DA BO ŽIVLJENJE ŽIVELO

To je naslov in motto mojega razmišljanja ob koncu tisočletja. V njem se poskušam dotakniti vzrokov za razpad vrednot v naši zahodni civilizaciji, kar je privedlo do resne ogroženosti planetarnega življenja in s tem tudi človeštva,dotaknila pa se bom tudi iskanja poti iz kaotičnosti današnjega sveta.

Življenjske prelomnice posameznika, naroda in tudi civilizacije so tisti čas, ko se delajo bilance in inventure tistega, kar puščamo za seboj, iz dobljenih rezultatov pa usmerjamo pogled naprej.

Dejstvo je, da 2000-letno življenje naše civilizacije usmerjajo takšne in drugačne ideologije, tako ali drugače smo vpeti v njih, tudi takrat, ko skušamo biti zrnce peska v njihovem drobečem kolesju. Onkraj njih ne moremo biti, saj bi to pomenilo izpad iz tokov, ki usmerjajo tek naše civilizacije, s tem pa tudi iz boja z njimi. Svet in sebe pa lahko spreminjati le v boju z njihovimi prestiži in antagonizmi, ki resnično nevarno ogrožajo avtonomnost človeka. Prav v tem boju vidim smisel pisateljske ustvarjanosti in pesnikovega poslanstva.

Živimo v svetu, v katerem je več kot sto milijonov brezdomcev, kjer 600 milijonov ljudi živi v za življenje in razvoj nemogočih pogojih, kjer so brez dela in kruha stotisoči ljudi, kjer 1,3 milijarde človeštva vegetira na robu preživetja, od tega 70% otrok in žensk, kjer podhranjenost pobije 6 milijonov otrok letno, enako število pa jih ostane invalidnih in prizadetih; kjer je posiljena vsaka sedma ženska, kjer si je pedofilija, skrunitev otrok takorekoč že pridobila domovinsko pravico in celo postaja donosen posel, kjer mamila odnašajo tisoče življenj, kjer vsak dan izumre nekaj rastlinskih in živalskih vrst, kjer se vsako leto 21 milijonov hektarjev zemlje spremeni zaradi človekove dejavnosti v povsem ali skoraj nerodovitna tla in še bi lahko naštevali.

Smo civilizacija Kajna, ki je v svojem pohlepu po.tujih ozemljih in njihovih naravnih bogastvih zatrla keltsko kulturo v Evropi, onemogočila avstralske Aborigine in zaprla v rezervate zadnje potomce ameriških Avtohtonov, izneverila Hirošimo, Harbin, Dachau. V takšnem svetu govoričenje o človekovih pravicah zveni kot hipokrizija, spoštovanje človekovega dostojanstva v njej pa je nazorno razkrila zadnja vojna v naši neposredni bližini, odkoder so televizijske hiše brez kančka pietete razkazovale razčlovečena človeška bitja, oropana najsvetejšega, najbolj intimnega dostojanstva, dostojanstva smrti. Ko pa se to zgodi, ne moremo več govoriti o civilizaciji. S tem se civilizacija neha in začne najhujše barbarstvo od vseh - civilizirano barbarstvo.

Nora tekma na področju vseh mogočih tehnologij nas je pripeljala do morbidne resnice, da kot civilizacija živimo s filozofijo osla, ki je modro ugotovil, da je prav vseeno, če bo ali ne bo trava zelenela,ko njega ne bo več. Kakšen svet bomo pustili zanamcem, če sploh bomo kakšnega in kako bodo živeli v njem, to kot da se kreatorjev današnjega sveta prav nič ne tiče. Kot da nimajo otrok, vnukov, skratka ničesar, razen sle po vladanju in moči, garnirane s prvinskimi instinkti. Naš svet resnično izgublja kompas in če odštejemo vse prerokbe in preroke z Nostradamusom vred, nam preti preprost,povsem fizikalni zakon: Prenapeta struna poči.Clovek zadnjega stoletja v tem tisočletju vse težje prenaša svojo odtujenost, podoben zablodelemu popotniku, ki se v svojih stiskah oprijema raznih "odrešujočih" ponudb na tržišču njegovega čustvenega sveta,katerega vedno bolj zatirajo neusmiljeni tržni in ekonomski zakoni, ki prekrivajo in izrinjajo vrednote, ki sestavljajo človekov intimni svet. In če bi hoteli iskati vzroke za takšno stanje, bi jih našli v neovrgljivi resnici, da je v naši civilizaciji na vseh ravneh, v vseh segmentih družbenega življenja porušeno tisto, kar je osnovni, univerzalni zakon Vesolja, ki velja tudi za obstoj Zemlje in življenja na njej - zakon ravnotežja. Ravnotežja med moškim in ženskim počelom življenja" med človekom in Zemljo, med človekom in drugimi življenjskimi oblikami, s kateri ljudje delimo skupni dom — planet zemljo; ravnotežja me človekom in Vesoljem, med znanostjo in religíjo, med vladanjem in služenjem, skratka povsod.

