1. april 1999 – II. letnik
Kako kratka noć! Zvijezde upalile tri krijesnice.
Dječak u igri rascvjetalom bajamu omata pelenu.
Kravlji muk traži svejži dah Zrmanje. Obala nema.
Tiše od jutra stari ovčar budi snenog pijetla.
Upreda vunu kaputom pokrivena. Jesenja kiša.
Pseći hlad — panj posječena oraha, na istom mestu.
Papirnati brod dječak pušta rijekom. Cvijetni mornar.
Što zimska bura dovikuje brdima hladnih usana?
I krijesnica izgubljenom šetaču ukazuje put.
Uz trošni put — pijeskom zaustavljen odronjen kamen.
Svijetlo svijeće noćne leptire mami u predvečerje.
Gle! Riblja je kost mrave zaustavila usred proplanka.
Pljesak po zidu! Čija krv zaustavljena u komarcu?
Opalo lišće. Dovoljno pauk napušta metlu.
Otoku more i jezeru obale — kućni su prag.
Pao drven križ. Zasjenila susjeda mramorna ploča.
Kako kratka noč! Zvezde so prižgale tri kresnice.
Deček v igri razcvetelemu mandlju ovija plenico
Kravje mukanje inšče sveži dih Zrmanje. Ni obal.
Tiše od jutra stari ovčar budi zaspanega petelina.
Prede volno s plaščem pokrit. Jesenski dež.
Pasji mraz – panj posekanega oreha na istem mestu.
Papirnato ladjo deček spušča poreki. Cvetni mornar.
Kaj zimska burja vpije hribom hladnih usten?
Tudi kresnica izgubljenemu sprehajalcu kaže pot.
Ob sprhneli poti – v pesku zaustavljen odnešen kamen.
Svetloba sveče vešče mami v predvečer.
Glej! Ribja kost je mravlje zaustavila sredi jase.
Ples po zidu! Čigava kri je zaustavljena v komarju?
Odpadlo listje. Dovolj pajek zapušča metlo.
Otoku morje in jezeru obale – sta hišni prag.
Padel leseni križ. Zasenčila je soseda marmorna plošča.