Zapreš se vase. Vrneš se v preteklost. Izgovarjaš ime zaželenega, ko ti srce v prsih razbija. Izmoliš svojo molitev, da odženeš žalost od norosti.
Vstopiš v sanje in z odprtimi očmi gledaš svoje spomine, ko se iščeš v podobi človeka. Gledaš v prostor svoje sreče, ki se skriva nekje v daljavi. S spoznanjem, da so to le neuresničene želje, objemaš samoto. Želiš, a ne moreš, ker je v tebi sovraštvo do ljubezni. Hodiš po lažni poti, ker veš, da te na cilju čaka resnica spoznanja.
ŽAREČA PTICA
Žareča ptica prileti enkrat na leto, na določen prostor. Ne vem, na kateri dan, ker tukaj, kjer sem, ne štejejo dnevov. Imajo le tri praznike: praznik veselja, praznik ljubezni, praznik molitve, in tako se konča celo leto.
Žareča ptica prileti na praznik molitve. Čez dan je podobna golobu. Razlikuje se le po tem, da se njeno telo svetlika, kot gladina vode v soncu, in da ima na prsih steklen bel krog. Ob pogledu nanjo dobiš občutek nekakšnega prerojevanja.
V mraku se vsi zberemo pred žarečo ptico. Vsak izgovarja svoje molitve, dokler se ne zgodi čudež. Iz prsi ptice začnejo svetiti žarki. Žarki skozi noč postajo vedno bolj svetli. Kot snop svetlobe nas vse objamejo in v tej svetlobi vsi postanemo nevidni.
Ko svetloba ugasne takrat, žareče ptice ni več. Takrat se prebudimo v praznik veselja.
NEVIDNI PRSTI
Nevidni prsti me masirajo po hrbtu. Občutim jih. Zleknjen v postelji občutim nežno dotikanje v temi. Kako je to mogoče? Tukaj, tam se me dotaknejo v presledkih. Potem se ustavijo in vso noč ne občutim ničesar. Pa se me dotikajo. Dotikajo se me iz noči v noč, drugače kot prsti moje žene. Nežno,nežno me masirajo po hrbtu.
Videl jih nisem. Občutil sem jih nekega večera, pozno, ko smo že vsi spali. Ko so se me dotaknili, sem bil bolj presenečen kot prestrašen. Vstal sem. Ko sem se prepričal, da ni nič strašnega, sem se vrnil v posteljo.
Kdo ve, kaj se mi je motalo po glavi, sem po tihem mislil. In tako sem se navadil, da me se dotikajo nevidni prsti.
Kakšno noč nevidnih prstov ne občutim. Drugič, ko jih že pozabim, me presenetijo. Tu in tam me tudi prestrašijo, da se presenečeno zbudim.
Niti prižgana nočna svetilka na omarici ob postelji ne zaleže. Bolje je občutiti nežnost nevidnih prstov kot preživeti noč v nočni mori, se mi poraja v mislih. Mnogi imajo ponoči različne strahove in ne morejo spati. Eni se bojijo nočne samote in tišine. Drugi se bojijo zaspati z mislijo, da se ne bodo nikoli več prebudili. Jaz nimam strahov, samo nevidne prste občutim, kako me nežno masirajo po hrbtu. Čeprav ležim na hrbtu.
Kakšen čudež? Ne pritožujem se, a ne najdem razlage, ki bi pomirila mojo dušo. Ne morem prepričati tistih, ki o tem ne vedo ničesar. Kakšni prsti? sprašujejo z nasmehom nezaupanja, mogoče si samo domišljaš? Neumnost, ki se ti je vsedla v možgane?
Ne, to ni to.
So to prefinjeno upodobljene sanje moje domišlije? Morda nekaj pesniškega v meni? Ne, nikakor.
Ne, to ni šala, čutim nevidne prste, ki me ponoči masirajo po hrbtu. Tako, tako, nežno in skrivnostno, iz noči v noč. In jaz se večkrat zbudim presenečen in prestrašen, a srečen in spočit.
