Daleč, daleč, visoko v votlini nad skalnim previsom je živela družina Prepih. V njihovo domovanje si lahko prišel z več koncev, kajti votlina je bila odprta na vse štiri strani neba. Skozi vse odprtine je pihalo dan in noč in njeni prebivalci so venomer odhajali ven in noter, podnevi in ponoči, kadar se jim je pač zahotelo.
Glavar družine je bil oče Vihar - mogočen, močan in strog. Kadar se je razjezil, je čisto podivjal, zdirjal iz votline ter vihral po hribih, dolinah, morjih in gozdovih. Lomil je drevesa, odkrival strehe, potapljal ladje ... Res, strašno je bilo, če se je razbesnel! Vsi so trepetali pred njim.
Mati Burja je bila sicer tudi huda, a le, kadar ji ni bilo kaj po godu. (Žvižganje!) »Fju, fju,« je zavijala okrog vogalov, da je bilo joj.
Imela pa sta oče Vihar in mati Burja dvoje otrok - Sapico in Vetrčka. No, Vetrček je bil pravzaprav že kar Veter, saj je bil dosti starejši in močnejši od sestrice Sapice, zato je smel tudi sam na izlete. Pihal je okrog po gozdovih, po mestih in vaseh, najraje pa se je zadrževal ob morski obali ali pa visoko v hribih. »Šššš,« je pihal in užival, ko je žvižgal skozi krošnje dreves in upogibal veje ali ko je hitel skozi žitna polja, kjer se mu je priklanjalo zlatorumeno žito. Rad je kuštral lase deklicam in fantom, odnašal žoge, da so se zakotalile po travniku.
Sapica pa je bila zelo nežna in slabotna, zato ji starša nista dovolila, da bi šla daleč od doma. Tako se je Sapica na moź dolgočasila. Tako je težko pričakovala svojega brata Vetra, da se vrne domov. Potem ji je na dolgo in široko opisoval, kje vse je potoval in kaj vse je videl. Sapica ga je zelo zavzeto poslušala in si močno žželela, da bi jo očka in mamica poslala v svet.
Nekega dne pa se je Mati Burja zelo razjezila na svojega sina.
»Žžžžžž,« jo je prižvižgala v votlino in ga ozmerjala.
»No, kaj je zdaj, boš kar lenaril in se igral s sestrico,« se je znesla nad Vetrom. »Kar lepo pot pod noge in malo pospravi tam doli!«
Veter je bil nejevoljen, ker ga je mati ozmerjala, zato se je takoj odpravil na pot. Še posloviti se je pozabil od Sapice.
»Šššššš,« je pihal skozi.gozdove in to s tako jezo, da je upogibal veje dreves tako močno, da so se lomile, in ker je bila jesen, so zlatorumeni listi padali, kakor bi jih otresel.
»Kaj pa je danes vetru?« so se spraševala drevesa.
»Prav nič ga nismo veseli,« so dejali hrasti. Breze pa so žalostno povešale polomljene veje.
Veter pa se ni menil zanje.
»Ššššš,« je hitel naprej preko travnikov in livad. Cvetice so žalostno sklanjale svoje glave, toda Veter jim je odnašal cvetne liste, ki so frfotali po zraku kot pisan živobarven sneg.
»Sram te bodi, divjak,« so užaljeno klicale za njim rože. Veter pa nič.
»Ššššš,« se je spustil nad mesta in vasi. »Hoho! Šššš,« se je veselil in zabaval, ko je ljudem odnašal klobuke, jim razbijal šipe na oknih, raznašal sadje na stojnicah, da se je kotalilo po cesti. Prodajalke so tekale in pobirale zelenjavo in sadje po tleh in se na moč hudovale.
»Bes te lopni, veter,« so žugale, a veter je §e odhitel dalje. In še mu ni bilo dovolj.
»Ššššš,« je pripihal do morja in zibal čolne z ribiči tako močno, da so se skoraj prevrnili.
»Prav nič te ne potrebujemo, kar izgini, od koder si prišel!« so vpili ribiči in žugali proti Vetru.
»Ššššš ... Prav, če tako želite, pa grem, a še žal vam bo vsem, « je dejal Veter in »Ššššš...« se je vrnil domov. »Ne grem več v dolino in sploh nikamor ne grem večč,« je rekel staršem in se trmasto zavlekel v kot. In res ni odšel iz votline.
Nad polji, gozdovi in vasmi se je vlekla siva megla. Oblaki so dan za dnem zakrivali sonce in ljudje so se jezili na slab zrak v mestih.
Drevesa so se šibila pod težo rumenih starih listov, cvetice niso cvetele, kot bi morale, ker ni bilo sonca. In jadrnice na morju so se žalostno zibale na mestu, ker ni bilo Vetra.
»Veter, daj, vrni se!« so klicali ribiči. »Poženi nam jadra, da bomo izpluli na morje.«
»Pridi, Veter in razženi oblake, da bo posijalo sonce,« so klicale cvetice in druge rastline.
»Daj, dragi Veter, zapihaj in odpihni ta smrad iz mesta,« so moledovali meščani.
»Pogrešamo te,« so moledovala drevesa. »Očisti nam veje in odpihni to staro listje z nas!«
Ko je Sapica odšla na svoj prvi izlet v dolino, je vse to slišala. Hitela je nazaj domov in prosila brata: »Prosim te, Veterček, pomagaj jim! Ni lepo, da paseš mulo. Tudi ti se nisi lepo obnašal. Ali ni res?«
In: »Ššššš ...« je zapihal Veter iz votline, »šššš,« je razkadil oblake, da je posijalo sonce, počesal je veje dreves in hitel dalje proti mestu.
