Shiki (1866-1902) je pisal eseje o haikujih in pravi, da bi haikuje zunaj 5/7/5 imenovali
haiku z desetimi zlogi ali
haiku s tridesetimi zlogi.
Že v Shikijevih časih so pesnili tudi takšni kot danes, ki jim pač ne gre v 5/7/5, in si postavljali zakone, ki jim dovoljujejo nesposobnost prodati kot haiku. Če se ti pesem ne izide v haiku, tudi če uporabiš vse prevare iz sonetov, potem pač priznaj, da tine gre. In ne posiljuj s svojo nesposobnostjo pravila 5/7/5. A če si prominenca, znan kako drugače, moraš še bolj paziti, ker se od tebe učijo.
(40)
Prižgem svetilko.
Lutke mečejo sence,
vsaka po eno.
SHIKI
(41)
Dekle prenaša
preko reke široke
megleni mesec.
SHIKI
(42)
Ko sem se ozrl,
je mož, ki je šel mimo,
zginil v megli.
SHIKI
(43)
Med zeleno travo
raste cvet brez imena
in cveti belo.
SHIKI
Ne beli cvet – ampak cveti belo. Ta o kresnici ima prednika (16).
(44)
Na cerkveni zvon
je pristala in blešči
se kresničica.
SHIKI
(45)
Poletni naliv,
na žabinem obrazu
kaki dve kaplji.
SHIKI
(46)
Na tiru vlaka
nizko leteče goske
v mesečini.
SHIKI
Shiki je že doživel razvoj tehnike in jo je prav romantično vpel: tračnice v mesečini; ko so zvožene tračnice, se bleščijo od mesečine in vidiš v njih prelet gosk, kot v ogledalu.
(47)
Ko lupim sočno
hruško, se sladka kaplja
cedi po nožu.
SHIKI
(48)
Večerna sapa.
Vse cvetje vrtnice se
ziblje in giblje.
SHIKI
(49)
Ljudje so odšli.
Kako je trda tema
po ognjemetu.
SHIKI
(50)
Planina temni
in jemlje jesenskemu
listu škrlatnost.
SHIKI
(51)
Zvečer po dežju
sonce obsije deblo.
Zapoje škržat.
SHIKI
(52)
Droben fantek,
vzet staršem, dan v klošter.
Oster je mraz.
SHIKI.
Japonke
V japonski literaturi Japonke dominirajo že več kot 150 let – predvsem v haiku pesništvu in imajo svoje zvezdnice že od nastanka haiku pesmi.
Chigetsu-ni (1632-1706), »ni« pomeni, da je bila redovnica, vdova po moževi smrti postane redovnica, tudi če ne gre v samostan.
(53)
Se kobilica
sliši, v strašilovem
rokavu poje.
CHIGETSU-NI
(54)
V pričakvanju
vigredi je v ledu
smetje in zemlja..
CHIGETSU-NI
Sono-jo (1648-1723), zdravnica in učiteljica haiku.
(55)
V papirnatem
robcu so ovenele
vijoličice.
SONO-JO
(56)
Otroka nesem.
Igra se mi z lasmi.
Kakšna vročina.
SONO-JO
Chiyo-ni (1701-1775), pesnica in slikarka. »Lovec kačjih pastirjev« je njen umrli sinko. Otrokom pomaga v deželi senc dobri bog Batsu, kipi ob cestah in križiščih. Po smrti moža je postala zen redovnica. Chiyo-ni je zvezda še dandanes.
(57)
Le kam je danes
odšel ta mali lovec
kačjih pastirjev.
CHIYO-NI
(58)
Če gledaš luno,
postajaš lepši,
karkol oblekel.
CHIYO-NI
(59)
Poletni mesec.
dotaknjen s konico
ribiške palce.
CHIYO-NI
(60)
Slakovo cvetje
na vedru. Poprosim za
vodo soseda.
