Po mnogih letih, vojnah, sušnih obdobjih, peščenih viharjih, podivjanih morjih in obdobjih z obilnim dežjem, ko so spletene košare iz palmovih listov bile zvrhane z grozdjem, rozinami, kavo, zlatorjavimi dateljni, mangovci, figami, melonami in lubenicami, je nekega dne zazvonil telefon.
Mir s Teboj, je dejal glas.
Takoj ga je prepoznala, po glasu. Pojočim, z naglasom okoliških hribov, ki je bil ves napet in tresoč. V tresočem glasu je nenadoma zaslišala glasove hribov. Sedaj rjavi in prašni. Kjer tišina spi z jutranjimi pticami. In zahajajočo luno.
Sušna nerodovitnost zemlje.
Valovi zraka.
Odtisi v pesku.
Oblak prihajajočega prahu.
Poletna vročina na poteh brez zavetja.
Utišani jutranji hrup na tržnicah in bazarjih. Trgovci s svilenimi in brokatnimi tkaninami kot nepremični stoje ob svetlikajočem se blagu, žene šepetajo, nekateri molijo.
Mir s Teboj, mu je odgovorila.
Ni vedel kaj naj reče.
Kako je, je končno vprašal po dolgem premoru.
Dobro, je kratko odgovorila.
Dolg premor.
Slišal je, da je sedaj pisala. O človeku, zemlji, ponosu, dostojanstvu. O svobodi.
O svobodi tisočev obrazov iznad oblakov,
ki je nikoli niso imeli.
Spomnil se je gorečega plamena v svojem srcu. Mareličnih cvetov v njenih laseh. Cvetočih sadovnjakov. Spomnil se je, kako se je trudil pozabiti. Kako si je želel biti gora pred njo… da bi jo ščitil.
Veter bi se zaganjali v njega in pral bi ga monsumski dež.
Njegov glas se je tresel. Bilo ga je strah.
Vse življenje je dobro. Zlo dela človek.
Geometrične terase so bile sedaj poglobljene v tišino. Morda pa bodo hribi ponovno pognali korenine in povezali zemljo z nebesi.
Še enkrat na novo.
Končno se je počutil prostega zamenjati namen z iskanjem harmonije.
Govorice o dežju.
Veriga glasov.
Oblak prahu.
Zaslepljujoča svetloba.
Brez senc.
Z rožasto vodo si je umival utrujene oči.
Ni vedel, kaj naj reče. In potem ji je rekel. Rekel ji je, česar ji ni zmogel reči vsa ta leta.