Med moškim in ženskim počelom je neravnotežje v naši civilizaciji na najnižji točki, odkar človek stopa skozi prostor in čas planeta Zemlje. Ženska-žena je v naši civilizaciji ponižana na raven prvinskih instinktov in potrošnega blaga. Ceprav se ji nudi kar nekaj stvari, ki ji to rersnico zakrivajo - proklamirano enakopravnost, volilno pravico itd., to ne pomeni enakosti, saj sta enakost in enakopravnost dve različni kategoriji. Z lepoto svojega telesa postaja reklamni objekt, ki reklamira dosežke raznih korporacij, sama kot osebnost pa ostaja pri tem nepomembna, potrošno blago, ki pripomore k nečijemu dobičku in prestižu. Arhetipska zasnova in enakost med enim in drugim počelom pa je v neizpodbitni resnici, da se z moškim življenje začne in z ženo nadaljuje. V tej zakonitosti ni kupčkanja , kdo kotira višje in kdo nižje . Materinstvo , rojevanje pa je, lahko bi temu tako rekli, le priviligij žene, ki ji ga je dala narava. Ko pa se civilizacija dokončno oddalji od svoje arhetipske zasnove, nastopi kaotično obdobje in nezadržen razpad vrednot. To se je zgodilo na prehodu iz matriarhalnih združb v patriarhat, to se dogaja danes, ko se je naša civilizacija znašla na prelomnici brez ravnotežnostnega dejavnika, brez svojih boginj in svečenic, brez svojih Alkmen, Alkestid, Penelop, Boudik in s tem tudi brez svoje Tihe. Takšno stanje je neizpodbiten znak razpada vrednot, dekadence, izginotja, padca na dno, točke na kateri ima civilizacija le dve možnosti: da shira na dnu ali pa se začne dvigovati na novih osnovah po arhetipski danosti. Pogled v zgodovino nastanka naše civilizacije nam pove, da se naša civilizacija ni začenjala na arhetipski zasnovi in to je prvinski vzrok, da se je postarala v borih 2000 letih kozmičnega časa.

Z razvrednotenjem ženskega počela v naši civilizaciji se je začel razvrednotenje Zemlje in drugih kozmičnih dejavnikov, ki pogojujejo življenje na Zemlji, kar se jasno odraža prav v našem, slovenskem pravopisju.Še vedno se pojavljajo z malimi začetnicami imena Zemlje, Lune in Sonca, medtem, ko bi tako zapisan Mars, bog vojne, pomenil slovnično napako. V vseh prednamskih kulturah je na takšen ali drugačen način bila Zemlja deificirana, češčena kot Boginja, kot devica in mati vseh življenjskih oblik v njenem naročju, v katerem je dovolj prostora za vse, kjer ni ničesar grdega in nepomembnega, le različnost v enosti vsega življenja, kjer je vsaka oblika realizirana misel Stvarnika, Tvorca.

