Večer me utruja, ne morem zaspati,
svetloba mi sije naravnost v obraz.
Vse me že moti in vse me ovira,
ko z ulice žarek se v okno upira.
Nočna svetloba mi misel prekriva,
začutim hlad, kot v kap ljah se zbira.
Strah me je tega, kar se mi bliža,
čeprav je utrujena senca, ki ob meni počiva.
Senca je plaha, temna zver, ko gledam ji v oči.
Senca je odsev noči, ko dan se stemni.
V njej je strah, ki ga loviš,
v njej je to, kar si želiš,
z njo odideš v temno noč,
ko te senca vodi proč.
Senca je temna, plaha zver, ko gledam ji v oči.
Senca je odsev noči, ko se dan stemni.
Senca je obraz življenja,
ki na vseh poteh te spremlja.
OKNO I.
Skozi okno padajo mi dežne kaplje,
sveže in blesteče po dlaneh polzijo.
Kot spomini na življenje,
nekje med prsti se porazgub ijo.
Skozi okno se pogled odstira,
bliskov in grmenj vihtijo se rezila.
Kot temna zver se skozi noč prebija
ta nevihta, ki prezrte bolečine skriva.
OKROGLE POTI
Prihaja spet večer,
za trenutek vem.
Se ozrem v zaprt dom,
tako daleč stran.
Iz materinega sveta
se veže nova pot
in nov utrip srca,
ki je tako daleč stran.
Izgubil sem.
Tako, kot na večnost
sem izgub ljen
v mojem oceanu že lja.
Kam naj grem?
Da bom lahko
spet verjel obrazu otroka,
ki na moč joka.
Spet sem doma,
a znova tako sam
in tako daleč stran.
VONJ PO ZLU
Drobec razčlenjenih misli
se upira v jasno nebo.
In dih, ki telo razodeva,
postane težak kot v snu.
Skaljena obzorja mišljenja,
ki bodejo svet nemirnih dejanj,
vpijajo žlahtne podobe življenja
in trosijo polja skeletov ter ran.
