KO PRIDE ČAS

PRIDE ČAS ...

Ob svitu prvega pomladnega dne, se je na listku štiriperesne deteljice prebudila majhna rosna kapljica. Veselo odpre svoje še zasanjane oči in tiho opazuje ... Nenadoma opazi na svoji površini neko podobo in čez čas zavzdihne: »Saj to sem vendar jaz ... Oh, kako sem lepa!«

Ni si mogla kaj, da ne bi od veselja zaklicala: »Poglejte me, poglejte me, to sem jaz!«

Gozdne živalice, ki so slišale njene vabljive vzklike, so res prišle in se zagledale vanjo, a se kmalu zelo začudile, kajti v njej niso videle ničesar drugega, kot le svojo podobo ...

Tudi sončni žarek, ki je zvedavo pokukal izza dreves, se prične v njej radovedno ogledovati.

»Oh, kaj pa vendar počneš? Tako si vroč!« vznemirjeno vzklikne rosna kapljica.

»Kaj sploh delaš z mano?! Ti ... Na pomoč! Pomagajte mi, izginjam, izginjam ...« še odzvanja njen zamirajoči klic v neznano ... Medtem pa jo veter že lahkotno dvigne in ponese na svojih krilih daleč pod nebo.

»Saj se ne bojiš več, kajne?« ji nežno zašepeta.

»Je res na zemlji vse tako majhno?« vpraša presenečeno.

In veter ji odgovori:

»Poglej, kot kapljica si izginila, a sedaj lahko daleč naokoli vidiš prav vse, tebe pa ne vidi nihče.«

NA GRAJSKEM DVORU

Družina Prahčevih je šla tistega usodnega nedeljskega popoldneva k svojemu zasluženemu počitku. Bil je topel poletni dan in oče in mati sta utrujena kmalu zaspala. Njun ljubljeni sinek, prahec Pik, pa se je nič hudega sluteč izmuznil izpod odeje ven in se podal na okensko polico. Tam se je ležerno predajal vabljivim sončnim žarkom ter zadovoljno govoril predse:

»To pa je življenje! Končno ..., čisto pravo življenje! Oh, svoboda ...«

Ko pa se je tako po dolgem in povprek pretegoval v svojem novo odkritem rajskem veselju in preizkušal najudobnejše položaje za sončenje, ga je nenadoma ujel piš vetra ter ga ponesel s seboj.

V smrtnem strahu je Pik zaklical:

»Mama ..., mama!« A bilo je že prepozno ...

V zraku ga je veter nagajivo vrtinčil in zgodilo se je, da je nemočen pristal v očesu kralja, ki se je ravno takrat zadovoljno sprehajal po svojem kraljestvu. Ta je nenadoma obstal kot vkopan in vzkliknil:

»Kaj pa je to?! Prah? Prah?! Povsod v mojem kraljestvu je en sam prah!?«

V obupu skliče zbor kraljevega dvora in spregovori navzočim ministrom:

»Takoj očistite ves prah iz mojega kraljestva! Le kako, da nisem že prej opazil vaše površnosti?!«

Pred kralja nemudoma stopi zasanjani minister, ki so ga vsi klicali Ponedeljek in reče: »Jutri, vaša milost, jutri bo vse počiščeno.« Ko pa pride kralj naslednji večer na ogled, se zgrozi: »Kaj?! A ste sploh kaj delali?! Saj je povsod še vedno le en sam prah!«

Iz osuple množice pogumno stopi naprej minister Torek, dvigne svojo bleščečo sabljo visoko v zrak in zagotovi: »Jutri, vaše visočanstvo, jutri bomo mi uredili s čistočo!« Res se je iskrilo in kadilo, a ko se naslednji dan prevesi v večer in kralj opazuje svoje kraljestvo, jezno udari po mizi rekoč: »Kaj se vi norčujete iz mene?!«

Nastalo zmedo se diplomatsko in prijateljsko odloči rešiti visoko spoštovana ministrica, poznana pod imenom Sreda. A naslednjega večera kralju bruhne rdečica v obraz in nemočno zahlipa:

»Kje so vaše obljube? Saj samo lenarite! Same besede so vas ...«

Po mučni tišini se povsem mirno in z nasmeškom dvigne minister Četrtek in vehementno spregovori:

»Dovolite, spoštovani kralj, da vam jutri jaz pokažem svoje znanje in moč!«

A tudi naslednji večer kralj z izbuljenimi očmi opaža povsod vse več in več prahu ...

