1. oktober 2003 – VI. letnik
ne zaspim polnoč se bliža
slišijo se zvoki od daleč
le tanko uho jih zazna
danes praznujem dobila sem vrtnice
črne misli mi rojijo po glavi
le zakaj živeti? le čemu?
rada bi jih odgnala
sladko zaspala
bila bi rada kakor ti ker jaz sem grozna
bila bi celovita ker sama sem razdrobljena
sklepala bi govorila bi kakor ti
toda le kričim in kričim v noč
bila bi kot ti pa ne znam ne vem kako
občudujem te saj ti tega nikdar ne bom izdala
sem bilka na travniku
veter mi mrši lase
korenine segajo globoko
dež me zaliva
pomlad me rodi
sneg me pokrije
biti srečen sanje
skrivnostni pogledi ljudi kažejo
na njihovo srečo ne izdajo je
a jaz ne poznam formule za to
priznam nisem srečna
kdaj in kako bom!
ne lažite, ne lažite zopet
morala bi vstati imeti idejo jo uresničiti
toda ležim kdo bi rekel – samo lenari!
toda ne morem kdo bi me dvignil iz brezčasnosti
mogoče bi bil to on – njega pa ni
čas beži jaz pa ležim brez upanja
