Žgoči led oči
ti Labrador,
moj črni vrag
zasajaš v rane.
Trpki hlad dlani
ti krut čuvar,
neznani brat
polagaš name.
Milosti nikar!
Naj vse zgori.
In naj vzkali,
če kaj ostane.
ČIM MANJ BESED
Od nekdaj si. V nočeh
vsak gib, poljub je spoj
razprtosti v očeh,
ko ljubiš se z menoj.
In kakor da ne veš,
kaj šepetam predan
ko čutim, kot da greš...
Ah, vse to je zaman –
ne le dlani premik
ko božajoča gre
čez topel, vlažen dih –
še ta šepet: pretih,
da bi izrazil vse,
kar skriva plah dotik.
ENA JE
Ena je pot, po kateri nikoli ne smeva
do konca, ki naju loči, ena senca in eno zlo. Kar traja
ena je samota svetlih, ki zanjo veva
v lebdenju, ena bolečina, ki naju spaja
v nezmožnosti besed, ko čar lepote razsvetli
minevanje. En je korak: zamolklega v nočeh
ga čujem, vsakokrat me vzdrami, kadar valovi
neznana groza skozme. Vem, prihaja. S streh
od rose vlažnih s skrivnimi napisi se razliva
blesk čarobne mesečine. Ena je tišina skrita:
z vrstami gomil in izklesanih skal preteklosti prebiva
kakor modra tekočina ujeta v čaši, ko razbita
brez skrivnostnosti odmeva obleži. Zbeži, kar čase
usmerja v novi tek minevanja, da znova zaživi
pravera vzgiba in vzvabi me s privlakom vase
tolmun, ki v njem le ena zvezda valovi –
in se izliva.
JESENSKA
Ni več kraja, kjer bi vzpela
se nad njimi, ni več mesta.
Nič več nima, kar je vzela,
ni razloga, da je zvesta.
Smisel po življenju plane,
ga prepogne in razreže,
sčasoma mu up odvzame,
pojmi plavajo brez teže.
Vse vrti se v čarnem krogu.
Saj prepozno, ko se vzdrami
bo izrekla v enem zlogu –
Mir prevlada v sobani,
misel z mislijo se ujame.
Lepa smrt tančico sname.
POJDI KDAJ
Pojdi kdaj z mano
pod stare oboke,
kjer sence temnijo
skrivnostne in sloke.
Glej, skrivoma zate
tam ruji rdečijo
se čisto do brega,
kjer sanje živijo.
Tam z brstjem naključij
preraščajo sence,
z mavrico spletajo
šopke in vence
in deklic so vzdihi
zasanjano tihi ...