Z vsem šarmom in lepoto predenj stopi minister Petek rekoč:

»Jutri bo vse sijalo v bleščeči čistoči, samo počakajte do jutri, vaša visokost!«

Ko pa se naslednji dan prevesi v večer, se kralj na svojem obhodu spotakne ob velik kup prahu ... Zadnji trenutek ga v svoje nedrje ujame ministrica Sobota ter mu resno zašepeta v uho:

»Oh, spoštovani kralj ..., še sreča ..., saj vidite, kako je ... Dovolite, da vam jutri še jaz pokažem svojo delovno moč! A na večer naslednjega dne je povsod videti le še več zmede.

V navalu jeze kralj vzrohni in glasno zakriči po dvorani:

»Samo en dan vam še dam!«

In nastala je globoka tišina ...

Dan, ki je sledil, pa je bil drugačen od ostalih. Že zjutraj se je v zraku občutil sladek vonj jasmina, s pridihom spokojne čarobnosti ... Po skupnem kosilu kralj pogleda skozi okno in žalostno zavzdihne: »Prah ..., povsod en sam prah! Saj še skozi okno ničesar več ne vidim ...«

In nenadoma iz množice lahkotno steče k oknu majhna deklica, prisloni svoj nosek na steklo in zakliče: »Jaz pa vidim!«

Kralj presenečen ostrmi, kajti smelost otroka ga je presunila naravnost v srce. In po licu se mu nemočno utrne grenka solza ... V njej pa je izplaval tudi prahec Pik in se rešil svoje tesnobne ujetosti ...

»Oh, sedaj pa tudi jaz vidim,« se vzradosti kralj in še isti dan pripravi novi odlok, ki ga zvečer slavnostno prebere in se glasi:

»Vsem v kraljestvu, ki to lahko slišijo, oznanjam, da je od danes naprej vsak dan razglašen za Nedeljo!«

SNEŽINKA

Na božični večer se je v razigranem oblaku nad svetlečim mestom rodilo tisoče drobnih snežink. Njihova mama, ki je bila izkušena in modra snežinka, jih je skrbno poučila o poti in pripravila za polet proti zemlji. Pred slovesom pa jim je še dejala:

»Dragi otroci, sedaj je prišel vaš čas. Nikoli ne pozabite, da vas bo vso pot nosil veter, ki vam bo vedno izpolnil vsako željo, a le tako dolgo, dokler boste ostali skupaj z njim v zraku. Lahko si boste izbrali tudi prostor, na katerem bi želeli pristati, a dobro premislite, preden izberete, kajti to bo vaša zadnja izpolnjena želja ...«

Snežinke so veselo skočile v prostrane širjave belega neba, se lahkotno igrale in predajale sladkim radostim miline svoje mladosti. Očaral jih je prvi ples z vetrom in njegovi nežni objemi so tiho govorili o skrivnosti velike ljubezni ...

Ko pa je prva snežinka že izkusila vse radosti vznemirljivega potovanja, se je nenadoma zelo približala zemlji in v srcu so ji spregovorile materine zadnje besede. Ni vedela zakaj, a zemlja jo je vse bolj privlačila in vabila v svoj objem. Za hip je pomislila:

»Samo malo poskusim, kako je tukaj, čisto malo, nato pa se podam naprej in zase poiščem najlepši kraj za pristanek ...«

Veter jo je ponesel zelo nizko in postajalo je vse temneje. Nad sabo je zaslišala vzklike svojih prijateljic, ki so ji govorile:

»Prenizko letiš, sestrica, prenizko si!«

Bela snežinka pa odvrne:

»Samo malo bom poskusila, samo malo ...«

Ko je tako letela tik nad tlemi, je polna pričakovanja razprla svoje drobne nožice, pripravljena za čisto majhen dotik z zemljo. Ko pa se je ta zgodil, se je zanjo vse spremenilo ...

In veter je po srebrni dolini ponesel njen zadnji glas srca, ki je tiho govoril:

»Oh, drage sestrice, ve, ki še lahko slišite, nikoli, nikoli se ne ustavite ...«