Vsak dan je nov dan, vsak dan je nova moč
vsako noč je nov človek,
vsakih deset noči je mrtev človek,
vsakih nekaj let je sam,
nov dan, nova noč
nova noč, nov dan
moč, le kje je moč?
Pozabljena tišina je odšla z obraza,
suha telesa so se zdebelila,
vesela nevesta je padla na tla
in žrtve so se vrstile druga za drugo,
spet nova noč, nov dan,
nov človek, nov svet,
padal je komet,
padal je svet,
pa je vsem bilo vseeno.
Dan za dnem je klečala na tleh,
jokala in preklinjala dan,
veselo prepevala stare pesmi,
pa ji vseeno niso pustili oditi.
Odšel je še zadnji vojak,
iz njene sobe so se valili kriki,
ona pa je počasi plazila v svoj kot,
samo svoj kot je imela,
takšen kot ga nimaš ti,
kot ga nimam jaz,
kot ga nima nihče.
Potem pa je padla luna na tla,
razleteli so se drobci majhne skorje po njenem obrazu,
zajokala je zver, ki je klečala v njej
zarjovel je lev, ki je padal z neba,
vsi psi so rjoveli na glas kot le truba zna
in počasi so ovenele sanje,
nov dan, nova noč,
nov človek, nov pogreb,
nove sanje, nov pogled,
nova tarča, nov svet.
Pa je počilo, počil je čas ko so vladali krvniki,
potiho je počilo tudi njej,
počilo je njemu in vsem, pa so vseeno vztrajali,
nakar se je rodil,
nov človek nov pogled
in spet so vsi tavali sami naprej,
vzklikali pojem besed na ves glas
in žametna vrtnica je bila v njenih zobeh,
poljubov deležen bil njegov je svet,
pa je obupal,
saj se je zgodovina ponovila
in tiha ptica z neba je prinesla novo vojno,
nov dan, nov pogreb,
nova misel, nov svet.