»Veter, končno Veter, da nam očisti zrak,« so vzklikali ljudje in že so prikukali topli sončni žarki skozi oblake, ki so potovali dalje, dalje.
»Hvala ti, Veter,« so dahnile cvetice in mu veselo pomahale.
»Šššš - c,« jih je Vetrič pobožal in odhitel dalje.
NEMIRNE VODNE KAPLJICE
Bilo je prekrasno pomladno jutro in ko je posijalo sonce, so rosne kapljice kakor biseri zablestele po zelenih poljih in vsa narava je začutila, da se je rodil nov dan.
Tri rosne kapljice, tri prijateljice, ki so se veselo zibale na listu cvetice plavice, so se nastavile sončnim žarkom. To so bile kapljice Tapka, Kapka in Capka. A ko je postalo topleje, ko so sončni žarki že kar pošteno ogreli zemljo, so se rosne kapljice pričele dvigati, kot drobni vodni hlapki, počasi, počasi, rahlo, rahlo, dokler se niso dvignile visoko, visoko proti nebu. Travniki in polja so se posušili, jutranja rosa je izginila - izhlapela.
Sčasoma pa so se vodni hlapi pričeli zbirati nazaj v kapljice. Tako so se spet našle skupaj prijateljice Tapka, Kapka in Capka. Z drugimi kapljicami so se igrale, se dru§ile in bilo jih je vedno več. In ko jih je bilo zelo veliko, je nastal oblak. V začetku so bili oblaki majhni in beli in so plavali visoko nad Zemljo. Ko pa je bilo vedno več kapljic, so postali težji in vedno bliže Zemlji.
»Oh, preveč nas je,« so tožile kapljice, »ne moremo se več držati skupaj.«
»Drži me, jaz ne zmorem več! Že grem, že padam!« je vzkliknila Kapka in se spustila, padala, padala in ...
»Kap!« je padla na hrastov list sredi gozda.
»Tudi me gremo, tudi me!« so klicale druge kapljice in se pričele spuščati na Zemljo, sprva posamič, potem pa kar v skupinah. Pričelo je deževati. Tako sta se tudi Tapka in Capka z drugimi kapljicami znašle zopet na Zemlji.
»Tap!« je padla Tapka na sredo ceste in »cap!« se je znašla Capka na strehi stare hiše.
Kapka ni sama padla na hrastov list. Kmalu so padle za njo še druge kapljice in Kapka je zdrsela z lista na tla, od tam dalje v Zemljo.
»Joj, kako temno je tukaj,« je vzkliknila in se silno prestrašila mogočnih drevesnih korenin. Hotela je bežati dalje, pa so jo korenine prosile: »Daj ustavi se, da nas osvežiš, tako žejne smo.«
»Premajhna sem,« je dejala kapljica, »za menoj je še toliko kapljic, ki vas bodo nahranile z vodo. Meni se mudi dalje, iskat svoje prijateljice. Res mi je žal,« je odgovorila Kapka in šla dalje. Tako je lezla precej časa.
»Komu bi le pomagala, sirota uboga, premajhna sem,« je modrovala. »Počakati moram na druge.«
Tako je prispela do kamnitih tal. Tukaj se je bilo veliko lažje premikati dalje. Zaslišalo se je v daljavi rahlo šumenje in vedela je, da res prihajajo za njo druge kapljice. Počakala jih je in nato z njimi tekla naprej. Ko so kapljice zagledale v skali drobno razpoko, so hotele ven, na prostost. Pridrle so na površje kot potoček. Z njimi je veselo potovala tudi Kapka in se razgledovala, kje bo našla svoji dve prijateljici.
»Tap,« je priletela Tapka sredi ceste naravnost v smrdljivo lužo. »Uf, kakšna smola,« je vzkliknila in komaj čakala, da se ulije pravi dež in odplakne vse skupaj dalje po cesti. Toda prezgodaj se je veselila. Ploha, ki je prihrumela, je napolnila cesto z vodo, ki je drla po cesti in odplaknila Tapko z drugimi kapljicami naravnost v cestni kanal. Joj, tu je bilo šele umazanije! »Dobro, da sta moji prijateljici padli drugam. Te svinjarije pa res nikomur ne privoščim,« je dejala. No, k sreči so se kapljice kmalu znašle v reki in tam je bilo precej bolje. A tudi reka ni bila čista.
»Upam, da bom v tej gneči našla prijateljici. Le kje sta?« si je mislila Tapka.
No, Capka je padla na streho neke hiše, okrog katere je bilo polno cvetja. S strehe je zdrsela naravnost v čašo tulipanovega cveta.
»O, pozdravljena kapljica Capka,« je dejal tulipan in se razveselil osvežitve. Capka je vanj priletela še z nekaterimi drugimi kapljicami. Kopale so se veselo v tulipanovem cvetu in ko je priletela čebelica, so se skrile prav na dno, da jih ne bi posesala. Toda njo je zanimal samo med. Posrkala ga je in odletela. Capki je bilo tako všeč tukaj, da sploh ni hotela ven.
Toda za dežjem je posijalo sonce, postajalo je vedno močnejše in pričelo spreminjati kapljice v vodne hlape in jih vabiti proti nebu.
Prvo je vzdignilo Capko. Za njo so prišle na vrsto rosne kapljice in nazadnje tiste iz potokov, rek in morij. Zopet so se začeli nabirati mali oblački in na nekem posebno ljubkem, kot ovčka belem oblaku so se zopet znašle naše tri prijateljice: Kapka, Tapka in Capka.
Tako so se vračale z dežjem na Zemljo in zopet nazaj k oblakom. Vsakič so doživele kaj novega.
Kar poglejte, otroci, v oblake. Morda boste opazili naše tri prijateljice Kapko, Capko in Tapko. Če ne, bodo pa one prišle k vam.
