Bila je še topla jesen,
ko si prekrižal mojo pot.
Prebudil si zaupanje,
ki je odprlo lačno ptico v meni.
V mojo dušo si gledal,
spoznal njeno grenkobo.
Postala sva prijatelja.
Ti in jaz.
Zaupala sva si.
V mesecih, ki so prešli s teboj,
sem tudi dihala lažje.
Bil si moja opora,
mehka blazina za mojo dušo.
Govorila sem ti:
o sreči, o ljubezni,
o solzah in o bolečini.
Poslušal si vedno
v času, ko se je korak ustavil.
Potem se je vse izgubilo,
izginilo.
Življenje te je spremenilo,
te meni odtujilo.
Morda sem krivda,
nič nisi rekel,
le utihnil si, zapustil si me.
Ostala sem brez dobrega prijatelja.
