to zjutraj, to zvéčer
na poti spregovórjeni
kdo
ti kaže pravo pot,
pot
med tišino, ladjo,
vetrom, od
jambora
do tja, do tod,
kjer dolgo
drevo,
na tri vrhe
kot sinje zlató
košnato
vrešči s sivim
skovirjem
skoz val in grob,
kjer siva grlica
gruli pozabo,
kot bi se srce
oddaljeno
v tebi odtrgalo,
kdo s kom hodi
na belo cesto uglájeno
sinjega morja,
sinjega sluha
in prstenega kruha
vseokrog,
kdo ti kaže pravo
pot
odondod,
suhó je leto dni bilo
tisto košnato drevo,
sinje zláto,
da bi kmalu dalo
lepši sad,
preden sivi hlad
tri ure v bridki
martri, v sladki materi
visi,
preden si
sin,
to zjutraj, to zvéčer
roženkravt, oj rožmarin
na tvoji roki
in v muki zelení,
na tvoji roki
dom
s tremi križi vzkriž,
a komu
usta speča z dušo
in trsteno rušo
izročiš,
komu
izrečeš
s krvavo solzo skesan
obup, glasni sprev,
komu
izrečeš
svoje sive, svoje sinje
sanje, ko jih
premišljuješ
med tišino, ladjo,
vetrom, v oblačilu
iz rožic, alg, mahov,
kod
vstaneš,
kod vžgeš svoj suhi krik,
to zjutraj, to zvéčer
in še opolnoči
ali spiš
ali čuješ
