Soba je le kratek čas prazna. Na odprtih vratih se prikaže Parkelj s košem na rami. Se opoteka do srede sobe. Ko opazi velik, prazen naslonjač, odvrže koš na tla ter se usede nanj.
PARKELJ: (melanholično) Ah, da si malo oddahnem! – Nikogar ni tu! Kam so vsi šli? Če jih ni, mi je še bolj prav … Pa naj kdo reče kar hoče! (Vstane, gre na rob odra. ) Kadar Sv. Miklavž goduje, še hudiča zdela! Joj! Moje uboge kosti! … Hm! Če me enkrat ne bo zraven, ko Miklavž obdaruje, bodo tudi opravili brez mene! Bodo sami dobri ljudje skupaj. Ha!, Ha!, Ha! … Uj! Slišim korake! Nekdo prihaja! … (Posluša napeto. ) Vedno bližje! Najenostavnejše je, če se potuhnem v tistem velikem fotelju in se pokrijem s svojim največjim robcem. (Se zvije na tesno v naslonjaču in potegne iz žepa ogromen siv robec ter ga vrže čez sebe. )
STARA MAMA: (Stopi v sobo.) Kakšen mir! Kaj če se usedem in si malo odpočijem. (Se usede v manjši naslonjač, zapre oči za nekaj sekund, jih odpre, se premakne v naslonjaču. ) Pa ja ne bom zadremala, ko je tako tiho tu! (Pogled ji pade na veliki naslonjač. ) Le kdo je pokril lenuščka s to sivo cunjo. Če nimaš povsod oči, gre vse narobe. (Vstane, gre k naslonjaču in vleče pregrinjalo. ) A!, A!, jojmene! … Tu, v lenuščku je medved, moral je priti od daleč. Čudno, da ga ni nihče opazil … No, ja, vsi so zaverovani v prihod Sv. Miklavža. Kaj naj naredim? Ali naj začnem klicati na pomoč! Ne bi bilo pametno, to bi pokvarilo veselje naših otrok … Ves čar Miklavževega večera bi se razblinil v nič. – Medved mirno spi. Tu je toplo, pa je zaspal … Šla bom po prstih tiho ven in zaklenila bom vrata za seboj. Rekla bom našim, da bomo sprejeli Sv. Miklavža v drugi sobi. (Gre počasi proti vratom. )
PARKELJ: (Dvigne glavo in zagode polglasno. ) Hudiča, mene boste zaklenili. Kakšno gostoljubje! Kakšen sprejem … Mene, ki sem skoraj glavna oseba pri Sv. Miklavžu! (Stara mama, ki je že blizu vrat, zastane, se obrne in gre do malega naslonjača - zelo previdno. ) Gospa! Ne! Milostljiva gospa, usedite se v fotelj blizu mojega. Bova katero rekla. Oprostite, vi ste fina gospa, potem se reče drugače … malo bi pokramljala.
STARA MAMA: (Vstane in spet sede. ) Za božjo voljo, kdo pa ste? Medved niste, ker medved ne govori po človeško, človek tudi ne, čeprav govorite kakor človek!
PARKELJ: (Vstane. ) Pravilno ste rekli! Božja volja je, da sem zdajle Parkelj. (Se usede. )
STARA MAMA: (Negotovo) Kako se mi boste predstavili?
PARKELJ: (očitno dobre volje) Kar sedite. Moja predstavitev bo precej dolga. Torej! Trenutno sem Parkelj, zato sem oblečen v ta bedasti, kosmati kostim. Ojoj! Moj rdeči jezik! Sem si ga snel, ko sem se usedel v tale udoben fotelj … Zdaj mi je jasno, zakaj me niste takoj prepoznali. – Naj nadaljujem. Če bi me videli v peklu, bi bil oblečen v rdeč svilen triko, svetleč zaradi zaščite proti ognju. Kadar se gibljem med ljudmi, sem oblečen po najnovejši modi. Saj, če nisi modno oblečen, ne moreš skleniti uspešnih kupčij. Tako, kadar delam v peklu, mi rečejo peklenšček, ko sem med ljudmi, me imenujejo zlodej! Če ljudje psujejo in preklinjajo, uporabljajo moje prvo ime – hudič … Še kakšno vprašanje, milostljiva gospa?
STARA MAMA: (zamišljeno) Nekaj bi vas pa le rada vprašala, gospod Zlodej. Kako to, da tako vdano hodite s Sv. Miklavžem in mu služite brezpogojno? … Saj ste po svoji naravi samosvoj, samostojen in zelo možat?