Zaradi izpada naše civilizacije iz naveze Zemlja-človek-Vesolje, ki jo odslikavajo megalitske kulture, v kateri je bil človek tisti dejavnik, ki je s svojim načinom življenja uravnaval pretok in vpliv zemeljskih in kozmičnih energij, smo pred prag 3. tisočletja priromali kot potomci hominidne opice, kar ji po mnenju britanskega filozofa Russela ni v posebno čast. Naša zahodna civilizacija je na področju človekove intime, ki ni več vezana na Zemljo in Vesolje, edinstvena po dveh posebnostih: ateizmu, ki ga narava ne pozna in načinu pojmovanja Božanskega, kjer je popolnoma izključeno žensko počelo življenja. Smo edinstvena civilizacija, kjer žensko počelo ni deificirano, kjer je žena lahko le mati Boga, ne more pa biti njegova svečenica, čeprav je naše Božanstvo, naš Bog spočet brez vsakega udejstvovanja moškega počela in za spust v naš svet ni imel druge poti kot skozi telo žene.Torej čista diskriminacija ženskega počela življenja na področju, ki tako ali drugače od pamtiveka uravnava človekov notranji svet, svet njegove intime. Odrinjenost Zemlje in žene kot primarnih dejavnikov nadaljevanja življenja je porušila tudi ravnotežje med Zemljo in človekom, kar bo imelo, oziroma že ima daljnoročne posledice za planetarno življenje, ki se odraža v demografski eksploziji, ker se človek nikoli ni prilagajal ' zmožnostiv' preživljanj, Demografska eksplozija pogojuje vedno večje izginotje drugih oblik planetarnega življenja. Znanost zagotavlja, da more Zemlja preživeti 12-15 milijard prebivalstva. zaradi takšnega trenda človek vedno bolj oži življenjski prostor drugih življenjskih oblik, brez pomisleka, da je tudi sam le ena od oblik planetarnega življenja, ki imajo na tem planetu pravico do življenja. Zaradi prehranjevanja človeštva je Zemlja posiljevana z vedno večjimi odmerki umetnih stimulansov, ki uničujejo življenje biotopov, potrebno za normalno rast bilk. Tako posiljevana Zemlja lahko rojeva, enako kot lahko rodi posiljena žena, toda nikoli brez posledic za rojeno bitje in zase. Posiljevana Zemlja rojeva vedno manj okusne in sočne plodove z vedno manjšo vitalno močjo, kar se kompenzira z enormno količino mesa pobitih živali. Posledice? Znanstveno je dokazano, da se izkušnje prenašajo, naš odnos do živali pa je izven okvira najosnovnejše etike, oziroma pietete do življenja kot takšnega. Žival pride v klavnico izmučena od brezobzirnega transporta, žalostna, agresivna, prestrašena s smrtno slutnjo v sebi, torej s celo lestvico negativnih občutkov in vse to z njenim mesom prehaja v naš organizem. Tudi perjad in ostale živali nosijo s seboj v prisilno smrt svoje traume in tudi njihove izkušnje prehajajo v nas. Ob vsem tem smo vedno znova presenečeni nad vse hujšimi pojavi agresije in neusklajenosti v nas samih. S tem ne mislim, da bi postali vsi vegetarijanci, ampak da meso uživamo s spoštovanjem do bitij, ki smo jim vzeli življenje, da bi nadaljevali naše.

Iz porušenega ravnotežja med Zemljo kot integralnim delom Vesolja in človekom, je nastalo neravnotežje med človekom in Vesoljem. Naša civilizacija je izključila kot praznoverje znanje o vplivu kozmičnih energij na Zemljo in življenje njenih organizmov, vključno s človekom. Le Luni in Soncu, katerih vpliv je preveč očiten, je priznala, da otipavajo Zemljo. Plimovanje oceanov, menstrualni ciklus žene, odzivanje Zemeljskega življenja na letne čase, ki jih pogojujejo kozmični vplivi, ni mogla ignorirati. Kozmičnim energijam pa je, na našo srečo malo mar za priznanje ali nepriznanje zemeljskih vsevedov. Če so priznane ali ne, delujejo ob svojem času in na svoj način, sicer bi življenje na Zemlji zamrlo.

Vse to je v končni sekvenci dovelo tudi do rŕzslojevanja v družbenih odnosih, med vladajočimi in vladanimi, med vladanjem in služenjem.

V civilizaciji, v kateri vsakokratni vladajoči na katerikoli ravni edino ve, kaj je dobro in kar ni za tiste, ki jim vladajo, kjer vladajoči nimajo več v svojem fokusu zavedanja, da vladanje pomeni tudi služenje, v takšni ciivilizaciji nujno nastane civilizacijski kaos, ki ga noben paravan demokracije ne more zakriti in v končnem stadiju tudi ne obvladati.

Porušeno ravnotežje na vseh nivojih je v naši civilizaciji nedvomna posledica prevlade patriarhata, ki drži vse vzvode civilizacijske evolucije, posledica njegovih ravnolinijskih, prodornih, brezobzirnih, agresivnih energetskih nabojev.

Toda ne slepimo se. Prav nič drugačne slike ne bi nudil na enak način prevladujoči matriarhat, ki bi potlačil moško počelo življenja in okrnil prodornost njegovih energij. Zaradi različnosti energetskih nabojev enega in drugega počela, bi se kaos matriarhalne civilizacije v družbenih strukturah nedvomno drugače odrazil,ž vendar nič manj negativno in kaotično, kot je to v sedanji patriarhalni civilizaciji.

V tem kontekstu je feminizem zgrešena pot do pravičnejše družbene usmerjenosti. Feminizem sicer stremi k enakopravnosti žensk v družbenih odnosih tako političnih kot ekonomskih , kar je vsekakor premalo za izhod iz krize današnjega sveta. Moderno amazonstvo na nasprotni strani vzbuja nezaupanje in nekakšen, bi rekla, upravičen strah, saj ko blažilne, pomirjujoče, zaščitniške enrgije ženskega počela dobijo nasprotni predznak, postanejo prav tako agresivne ogrožavajoče in uničujoče. V tem pa ni jamstva, da bo življenje živelo. To omogočajo le sinhrono delujoče energije obeh počel in v tem je edino jamstvo da bo na tem planetu življenje živelo avtonomno in srečno.