»Pripovedovati moraš polagoma,« mi je rekla učiteljica.
S prstom je bobnala po mizi in zdelo se mi je, da se bo v lesu zdaj zdaj naredila luknja.
»Mogoče se ji bo prst zataknil v njej,« sem pomislila in se nehote nasmehnila.
Učiteljica je nehala bobnati.
»Sedaj boš še nesramna!« je skoraj zakričala in se na pol dvignila s stola.
Globoko sem zardela. Pojma nisem imela, zakaj kriči name.
»Verjetno me ne mara. Tudi Mirjam me ne mara. Včeraj mi je rekla, da ne bo več sedela pri meni,« me je spreletelo in žalost se je s svojimi nežnimi perutmi dotaknila čela ter potem poniknila nekam v notranjost, da je nisem mogla ne ujeti, ne odpoditi.
»Tak pojdi že nazaj v klop. Za tole mečkanje pred tablo ne zaslužiš več kot trojko,« je odločno pribila učiteljica in potem se ni več zmenila zame. Poklapano sem podrsavala s copati po parketu in če ne bi dobro pazila, bi se spotaknila ob Nacetovo nogo, ki mi jo je nastavil zadnji hip, preden sem se usedla na stol.
Previdno sem odprla mapo, v katero sem shranila napisano zgodbo. S prstom sem počasi drsela od besede do besede in si poskušala priklicati v spomin vsak stavek, ki sem ga, nekaj minut nazaj, povedala pred tablo. Zdelo se mi je, da nisem ničesar pozabila.
»Prav ti je, kaj se pa važiš, važička,« je za hrbtom siknila Špela in me sunila v zadnjo plat, da sem od nenadne bolečine tiho zastokala.
Z obema rokama sem se oprijela mize, še zmeraj sem bila mičkeno zmedena, preplašena in moje misli so tavale po razredu, iz kota v kot, od omare do omare, nikjer se niso ustavile, kajti zdelo se mi je, da ni bilo prav, kar se je zgodilo, a čutila sem, da ni bilo nikogar, ki bi se postavil na mojo stran in mi poslal ohrabrujoč pogled, s katerim bi mi pobožal dušo.
»Nataša, kaj si si zapomnila o Grivarjevih otrocih?« se je učiteljica vstopila predme in me srepo pogledala. Ali pa se je vsaj meni zdelo tako.
Bila je velika in njeni lasje so segali vse do ramen, bili so gosti, taki kot moji ne bodo nikoli, me je prešinilo.
Ko je dvignila roko, me je zaobjel njen vonj, bil je drugačen, nenavaden, zdelo se mi je, da diši podobno kot babica, ki se ni marala umivati, a jo je mama vsako soboto s silo nagnala v kopalnico, kjer sta se zaklenili in potem je babica klicala na pomoč, ker jo je mama drgnila in milila toliko časa, dokler babica ni utihnila in se je molče vdala v usodo.
Za trenutek mi je postalo slabo, ljubi angel moj, lepo te prosim, varuj me, ne dovoli, da omedlim, sem moledovala, toda ko sem dvignila pogled, je bila učiteljica še zmeraj tam, srepo je strmela vame in me motrila kot bi me še nikoli ne videla.
»Bo kaj ali nič?« je ponovila, toda zmajala sem z glavo, šlo mi je na bruhanje, niti besedice nisem mogla spraviti iz sebe, krčevito sem lomila prste, tiščalo me je tudi lulat, vsi so napeto strmeli vame, nekateri so se hahljali, drugi so mi šlikali, le učiteljica ni rekla nič, zmajala je z glavo, potem pa ji je roka le omahnila nazaj k telesu.
»Če bo šlo tako naprej, boš imela negativno pri slovenščini,« je bila neizprosna.
Oči so se mi na široko razprle, pa ja ne, je vreščalo v duši, saj vse znam, še včeraj sem zrecitirala Krst pri Savici na pamet, in vedela sem vse podrobnosti o Tonetu Seliškarju, bila pa sem edina v razredu, ki je prebrala Bobre in Lepega janičarja.
»Naj pride jutri mama v šolo,« je rekla učiteljica.
Ne spominjam se več, zakaj je spet dvignila roko, da se je ob tistih vonjavah moj želodec zganil, najprej otrpnil, potem pa se je pričel skokovito premikati, tuliti in noreti po trebuhu, oči so se mi razprle v silni grozi, a prej, preden sem lahko karkoli zinila, sem pričela bruhati. Po mizi, po tleh, šolski torbi, po zvezku in po knjigi.
Potem se ničesar več ne spominjam. Kar zmanjkalo me je, z obrazom sem treščila v tisto svinjarijo, ki je ob straneh počasi curljala na tla, razred je vreščal in učiteljica je stekla v zbornico, od koder se je že čez nekaj trenutkov prikazala z ravnateljem, bil je hud mož, še danes se spomnim, kako smo se ga bali in mu šli s poti, ko se je s kolesom pripeljal izza ovinka.
Tokrat pa je stopil do mene, me prijel za lase, bila sem bleda kot zid, to so mi povedali kasneje, očitajoče se je obrnil k učiteljici in ji dejal:«Ja, Katarina, kaj pa ste spet zakuhali?«
»Pomagajte otroku, da se bo očedil, potem pa jo napotite domov.«
In že ga ni bilo več.
Pome je prišla Ivanka, zdi se mi, da se je pisala Mojškrič, na videz sem jo poznala, saj sem pri njej včasih rabutala grozdje.
Peljala me je v klet, kjer sem se umila, nato me je obrisala z raztrgano brisačo in mi dovolila,da sem za nekaj časa legla na blazino.
