Utopljen v starih stebrih iz senc
jutrišnjih Bogov
Se spreminjam
kot petje siren pod razburkanim listjem
v dirn in mogoče sem
ob tem
neonski kralj
Razdrobljen na koščke
sem v prestolnici Niča razmišljal o
dolgočasju
Še štirinajst sekund do sončnega vzhoda
Pomešal se bom z lesketajočo temo okna
naenkrat bom stal v tlakovani
ulici
In v megli gledal proti zasneženemu drevesu
S hitrostjo mrtvih kraljev
bom preletel ta najdaljši dan razvaline
Stebrov
In ob tem bom mogoče žalosten
V tem letu vdihujem trenutek
Kot neonski kralj
In vedno bolj
Mi je všeč
Njen pogled
PEŠČENE URE
Viti
Po mojih prstih
je polzel najdaljši dan
mrmrajoči veter
Ki je za nevidnim tretjim oknom
pihal skozi
mene
Me razcefral in me razlil po
steklenem drevoredu
Ki je poletel
na tresljajoči vejici vtisnjeni v
črepinje lista nevídnega papirja
Oslepel sem v kapljici sonca
Z neba. so jokate vijoličaste stekleničice
čakajoče
in drhteče
In v majhni peščeni uri
se je dvoje očí stapljalo s
praškom vonja zvezd
PRAVLJICA
Viti
Zrcališ se v
koščkih visokih ledenih dreves
Sprašuješ se kje
so oči modre mesečine
čudovite
Z lahkim dimom pomaranče
Bi rad objel
tihi vonj tekočih klavirskih tipk
dlani vitke
vaze
In zaspal med prozornimi cvetovi
Ki jih bo izpilo nebo
in jih ožarilo žuborenje hladne
leteče noči brez
dežnika
Stopil sem se v sončnem spominu
lesketajočega se jesenskega popoldneva
Igri zlatih senc v zublju
ki jih ponotranja
In začutil sem rahel dotik
žarka pravljice
POMARANČE
Kdaj bo konec tega dne
Tega peščenega pomarančevca
ki se je znova izlil na drugo stran
papirja
Zmečkanega v beli skodelici
Zebe te
Po stopnicah se je prikotalil
ščepec sneženega trga ki leti v bleščečih
globinah
rumenega listja
Skrivaš se med nenapisanimi knjigam?
Strmiš v kozarec smejočih se
zvezd
In v trenutku ko si čakal
da bi ga prevrnil veter in
zdaj čakaš da se vse spremeni v
Nejasne lise
Je nek neznanec
* * *
Nekje kjer igram klavir
čisto nič odmevov opek nad oblaki
zelenih peruti
Nekje kjer po ulicah trgajo grozdje
s sten hiš med katerimi se po ozkih
stopnicah kotali tišina
stara
Kjer možje sezuti sedijo na uličnih svetilkah
ob strehah hiš ki
letijo mimo
In ženske dlani
čakajo v oknih na črne breze
z belím
listjem
JESEN NA DVORIŠČU
Konec stavka
je pod nezanimivimi rjavimi preprogami
listja
Ob prazni steklenici
Glasba dveh kostanjev ujetih v
dopoldan neke nedelje
Kjer stojiš na kamniti mizi
in igraš tisoče violin
ki padajo z neba
V razpadajoči hiši strmiš v železne skulpture
ki se
spreminjajo v angele
Pod nekim kostanjem se v tujem jeziku
pogovarjajo o megli injutrišnjih spominih
veš da se
Mislijo da je noč
skačeš v soje avtomobilskih žarometov
izgubljajo se v
hladnem jutru
Omet odpada z zadnjih zelenih lističev in
S plesnivega zidu
odpadajo stare čajne vrečke olupki
pločevinke kup prahu vseh barv