PARKELJ: (hudomušno) Gospa! Odgovor na to vprašanje najdete v svetem pismu, ko preberete Jobovo zgodbo … Ljudje berejo svete spise zelo površno. Zato imajo napačno predstavo o nas, Zlodejih. Torej, po svetem pismu smo mi tudi božji sinovi. Kadar nas bog oče pokliče k sebi in zahteva, da opravimo službo skušnjavca, tedaj moramo ubogati svojega očeta. Tudi četrta božja zapoved po Mojzesu zahteva pokorščino do očeta in matere … Seveda boste takoj vprašali, zakaj potrebujemo skušnjavca? Preprosto zato, da bog oče vidi, on vedno vse vidi, posebno s tistim tretjim očesom v trikotniku, če je človek dovolj trden v svojem značaju in če ne podlega več mamilom tega lepega sveta … Saj sta Adam in Eva zdrsnila iz raja, ker sta podlegla skušnjavi.
STARA MAMA: (očitno razgreta) Gospod Zlodej! Vi ste imeniten božji sin! Da bom enega takega srečala in se celo pogovarjala z njim, si ne bi nikoli mislila!
PARKELJ: (Se nasmeje. ) Z njim ste se že večkrat srečali in tudi pogovarjali. Samo vedeli niste. Takrat sigurno nisem bil v kosmatem kombinezonu … Prav lepo sva se imela, a vas moram zapustiti. Imam občutek, da me iščejo. Spet enkrat na svidenje, takrat v modni obleki. (Vstane, da koš na rame in odhiti iz sobe. )
STARA MAMA: (začudena) Kako! Ali se mi je sanjalo? … Sem le zadremala! Kaj, če sem ga res videla in slišala? … Pozor! Veriga žvenketa! … Prihajajo. So že tu! (Se umakne v stran, kjer je bolj temno. )
PARKELJ: (Prihiti v sobo, rožlja na vso moč z verigo, nekajkrat obide sobo rožljajoč, se ustavi na robu odra, spusti verigo in se zasmeje. ) Ha! Ha! To sem se narožljal! … V tej hiši ni velikih deklet, da bi jih deval v koš in jih stresal v košu. Veste! Kako cvilijo in vpijejo, da se jih še poslušat naveličam … Je pa le zabavno in veselo. (Se obrne proti vratom in stresa verigo, se spet obrne k dvorani. ) … Po kadilu diši, so že tu. (Se obrne nazaj in rožlja. )
SV. MIKLAVŽ: (Pride z Angelom v spremstvu otrok, glasno in svečano. ) Parkelj! Bodi tiho in pri miru! Svoje si že naredil! – Angel! Pridi sem in mi sveti z lučjo, da bom lahko bral iz knjige življenja. (Otroci pokleknejo pred njim. .) – Otroci vstanite in se prekrižajte … Vem, da znate moliti … Sedaj bom odprl knjigo, kjer je napisanih nekaj pripomb o vašem vedenju. Torej, berimo. Prvi je na vrsti Vojko. Hodi v drugi razred osnovne šole. Uči se kar pridno, le drugim nagaja, skupaj z nekaterimi sošolci, kjer le morejo. Vojko, posebno rad se prepiraš s svojo mlajšo sestro. Še danes popoldne si se z njo glasno prepiral. Kaj je bilo med vama?
VOJKO: (Se prestavlja iz ene noge na drugo in jeclja. ) Ona je trdila, da Miklavž je, jaz, da ga ni.
SV. MIKLAVŽ: (resno) Če veš, da ga ni, zakaj se moraš prepirati zato? Meni se pa le zdi, da bi bil rad važen, se postavljal pred drugimi. To ni lepo! Popravi se! Ker rad pomagaš v gospodinjstvu, naj Angel nasuje v tvoj pehar polno orehov, lešnikov in mandeljnov, ki jih tako rad zobaš.
VOJKO: (resno) Hvala, Sv. Miklavž! Pa ne zameri. Tisto kar si mi dal, pa imam res rad.
SV. MIKLAVŽ: (smehljaje) Vojko, nekaj te moram vprašati … Koliko je božjih zapovedi? Deset ali dvajset?
VOJKO: (počasi) Deset jih je!
