Vse,
česar se dotaknem,
se bliskovito odpre,
da se na moč prestrašim.
V steno me trešči,
zalepi ob omet,
tapeto … steber.
Najbolje držati roke na hrbtu,
v diru mimo stvari,
delati se,
da sem vse
že zdavnaj spregledala.
IZGUBLJENA STVAR
Včasih vzamem
s seboj
kakšno izgubljeno stvar.
Prikotali se predme
zjutraj,
obstane pred mojimi nogami.
Dišeča po nekom drugem.
Rdečo pego izdaje
skriva pod osmojenim zadkom.
Vsaj za nekaj dni ostane z menoj.
V STANOVANJU
V nekaterih stanovanjih
je tako,
dot da se je pred nekaj hipivse končalo.
Kot
da so vsi pravkar odšli.
Še vonja po neki pazduhi,
ki jo je malo prej
popivnalo oblačilo –
v hitrici odeto.
V kotlu še hrope
gosta juha,
v umivalnik
zadnja kaplja kapne,
na milu mehurček poči,
na ogledalu
odtis prsta bledi.
V drobnih pramenih
vonji s pohištva vise.
Ura zadrži dih
preden v sto koleščkih
se z vzmeti ne požene.
TIŠINA PO POSPRAVLJANJU
Kako preživeti
tišino,
ko svežo rjuho
vešče napnejo
čez ležišče,
odnesejo stekleničke,
vrata zaprejo za seboj?
Soba se takoj
v kotih poravna,
plitko, nervozno zadiha.
Stene nevarno napne.
KAKO ZADREMATI?
Hladna rjuha
se brani mojih sokov.
Razo potegne prek hrbta.
Pod ledji se sfrkne
kot namrgodene ustnice.
Postelja komaj čaka,
da me vrže s sebe.
Naveličana pokljanja
v mojih porah,
kiselkaste sopare
izpod mojih pregibov –
vsega, kar se nabira
na moji koži.
POBEG NA DRUGO STRAN
Okenska polica
s čelom v steno udari,
na drugo stran hoče.
Nad dvoriščem lebdeti.
Hrapavemu jeziku vetra
hrbet nastaviti.
Nikoli več
se ozreti not k meni.
IZ HLADILNIKA
Iz hladilnika pridušen zbor
resnih moškihglasov.
Pritrkavajo
s težkim zvonom,
da iz ušes zakrvavim.
Nacurljam jim motnega čaja
v sto naprstnikov,
od postelje do vrat.
Naj spijejo in potem odidejo.
SREDI KUHINJE
Stol je tu že več let.
Vkopan sredi kuihinje,
z nogami skozi pod,
skozi klet.
V temeljih ima črno,
trmasto korenino.
Pod privzdiguje
včasih ponoči.
MEGLENA PTICA
Zvečer meglena ptica prileti.
Trebuh na šipo pritisne,
da vidim svinčeno zrnje,
ki se ji v drobu pretaka,
izpod perja ji kri mezi.
K meni bi rada,
v moje hladno raročje,
da ji trn iz grla izpulim.
JA, JA, JA … SAJ BOM!
Žlica mi
v zgraku bostane,
kapljo juhe
si z ustne utrnjem:
v predalih drobno žvenkeče.
Ven bi rade,
moje stvari,
v drobnih poskokih
pod mizo in stole.
Juha zapljuska,
ko vstanem od mize.
Jezno zacepetam:
»Ja, ja … saj bom!«
