Nenadoma se je zlomil pesnik, s katerim so me povezovale daljave literarne domovine – Nenad Valentin Borozan. Z njim me je povezala ljubljanska pesnica v eksilu profesorica Mila Vlašić Gvozdić. Skoznjo in potem tudi skozi neposredne stike sem ga spoznal kot prizadevnega organizatorja literarnega življenja v Mostarju, mestu, ki so ga razsekale delitve in je duhovna ustvarjalnost doživela številna ponižanja. Najbrž to ni ostalo brez vpliva na tiho, skromno in delovno življenje Nenada Valentina Borozana, katerega poslanstvo je bilo povezovanje in sodelovanje. Priimek ga namreč skrivno povezuje z vsem tistim, kar je prvorojeno – na duhovnem, umetniškem, človeškem področju. V njem je skrito počelo plesa, pismenosti, vere… In samo eno življenje je in samo ena možnost, da se izrazi v pesmi. Njegova zadnja pesniška zbirka se končuje s pesmijo »Besede odnikoder«
koja čeka riječ. povjerljivu noć.
zaglednu ruku što stolu
primiče težinu. daleko si. sjenu
slova teža gasne.
ruju arke čeznutivu.
kamo će val bez vesla
otpušten iz zaborava.
hitnula je jesen kovčeg.
bez ključa i ključara.
bijelom stazom do četiri
svirca. vitim slogom obuzeti.
zalud. riječi niotkuda.
Je čakanje na besedo in so besede, ki prihajajo »odnikoder«. Kakšno je naše poslanstvo, da naše besede niso dovolj, da bi potešile, kakšne besede so to, ki ne slišijo pričakovanja?
Obljubljamo, da zveze z Društvom hrvaških književnikov Herceg-Bosna iz Mostarja z njegovo smrtjo ne bodo zamrle in bomo nadaljevali začeto delo.
