebno.veliko besed. Dovolj mi povedo tvoje zgovorne oči, da vem, kaj se dogaja!« je govorila z glasom, ki je povedal še veliko več kot izrečene besede same.

»Janez moj!« me je še močneje stisnila za roko. »Ti me dobro poznaš in veš, da bi ne nasprotovala vajini ljubezni, saj navsezadnje vem, da bo Johanca s svojo pridnostjo gotovo dobra gospodinja in ljubeča žena svojemu možu.«

»Potem je pa vse v redu, če tako dobro mislite o njej!« sem zaključil razgovor in se nasmehnil.

»Rekla sem ti, da bi ne imela nič proti,« je ostala mati resna, »le posvariti želim vaju oba, ker se je vame naselila slutnja nesreče!«

»Dajte no, mati!« sem zdaj skušal potolažiti zaskrbljeno mater. Izvil sem svoje roke iz materinih, ki bi me rade še držale in odšel dalje po poti.

»Zakaj me nočeš poslušati?« se je tiho sama zase vprašala mati.

»Kaj ste še hoteli reči?« sem se še enkrat ozrl proti njej.

»Ah, nič!« je odvrnila in gledala za menoj. »Reci Johanci, naj mi ne zameri mojih besed in vedita oba, da sem vaju želela obvžrovati pred nesrečo, kateri se pa najbrž ni mogoče izogniti!« si je govorila mati še takrat, ko je nisem sploh razumel, kaj mi hoče povedati.

»Kaj neki je materi?« sem se spraševal. »Zakaj vidi namesto sonca, ki bi moralo sijati na pot, po kateri želim peljati svojo Johanco, zame temo, ki grozi najini sreči že pri koreninah?«

Za hip sem pomislil, da bi morda bilo bolje prisluhniti svarilnemu materinemu glasu kot pa Johanci. Toda močno čustvo naklonjenosti do dekleta je bilo močnejše.

Stvari so se kar ugodno razvijal‚. Ves teden sem preživel pri Johanci vsaj nekaj ur dneva. Iz oči so mi švigali bliski in plameni ljubezni.

Po vojaščini sem želel prevzeti domači grunt in se poročiti z ljubljeno deklico. To sem ji tudi povedal ob slovesu.

»Ali bi moral materi povedati vse to?« sem se spraševal. Bil sem v negotovosti.

Kaj pa naj bi storil? Če bi želel jasen odnos, bi moral Valentinu povedati vse to. Toda bal sem se, da me bo napačno razumel in mi začel zagotavljati, da bo on prevzel domači grunt, in tega pač nisem želel slišati. Zato sem to zamisel opustil.

Teden je hitro minil. Preživel sem nekaj tako lepih dni, da najbrž nisem hotel kvariti razpoloženja.

Oblekel sem vojaški gvant. Vzel sem glavnik iz žepa in si z njim počesal lase za ušesa, najprej levo stran in nato desno stran, zmeraj v tem vrstnem redu.

»Temu glavniku manjka nekaj zob,« je rekla Ana in mi ponujala svoj glavnik. »Vzami ga, za spomin!«

»Hvala, moja draga sestrica.«

Na obraz mi je padel pramen las. Iztegnil sem roko za glavnikom in znova počesal lase za ušesa. rotem sem rekel:

»Kako rad imam ta glavnik.«

Počasi sem pokril lase z vojaško kapo in skozi solze, ki se jih nisem sramoval, se poslovil od domačih.

Davno se je že skril očem pogled na rodno vas, ko sem v duhu še vedno iskal svojo deklico in vse domače.

»Vse zemsko imetje bom delil s teboj, Johanca!« sem se zaobljubil.

Meni se je zdelo, da mi je veter prinesel vonj domače pomladi, ko je vojaški poštar poklical moje ime in mi izročil belo pisemce, napisano z Johancino pisavo.