Kar sem, to bom;
kar sem bila,
morda kdaj ponovim,
a iz svoje kože
ne izstopim.
Sama sebe
predrugačiti
se ne želim,
morda želim samo
svoje odlike poudariti…
KNJIGA IZ SANJ
V sanjah včasih
vidim knjigo,
vso skrivnostno
in mamljivo.
Kdo bi bil
njen pisec,
res ne vem.
Čisto pred očmi
mi je takrat,
a ko se zbudim,
ta sanjski pripetljaj
kot na soncu rosa
izpuhti.
A iz misli mi ne gre –
zakaj ta knjiga,
ki kot da je v njej
nikoli dokončana zgodba
dežele Ni je;
zakaj iz sanj ne morem
ničesar pritihotapiti čez mejo
v resnično jutro…
LJUBEČA NAVEZA
Kdo prišepne pesmico pisalu,
da potlej vodi roko po papirju?
Morda je kakšna dobra vila
iz pravljice pobegnila.
Morda je želja na srce potrkala
in prinesla rimano darilo.
Morda pa na papirju belem
so vtisnjene nevidne črke,
ki so nočni škrati z njimi se igrali
in za šalo pesmico skovali.
Morda pa so ponoči oživele knjige
in v moje sanje stresle vsebino svojih strani…
Ne vem, kako,
ne vem, zakaj –
vem samo to:
ko sem zjutraj zgrabila pero,
me izpustilo ni,
dokler mi ni izdalo vseh skrivnosti,
katerih polna je ta pesem.
Temu se reče ljubeča naveza:
med peresom in njim, ki se zna z njim rokovati…
MOJ MALI SVET
Moj mali svet
še ni popolnoma odrasel.
Nič utrujen ni od prvih zrelih let.
Zagledan
v svetle zvezde
in svobodne ptice
diha polnokrvno,
ves zavzet
za svoje temeljne pravice.
Nad njim neumorno bdita
dva zvesta angela:
prvi je Razum,
a drugi Domišljija,
in sta pobratima.
Ta dva storita,
da pobratijo se vsi,
ki pridejo kdaj v goste:
zabrišejo se meje
med resničnimi ljudmi
in njihovimi sanjskimi idoli.
PUSTI ME…
Pusti me
neopaženo
še naprej
po svoje
meriti čas.
Pusti
pri miru
moje navidezne medalje,
ki sem si jih sama poklonila.
Pusti me
begati še naprej
v iskanju
postaje,
na kateri se
morebiti
odpočijem.
Pusti mi
moja obupna naprezanja,
da se dokažem
v tvojih in
v svojih očeh.
RAZKRINKANA BREZHIBNOST
Če bi napotila kdaj
se do modnega stilista,
bi z njegovo pomočjo
lahko izgledala
očem vsaj malo bolj prijazno.
Kdor bi videl me potem,
bi bil prepričan,
da sem eno od
vedno smehljajočih se
deklet z reklam.
Bojim pa se usodnega trenutka,
ko bo treba spregovoriti,
saj se takrat ne bo več
moč za lupino skrivati.
TVOJE GLEDIŠČE
»Bolje bo, da ne govoriš prav veliko,
sicer bo prišlo na dan tudi tisto, česar se bojiš…«
si mi nekoč dejal –
pridih resnobe treščil v pričakovanje je romantike.
»Ne lepi se na nikogar, da ne zabredeš v odvisnost,«
si me še opozoril –
vem, kaj je ostalo skritega v ozadju.
»Tvoje šibkosti lahko, kadarkoli se mi zljubi, zlorabim, da se ti
maščujem za to, da se me oklepaš, kot da živiva v najlepši simbiozi,«
si še pripomnil –
med vrsticami sem razbrala tvoje iskanje neodvisnosti.
Nisi pridigar, vendar si tvoje besede vzamem k srcu.
Nisi moj idol, vendar te nehote posnemam.
Nisi nezmotljiv, vendar imaš največkrat prav.
Nisi narcisoiden, vendar imaš dovolj zdravega egoizma.
Nimaš enakega gledišča, vendar me elegantno dopolnjuješ.
VSAK DAN PRESTREZAM SPOROČILA
Vsak dan prestrezam sporočila,
ki so v nekem trenutku obme trčila,
na me nek vtis napravila
in merim njih učinek.
Nekatera so mi kot na kožo pisana,
po moji meri, se natanko mi prilegajo.
Skušam jih čim dlje zadržati
in dokler jih pomnim,
še komu drugemu naprej poslati.
Nekaterih sploh do kraja ne poslušam,
samodejno jih zavrnem in izdelam lastna protisporočila.
Pobiram jih, kjer koli pride:
nekatera so namenjena osebno meni,
največ pa je takih, ki govore neki tretji, naključni osebi.
Vse to nato še dolgo predelujem v sebi,
dokler se ne izoblikuje v dovolj pregledno misel,
ki označuje tisto, kar sem nekako prevzela za svoje.
Teh sporočil je malo morje,
med njimi znajti se pa je umetnost,
ki le redko mi uspe.
Tako nekako sem si dovolila vlogo,
ki jo za svoje potrebe dokaj dosledno opravljam:
postala sem urednica vseh teh sporočil, ki z njimi razpolagam,
to nalogo pa, kot že rečeno, z vsem srcem in vestno opravljam…
