Vsakič ko se prebudim, začutim, da sem omejena in popolnoma samostojna enota. Svet se v istem trenutku razpoči v nekaj izrazito drugega. To, da jaz sem, me takrat nadvse preseneti. Zavem se dolžine svojih rok in nog, velikosti telesa in natančno enega srca v prsih. Čudež! Vse zbrano v enovit kup življenja.
Vsako jutro takorekoč iz nič vstanem v stvarstvo tako zapleten, nekje že prej izdelan, a obenem enostaven, nov, začuden nad samim seboj in vsem naokoli.
CILJ
Pesnik je lovec. Skozi dolge mesece zasleduje svojo pesem. Lovi jo skozi goščavo, v temi in čez planine. Zlepa ne odnehata. Njo žene lahkoten veter, njega tesnoba igrivost in usodnost, prepletena v nerazdružljiv par.
Nekoč je pesem nujno neprevidna. Pesnik pomeri puško, kozi daljnogled cilja v srce, sproži. Pesem pade. Takorekoč ubita je. Zasledovalec pristopi in zmagoslavno položi škorenj na okrvavljeno truplo. Zdaj, prav zdaj je trenutek za dobro fotografijo: lovec in uplenjeni stvor dokončno skupaj!
ČRPANJE NAVDIHA
Na sredo polja pripeljem s kamioni svojo težko rnehanizacijo. Z žerjavi raztovorim železje, da lahko kamioneti odfrlijo proč, nakar zacnern sestavljati veličastno konstrukcijo. Visok stolp postavim, takega res zapletenega, z mnogirni nosilci, prečkami in zglobi. Vse zakovičim, da je rnonstrum trden in da mi ga kak pobalin čez noč iz gole objestnosti ne bi razmontiral. Na koncu vgradim vrtalno os, okrog črpališča razpredem bodečo žico in razpostavim zvesto stražo. Nato se utrujen, a zadovoljen odpravim spat. Od same neučakanosti očesa seveda vso noč ne morem zatisniti! Le kaj neki bom načrpal jutri, gloda v meni vroče pričakovanje. Na delo se odpravim ves vznemirjen že ob petih zjutraj. Tako kot delavci na prirner v Tehnostroju, Metalni ali Surovini. Takoj ko se povzpnern v komandno kabino, začnem zolčno vrtati v trebuh zernlje. S celotnim stolpom se usločim v zažiranje. Ha! Naj se vrtalna glava raztopi od trenja, prav nič mi je ne bo žal! Hočem dol, dol proti dnu zemeljskih plasti! Prekleto sem prepričan, da bom na nekaj naletel. Zagotovo je spodaj kakšen trik, kaj zakritega, prepovedanega.
In res! Proti poldnevu znenada bruhne iz vrtine lepljiva plazma. Vsa je nekako siva, rjava ali kaj, polna razpadajočih snovi, povrh vsega močno zaudarja. Jaz se je kakopak strašansko razveselim. Ponorelo čofotam po načrpanem navdihu, polivam se z njim po glavi, bašem si ga v usta... Ves sern zapacan in sluzav, podoben kupu gnoja, iz katerega se rezi vrsta zlatih zob.
ODRASEL MLADIČ
Včasih se zapodim v svoj peskovnik. Vsako zrno peska — črka! Na kupe jih je, razsutih, posipanih, nametanih. Oborožen sem z lopatko in kanglico. Divje začnem šariti po črkovju, ga bezati, kopati, metati v veter. Kot razsrjena zver sem, s čeljustmi se hočem pregristi iz enega v drugi kup. Premetavam se, prekopicujem, ves kožuh imam nastlan s peščino nadležno. Končno mi nekje na sredi peskovnika, v globini metra ali dveh, uspe izoblikovati nikoli prej videno skulpturo. Še preden se sesuje, obmirujern v občudujočem pogledu nanjo. Postanern celo tako presenečen, da se premakniti vec ne upam, niti dihniti. Kot prikovan v rahlost peska sem. Potem trepnem z veko, se zdramim. Na prste se povzpnem, previdno napravim gib nazaj, postojim. Ali se bo zrušilo? Vse je v negibu, dobro kaže. Neslišen korakec proč, pa drugi, še tretji ... Zdrsim dalje, napeto strmeč v stvaritev. Ko sem toliko oddaljen, da ji moje cepetanje ne more škoditi, se obrnern in odvihram proč. Ne obračam se, globoko v sebi se potihoma smejim. Nekaj časa sem potlej zadovoljen.
Hehe.
