Zakaj se mi včasih misli pretrgajo? Naenkrat ne vidim več nobene povezave in zalotim se, da še vedno mislim, kako bi se bilo najbolje ubiti. Zdravniki temu pravijo bolezen. Zanje je samomor bolezen. In tudi to, da ne vidim več nobenega smisla.
V Ljubljani so mi rekli, da je narobe samo malenkost. A že to je dovolj, da človek ni zdrav. Najprej so mi rekli, da je diagnoza začetek shizofrenije. Še veliko težjih bolnikov je, vendar se s tem ne morem tolažiti. Najhuje je bilo takrat, ko nisem videla več nobene logike. In kaj takrat? Ležem, vzamem tableto in počakam, da mine. Potem vidim življenje spet v lepi luči.
Zdaj me drži pokonci to, da pišem roman o svojem življenju na psihiatriji. Tam se nič ne spreminja. Rada bi, da bi ljudje brali o tem in vedeli, kakšno življenje je pri njih. Najhuje je, da o tem ljudje nič ne vedo. Najbrž bi se veliko spremenilo, če bi kaj vedeli. Bolniki so na psihiatriji leto ali več, nekateri celo po šest let. Imajo samo bolniško posteljo in nočno omarico, oblečeni pa so v trenirke.
Čudim se nekaterim pacientkam, da so tam rade, ker jim nič ne manjka. Oblečene so, obute so, na oddelku je radio, barna televizija z videom. Knjižnica je tam, red je, ves dan je programiran. Je tako kakor doma.
Pa ne verjamem. Tako, kot je doma, nikoli ne bo.
— Potrudi se in misli na življenje, mi je rekla zdravnica, ko sem ji povedala, da mislim na smrt.
Saj je včasih tudi smešno. Pospravim sobo in pomislim, da bi se ubila. Kdo se bo pa jokal za mano? Včasih kar vro iz mene misli in kličejo, dajih zapišem. Takrat sedem in pišem. Tako si pomagam.
Nikoli ne bom pozabila, da sem imela literarni večer na 12. septembra. Predstavila sem se kot pisateljica. Moj mentor mi je rekel, da bova nekoč izdala knjigo Za zaprtimi vrati. Opisala bom bolnike in zdravniško osebje v psihiatrični bolnišnici.
Pišem in poslušam Bacha. Rada imam resno glasbo in trenutno najraje Bachove orgle.
— Vse, kar sem doživela pri vas, sem zapisala, sem povedala zdravnici na kontroli. Pa je vprašala, če ne znam pisati kaj drugega kot o psihiatriji. Nič nisem rekla, mislila pa sem si Svoje.
In Bachove orgle se zvenijo, kot da bi sedela v cerkvi in poslušala...
ESPERANTO
V tretjem letniku gimnazije sem bila v Primoštenu na tečaju esperanta. Mednarodni jezik esperanto je iznašel Ludoviko Zamenhof. Zvedeli smo, da je mogoče v tem jeziku pisati pesmi in knjige. Med esperantisti so pravi entuziasti, tako da kar cele družine govorijo esperanto. Tečaj sem napravila z odliko. V Mariboru smo imeli tudi svojo organizacijo. Skupina nas je šla v Gradec, v Avstrijo in tam smo se srečali z esperantisti iz Italije. Lepo smo se pogovarjali kar v esperantu.
Neverjetno je, kako hitro se ga lahko naučiš. Nima nepravilnih glagolov, piše se, kakor se govori. Koreni za besede so vzeti iz indoevropskih jezikov.
Kako lepo bi bili, če bi ta jezik prodrl. Majhnim narodom se ne bi bilo treba učiti množice tujih jezikov, da bi se lahko sporazumeli z drugimi. Govorilo se je, da ga bodo celo uvedli v šole kot obvezni jezik.
Toda zaenkrat se ga učijo le tisti, ki si to želijo.
PUŠKE IN VRTNICE
Popoldne sem bila sama. Mama in ata sta odšla na sprehod. Skuhala sem si kavo in poslušala ploščo. Mislila sem — morda pride Sašo, sestričnin sin. Osnovnošolec. Vendar ga ni bilo. Starši so se vrnili in pomislila sem, da ga res ne bo.
A okrog pete ure sem zaslišala iz kuhinje njegov glas. Šele čez čas je prišla mama in mi povedala, da ima Sašo nekaj zame. Kmalu sem ugotovila, da mi je prinesel ploščo skupine Guns and Roses. Takoj sem jo zavrtela. Prvi komad je bil dober in tudi predzadnji je bil prima, drugi pa mi niso bili preveč všeč.
