1. april 1999 – II. letnik
Tudi tihih rek najtišja včasih pomolči da se sliši, kje se je, širokogruda, nekdaj ozko trla.
Da zatipa, kje je kaplja, ki jo že od prvih dni mokri.
Zima v podboj. Pretankíh cunj v razpolovljeno tnalo klonim.
Zdaj bo tako toplo, kot bodo drugi greli.
Šivaj! Pleti! Poj!
Zavozlanih udov preko istih sten.
Isto krušenje nam bo spodneslo tla.
Isto gorsko cvetje nam skrivenčene nasmehe poravna.
Eden v drugega odzvanjava, kar sva dobila in kar sva nabrala med ozelenelim bitjem in ožganim tlom.
Neprestana sreča vase zre in se neprikrito čudi čudi.
Planila sva si v oči. Zamolčana podivjanost se je ulila po popoldnevu in krilila z glasovi. Karkoli, samo tega ne reci!
Nepregledna gmota zatajenih stanj je sama iz sebe kipela in se pregrizla v naju. Kdajkoli, samo zdajle ne molči!
Rekel si mi: Te mostove boš sločila sama.
Kakšnih izpraznjenih oblin bi bi! ta oreh, če bi ga zdajle strli?
Kako to, da nikoü naju ni premami! vonj maslen?
Kdaj bova rekli jedrce orehu in lupini kic?
Čakam na veliki Val.
Prišel bo s stoletno ujmo in nad obale Zarohnel.
Pregrizel bo snope svetilnikov in klife izravnal.
Manj bo rušil kot gradil. Manj bo vzel kot dal.
Lilo bo slanih besed.
Neopazno gine, nezaznavno mre preteklo.
S hlastavim oziranjem za nečim medlim. za kar še slutim ne, čemú je streglo in koga je odneslo.
Zgolj to, da je bilo, mu daje grobo patino vseh starih, spoštovanih svečnikov, ki več ne mečejo luci, le sence.
Brezvetrje.
Do kolen v neresničnem. .miru prelagamo moljave misli. Ko bi nas videli vojščaki! Upehani so le v blodnjah vedeli, za čim jih žene.
Suhih rok zmočena če!a.
Nič več preganjani se razcefrani ob nebo spotikamo in slaba jutra stresamo na prag sosedom.
Zmo enih rok so čela suha.
Prepodeni iz močvirnih logov nikdar več nazaj ne najdemo. Suhih ust o čofotanju bledemo, suhih rok se po prikazni šašja valjamo.
Še jih je najti, brezmadeznih logov tam so, kjer nas ni, da bi jih do suhih zrn vase izsesali.
Zato sem na oglednih stolpih.
Noge vam mrtvim, da nikamor iz puščavskih lukenj ne uidete Da ne zdivjate. Da vas v logih ni.
Prav po ježevo se kotalim preko vaših raskavih ramen.
Igel vseh enako dolgih – nočem moram nanje bodem tudi vse, kar je plesnivo.
Igle so nam v raju s prvim grehom vbodene kot bozji prst: Vsaka plesen je za nekaj dobra!
V čez noč izlitih krošnjah klepetajo prhutavi roji ptic.
Z meglo posrebrena dalja se s skesanim molkom na sončni post pripravlja.
Še kakšen dan in vse se dokonča.
Spokorjenim hrbtom ohlajenih gričev se nadene svatovski špalir.