MAŠA
V prostranem hramu so pesnik, množica in tišina: on v oltarju, oni v klečanju, ona povsod naokoli.
Pesnik piše. Iz napetostnega loka vznikajo besede na papir. Obločni plarnen rned prsti s pisalom in sredico v glavi, valovanje skozi prostor, gorkota okoli teles. Nikjer šuma, čuječni vsi v zbranem negibu. Komuna občutij, tekočih iz točke izvira in mnozenih na poti nazaj vanjo. Ravnotežje prostranstev, srečanje vseh šestih skladovnic.
Pesnikova glava žari. Njegov tok napaja zbrane. Zdaj kri moli, zdaj tkiva sporočajo vrh! Svetloba očesne elektrike, uvid skozi opalno preddverje, korak v zadnji zastor, čas združenosti s sabo in svetom. Vse se steka v ugibanje — ugibanje, ki je hkrati gotovost in končni pristan.
Iz pesnikovih prstov kapljajo steklene črke. Na papirju raste odsvit zgradba nitkzvokov, podoba polne tišine, sorodnost sorodnosti, odsotnost koncev.
SREDIŠČE POEZIJE
Iz vsake pesrni molí neviden ptič. Tudi v njenem dnu se skriva. Opaziš ga, ko dvigneš masivni svod branja. Spodaj vidiš, kako vsa tela besedne preje počiva na nernirni nožici
krilateža.
LITERARNI VEČER
Zdaj ko tu sedimo, je tišina najboljša. Vse, kar je dovoljeno, je dovoljeno samo besedam. Otrpli smo, strmimo v njihova grozljivo vesela obličja. Jaz govorim, vi poslušate. Je potrebno kaj več? Vi ste govorili, jaz sem vas poslušal. In začuda smo oboji hoteli, da bi povedali in slišali vse kaj drugega. Tu ždimo in čakamo, da bodo izgovorjene besede spletle tisto, ki je ni. Vemo, da je neobstoječa beseda tu, da se skriva nekje med nami, takorekoč na dosegu roke, morda pod stolom levo od vrat ali nemara na okenski polici. Čakamo jo. Trdno smo prepričani, da se bo vrinila v kak stavek, da bo prišla znenada in se nam dobrotljivo razodela. Takrat bomo rekli 'ah', strop se bo odprl in dvignilo nas bo do Lune. Tristoštiriinosemdeset tisoč kilometrov bomo prepotovali v trenutku. Po kratkem sprehodu v morju tišine se bomo še hitreje vrnili: prav v isti prostor, na prav iste stole, vsak tja, kamor spada. Potem bomo srknili požirek iz kozarcev in se pretvarjali, kot da se sploh nič ni zgodilo.
ČITAŠ?
Že dolgo nisem bral. Nisem mogel. Ne vem, zakaj ne, ne vem. Ondan sem se pa odločil. Za preobrat namreč! Še enkrat bom poskusil, sem si rekel. V roke sem vzel knjigo Naše poljščine, jo odprl in zacel brati. Nekaj časa je še šlo, potem pa je spet nastopila mučna upočasnitev Vse teže in teže sem se prebijal od stavka do stavka, od vejice do pike, od predpone do obrazila Ustavljati se mi je začelo proti koncu besede 'nadaljnje'. Pred robom črke j mi je dokončno zablokiralo. Strahovita sila me je zadrževala. A napel sem vse sile in uspelo mi je premakniti se za nekaj desetink milimetra naprej. Zadoščevalo je. Zavalil sem se čez rob in zaplaval navzdol, v črkino vesolje.
ORDINACIJA
Oprostite, ampak danes nimam poezije. Ne, tokrat res ne! Se boste morali kdaj drugič oglasiti. Ja, mi je prav žal .... Ej, čakajte no, kaj pa počnete?! Lepo vas prosim, ne rinite naprej ! Obvladaj te se vendar! ... O, to pa ne, z grožnjami pri meni ne boste prav nič dosegli! ... Seveda vas razumem, popolnoma vas razumem. Ampak, je pač tako! Ni poezije, pa če jo z lučjo iščeva. Veste, so taka neljuba naključja, sami boste priznali, da so ... Seveda se strinjam, prav ugotavljate, v takšnem položaju res ni pomoči .... A da boste odšli?! No ja, seveda, drugi opravki, kakopak. Pa oglasite se še kaj! ... Ja, ja, razumljivo, bo drugič, zagotavljam, da bo, bom naredil na zalogo. Bom dal na stran, seveda. Za stalne stranke vedno ... No, hvala, hvala lepa. Pa srečno torej in nasvidenje!