Plošča je igrala in s Sašem sva se v foteljih pogovarjala. Vprašala sem ga, če lahko ostane plošča pri meni nekaj časa. Ja, je rekel in obljubil, da bo sam prišel ponjo.
Zvečer sva se poslovila. Odšel je, obut v teniske, ki so ga čakale pred vrati.
DOLGČAS
Tako dolgčas mi je. Zjutraj po zajtrku grem v trgovino in kupim, kar potrebujemo za ta dan. Pospravim. Kuhava obe z mamo, in po kosilu pomijem posodo jaz.
Cel popoldan je pred mano. Ne vem, kaj naj si začnem. In mi je tako dolgčas. Najbolje bi se bilo lotiti študija.
Potem nekaj časa porabim za pisanje, nekaj za televizijo, pa tudi radio poslušam. Še sreča, da imam glasbeni stolp. Rada poslušam klasično glasbo.
Tako sem največ doma. Enkrat tedensko sem v Mariboru, enkrat mesečno pa grem k psihiatru.
A zdaj je zima. Sedim v topli sobi in se grejem pri radiatorju. In mi je dolgčas.
SMRT
Naš sosed je umrl. Kot da še sonce ne more sijati. Nastala je nevihta — bliska in grmi, pogreb bo...
ZAMAN
Vse življenje hodiš zaman za nečim, na koncu pa te pokopljejo.
SNEG
Po koledarju še ni zima, vendar je sneg že zapadel. Danes ga že tretjič odstranjujemo z balkonov. Pohorje je pokrito s snegom in če ne bo odjuge, bodo lahko že smučali. Le sneg morajo steptati in urediti proge.
Jaz pa več ne bom niti smučala in niti drsala. Tako je kakor nekoč z orodno telovadbo. Enkrat je treba prenehati...
— Pozimi mora biti sneg, pravi nečak Marko. Tudi kmetje pravijo tako. Sneg bojda uniči mrčes in zemlja se pod snežno odejo spočije.
Le padaj, sneg, na veselje otrok in odraslih.
KONCERT V MOJI SOBI
Mama je prišla k meni v sobo. Mislila sem, da jo je privabila glasba, ker sem ravno poslušala ploščo. A ona mi je rekla, da je v dnevni sobi vnuk. Igra se s tovornjakom, ki močno škripa. Poslušali sva italijanske songe, vseh dvaindvajset pesmi. Rekla sem ji, da pri tako lepi glasbi ne bi smela biti v depresiji. Le kaj naj napravim, da mi več ne bo treba hoditi k psihiatru?
Plošča se je vrtela celo uro. Potem sva poslušali še Slovenski oktet. Prišel je oče in povedal, da je vnuk že odšel, vendar sva mu z mamo rekli, da imava za nekaj časa koncert.
Mama je še počakala, da je šel spat tudi dedek in bo lahko sama v dnevni sobi gledala na miru televizijo.
OTROŠKA HIŠA
V Hotinji vasi je bil prvi pomladni dan zelo lep. Šla sem na balkon ig gledala, kako se otroci igrajo. Napravili so si hišo. Vprašala sem jih, če lahko pridem na obisk. Jernej, najmlajši nečak me je povabil v njihovo otroško hišo
Narejena je bila iz desk in starih vrat, imela pa je preozek vhod, da bi lahko vstopila. Samo glavo sem pomolila vanjo. Notri so imeli sedeže in na polici skodelice za kavo. Tudi vodovod so si napravili. Na steho so postavili posodo z vodo in speljali iz nje cev. Tudi stranišče so si napravili. Videti je bila kot prava hiša v naravi.
— Samo še mreža za spanje manjka in mreža proti mrčesu. Pravi arhitekti ste! sem jim rekla.
Pustila sem jih, da se naprej igrajo sami. Nenavadno topel dan za prvi pomladni dan je, sem pomislila in odšla nazaj v hišo.
BACHOVE ORGLE
Je mogoče, da je kdo napisal tako lepo glasbo za orgle kot Johann Sebastian Bach? Če ga poslušaš, si kakor v nebesih. Tako ne potrebujem nobenih nebes po smrti!
Tako stara je že ta glasba, celih štiristo let, a je še vedno nova. Imam jo na CD plošči in ko jo poslušam, je kakor v cerkvi. Bolj ko se zatopim vanjo, lepša je.
Preživljal se je z glasbo, kot orglar v domači cerkvi, sebe in družino. Morda je bila glasba zanj zatočišče, da bi ob njej pozabil na tegobe vsakdana.
