1. junij 1999 – II. letnik
Roka, ki toni bije po oknih brez razgleda Prazen obraz odhaja med madeže shojenih poti.
Vse ljubezni so umrle na ulicah mesta
Tiho stopa med sive stene prvega DNE.
Ne zna se sprehajati med zavitimi besedami.
Poseda med stenami NIČA. Čaka - saj ne ve . . . Šepa med zarjavelimi KROGI.
NIHČE je ROKA tega BREZUP.
Umetnost te požre.
Ukraden obraz. Ni miru.
Kdaj boš izpljunil.
Daj jim, kar prosijo.
Ne morejo te vzeti.
Seštevam gube na najinih obrazih. Vsa ta leta, ki jih ne moreš pokazati.
Usta sivijo brez vode življenja.
Postojiš za prvim vogalom n se bojiš sence za neslišnimi koraki.
Nikoli nisva prehiteli svojih rok . . .
Otrok že hodi svoja pota.
Zanima me denar - več Denarja.
To ni več mir, ko se želiš izgubiti v lažni MOČI.
Izkoplješ obraz, ki si ga nekoč popljuval. Zdaj si ti v vrsti povprečja -
popljuvan od svojih OTROK.
Odsev na NOHTU me spomni na TUKAJ.
ZDAJ nekaj zaškrta za vrati.
To ne bo pesem, ker so koraki preveč za TUKAJ in ZDAJ.
Joče s tvojimi očmi svojo bolečino.
Nosim grmade oblakov v svojem naročju.
Zapuščam otroke lačnih pogledvo. To je napaka!
Ne najdem prave tipke v svojem obrazu
Ne misliš več besed, ki si jih polagal v moja usta.
Nekje je prežala napaka.
Misli sem ti kradla.
Nič ni ostalo za druge.
Nos je v tem in nič ne ve.
Smrdi po zimi.
Zmrzuje pogled Ljubezen poči.
Led!
Ivje me občišče in ostane.
Okovan je tvoj pogled.
Zakurim.
Pleševa po žerjavici.
Moram oditi. Gleda me kos.
Ne znam več peti in vendar poje . . . moj DIH
Na odru v kozarcu. Okrog sedijo učitelji iz časa pred zadnjo vojno.
Nekaj mrzlega se dotakne konice prstov.
Pozdrav . . . Kaj je to . . .
Iz večnosti padeš v ta oster čas.
na robu ni roke Nobene preproge.
Vsi se delajo, da te ne poznajo