SV. MIKLAVŽ: (veselo) Vidim, da se dobro učiš verouka. (Poboža Vojka po glavi, se obrne k Žuži, odpre knjigo in bere iz nje. ) Žuža letos hodi v četrti razred osnovne šole. Ima zelo dobre ocene. V moji knjigi pa tudi piše (Gleda Žužo. ), da ti rada pogosto klepetaš med poukom. S tem motiš sošolce in še posebej gospo učiteljico. Premagaj se in bodi tiho med šolskimi urami … Doma nisi posebej pridna pri delu! Najraje se izmuzneš gospodinjskemu delu in greš brat povesti. Vprašam te, kdaj se boš naučila gospodinjskih del, če se jih ne boš v mladih letih! Nadalje! Če rada bereš, to je že prav. A če je branja preveč, to škoduje očem. Oči se morajo spočiti od napora, ki ga od njih zahteva branje. – Drugače si ubogljiva in nikoli ne lažeš. Angel ti bo naložil v pehar do vrha jabolk, hrušk, suhih fig in sliv.
ŽUŽA: (plaho) Prav lepa hvala Sv. Miklavž! Tisto o klepetanju in branju bom popravila.
SV. MIKLAVŽ: (živahno) Še nisva končala. Povej mi, koliko je apostolov in koliko jih je sedelo pri mizi ob Zadnji večerji? … To vprašanje ni težko zate, ker vedno prisostvuješ verouku.
ŽUŽA: (živahno) Dvanajst jih je! In dvanajst jih je sedelo pri Zadnji večerji, a eden je odšel pred koncem.
SV. MIKLAVŽ: (veselo) Pravilno! (Jo poboža po rami, nato se obrne k Janji. ) Janja, ti si najstarejša. Pridno pomagaš mlajšima dvema pri šolskih nalogah. Tudi poprimeš za domača dela. Hodiš v višjo šolo in si pridna tudi tam. (Odpre knjigo in bere.) Ni dobro, tako piše v knjigi (S prstom kaže na mesto v knjigi.), da hitro zameriš, če slišiš žal besedo. Včasih se glasno zjočeš zaradi trde besede. Jaz tudi ti rečem, da ni dobro ne eno ne drugo. Ne meni se za užaljenost, ki je le ena oblika napuha. In ne jemlji sebe za tako važno. Če boš ta nasvet upoštevala, bo svet okoli tebe postal bolj vesel in svetal. Angel bo položil v tvoj pehar veliko kanglico z medom, da si boš z njim mazala kruh zjutraj pri zajtrku, preden greš v šolo. Še rožičev dobiš vse polno! – Verouk imaš odlično. Ker si dobra pevka, pa nam boš vsem zapela eno božično pesem. Saj je Božič že pred nami.
JANJA: (vznemirjeno) Lepo se zahvalim za vse. Tudi po nasvetu se bom skušala popraviti. Zapela bom.
SV. MIKLAVŽ: (po petju, svečano. ) Lepo je bilo pri vas … Moram iti naprej. Čakajo me drugi otroci … Preden se poslovimo, pa vam moram, vsem tukaj prisotnim, povedati nekaj posebno lepega. VSAKDO OD NAS JE LAHKO SV. MIKLAVŽ, ČE IMA DOBRO IN ČUTEČE SRCE ZA DRUGE. Zapojmo vsi, kar nas je v dvorani, eno naših lepih predbožičnih pesmi! Bi peli: JOŽEF IN MARIJA GRESTA V MESTO BETLEHEM.
Po končanem petju počasi odidejo z odra, Sv. Miklavž in Angel v spremstvu otrok in stare mame. Medtem se oder nekoliko stemni.
Parkelj stopi na sredo odra, zarožlja z verigo, jo odvrže, stopi bolj naprej, odvrže oglavnico in zgornji del kombinezona. V srajci in kravati stopi na rob odra, ga močno razsvetli reflektor, pograbi žirardi in sprehajalno palico iz škatle na stolčku, si afektirano – elegantno nadene žirardi na glavo in na isti način vzame sprehajalno palico v roko, jo zavrti nekajkrat. Pleše step krajši čas, se obrne, stopi na rob odra, na sredi, se obrne k občinstvu ter razločno in melodično deklamira:
Zdaj je igre konec.
odšel je Angel in Miklavž,
ostal vam je le Zlodej
zvesti vaš skušnjav‘c.
Še postojte za besedo
toplo iz ust njegovih,
ki naj spremlja vas
naprej po svetu.
Ohranite v spominu
nas trojico nepozabno,
ki ob letu spet
obišče vas.
Sta Angel in Miklavž
preveč odlična nebeščana,
da na igro bi vabila.
Za reklamo delat,
kdo bi pravšen bil?
Ja! Kdo pa naj?
Nihče drug – kot Zlodej.
KONEC
Odlomek iz dramskega besedila, ki je izšel z naslovom »Sveti Miklavž goduje« pri Mariborski literarni družbi konec leta 2008.