CHIYO-NI
Slak ob vodnjaku – na vedro je čez noč pognal vršiček, ki se je zavil okoli vedrovega držala. Pesnica zjutraj pride po vodo, vidi, da bi morala vibo odviti in bi poškodovala cvetje, zato izprosi vodo pri sosedu. O tem Chio-nijinem haikuju je napisanih veliko študij, ki poudarjajo njegovo neomadeževano lepoto.
(61)
Diši tistemu,
ki jo odtre od debla.
Cvetoča veja.
CHIYO-NI
Chiyo-ni je zapisala, da gre za vračanje zla z dobroto.
(62)
Zdaj je spokojno
človeško srce, ko je
cvetje odpadlo.
CHIYO-NI
Seifu-jo (1731-1814)
(63)
Ta otročiček
tudi ko mu pokažeš cvet,
odpira usta.
SEIFU-JO
Slovenke
Izbral sem jih iz revije LETNI ČASI, PRIJATELJA in s pomočjo mojih znank, če se drži pravila 5/7/5 in ne uporablja okrasnih pridevkov – s čusti nabitih besed in pretrdo nastavljenih. In tudi, če ni simbolične velike črke na začetku verza, kjer po pravilu o ločilih ni potrebna velika začetnica.
(64)
Jesen pobira
pisane rože z vrtov.
Postilja snegu.
ZLATA VOLARIČ
Jesen v haiku ne pobira in ne postila. Ker pa »avto pobira cesto«, je nastlati, je dobro. Vrhunski pa je ta o prezrelem plodu; pet z-jev ima slično zvočnot kot a-ji v Prešernovi Verbi: , VerbA, srečnA, drAgA vAs domAčA. Čeprav so a-ji nastali zaradi premalega števila zlogov, so mašila.
(65)
Zadnje dni zbiram
zbiram zrele plodove.
Eden je prezrel.
ZLATA VOLARIČ
(66)
Večerni sprehod
s koraki me spremlja še
poznana smer
OLJA SREČO
(67)
Goli, stari klen
cvete na črnem nebu
kot črna roža.
DOLORES TERSEGLAV (1921-1995)
(69)
Mrzli vetrovi
in sneg prekrili so prst.
A njiva čaka.
SLAVICA ŠTIRN
(70)
Brezino listje
slišno pada na zemljo
v temni noči.
ZVONKA BIZJAK
(71)
Sonce pripeka.
Na stopnicah sameva
pozabljen dežnik.
ZVONKA BIZJAK
(72)
Rosa na roži,
megla v svežem jutru.
Ne vidim sonca.
NATHALIE LAWHEAD
(73)
Neskončno morje.
Puščava ga zasipa.
Pesek potone.
JANJA KRULEC
Televizijsko izkustveni hajkaj Janje Krulec, zadnja leta jih je zmeraj več, je ublažila z zadnjim verzom – pesek potone. Pesnico vidimo kot tisto, ki ne potone, saj mogočna puščava ne more zasuti njenega neskončnega morja. Nje same.
Tehnično zgleden zaiku Tanje Zorman:
(74)
Mamica poje
Dete spi v zibelki
Oče ga gleda.
TANJA ZORMAN
(75)
Ladja pluje tam
Galebi letijo tam
Morje jo greje.
JERA PUŠNIK
To je prva slovenska onomatopoija v haiku. Res, nekoliko preveč naravnost izražena. Vendr je v celoti zadeta obmorska »turistična« zvočna scena, kjer od jutra do jutra slišiš tamtame mimo vozečih avtomobilov zodprtimi okni. Ob tem se sliši tamtam s plesišč, s teras, in da ladja pluje tam in da galeb leti tam, in da morje greje tam. Toda ali sploh je mogoč oddih na morju brez tamtama? Bom vprašal Jero:
(76)
Ta majhen listek
je poln črk in besedic
Nič ne pomaga
BARBARA PLANIC.