»Kar zaspi, otrok, saj si taka kot bi videla prikazen,« je dejala nežno in me pogladila po laseh.
Mogoče se ji je zdelo, da sem ravnodušna, da mi je vseeno, a ni bilo tako. Če bi imela malo več korajže, bi jo milo prosila, naj ne umakne roke, da mi je všeč, če me boža, saj pri nas doma tega itak nihče ne počne, a si nisem upala. Kdo ve, mogoče se z mamo poznata, pa bi ji potem vse izčvekala in mama bi bila užaljena in prizadeta, za kazen bi me nagnala klečat na poleno tako kot vsakič, ko ji ni bilo kaj prav.
»A te peljem na kolesu?«mi je dejala, ko sem se končno prikazala na pragu. Zmajala je z glavo, ko je opazila, da sem si čevlje obula narobe.
»Usedi se na stopnico, da ti pomagam,« je rekla glasneje kot po navadi. Potem mi je naravnala še nogavici, ki sta bili zgrbančeni in obviti okoli pete.
»Jejej, kakšni so danes ti otroci«, je mrmrala v brado, misleč, da je ne slišim, pa sem jo, le mar mi je bilo za to, kar je govorila, kajti v ustih se mi je še zmeraj valjal ogaben okus po kislem, ki ga nisem mogla sprati niti z vodo, v katero sem vrgla košček mila, ki sem ga našla zraven umivalnika.
»Kaj si pa ušpičila?« jo je nazadnje premagala radovednost.
Začudeno sem jo pogledala in zmajala z glavo.
»Ne vem,« sem tiho zamrmrala.
»Ja, saj, taki ste otroci. Nikoli nič ne veste. Tudi takrat ne, ko razbijete kakšno šipo ali polomite veje v parku pred šolo.«
Medtem ko si je natikala rokavice, se je še naprej kregala, verjetno že iz navade, saj ni bila slaba ženska, še zdaleč ne. To smo vedeli vsi, ne samo jaz.
»A boš že zlezla na prtljažnik ali ne? Nimam časa, da bi te čakala do sodnega dne,« je zarobantila, ker sem še zmeraj mencala pred njo, ne vedoč kaj bi.
Preko obraza mi je hušknil smehljal, kajti strašno rada sem se vozila na kolesu. Stric Marko me je velikokrat peljal s svojo vespo, da mi je zavidala cela vas. Še celo Nace, ki je imel zmeraj vsega dovolj, česar si je poželel, je nevoščljivo vihal nos, ko me je videl.
Zakaj si pa bruhala?« me spet vpraša Ivanka.
Drzno je vozila po makedamski poti, ki se je vila od mostu proti naselju, kjer sem stanovala.
Sem in tja je naju zaneslo, a je mimogrede spretno ujela ravnotežje, da se nisva prevrnili.
»Učiteljica za slovenščino grozno smrdi,« sem zakričala, ker sem se bala, da me ne bo slišala.
»Hehehe, pa res, to vemo vsi,« se je namuznila.
»Pa si ji to povedala?«
»Ne, nisem. Saj se ne upam…«
Za prvimi drevesi se je že videla naša hiša. Na oknu je bilo polno bršlink in tudi vrtnice, ki so cvetele zraven skalnjaka, so bile najlepše daleč naokoli. Moja mama je znala z rožami in na to je bila zelo ponosna.
»Teta Ivanka, a boš povedala mami, kaj se je zgodilo?« sem spet zakričala, tokrat bolj moledujoče kot poprej.
Kolo se je sunkovito ustavilo.
»Zakaj pa ji ne bi povedala, križana gora?!«je presenečeno vzkliknila Ivanka in si popravila ruto, ki ji je zdrsnila za vrat.
V očeh so se mi pričele solze. Nervozno sem mečkala rokav jope med prsti in glasno vlekla smrkelj.
»Mama bo spet strašno jezna,« sem nemočno zajecljala.
Ivanka me je trdno prijela za roko in me vlekla za seboj še tistih nekaj korakov, ki so naju ločili od vhodnih vrat.
»Poldka, si doma?« je zaklicala, ko je stopila v vežo, ki je bila temačna in tiha. Po stopnicah so bili v vrsto zloženi čevlji in na omari je stala vaza z narezanim cvetjem z vrta.
Nihče ni se ni oglasil. Ivanka je še nekaj trenutkov počakala, potem pa je le stopila vse do vrat, ki so vodile v kuhinjo.
»Oh, kako sem se vaju prestrašila!« je vzkliknila mama, ki je sedela za mizo in luščila fižol.
Najprej me sploh ni opazila, kajti uspešno sem se skrivala za Ivankinim hrbtom.
Šele potem, ko je vstala, da bi obiskovalki skuhala kavo, me je zagledala.
»Ti, nemarnica, kaj si pa spet ušpičila? Mar ne vidiš, koliko je že ura, ti se pa potepaš?!«
V navalu nenadne jeze je že dvignila roko, da bi mi eno primazala okoli ušes, a jo je Ivankin mirni glas ustavil sredi kretnje.
»Daj mir, Polda, saj ne veš, kaj se je zgodilo...«
»Nič je ne zagovarjaj. Seveda vem. Potepala se je, kaj pa drugega. Počela je to, kar zna. O, ko bi ti vedela, koliko skrbi mi povzroča ta nehvaležni otrok,« je zatarnala mama in v oči so ji stopile solze.
»Pazi se, ko pride ata domov, ti bo že posvetil,« se je mama še enkrat obrnila k meni, preden je nalila kavo v skodelici.
»Lahko si hvaležna usodi, da imaš pridne otroke,« je še naprej razpredala mama med globokimi vzdihi.
»Ko bi bila naša Nataša vsaj za kakšno rabo, bi lahko šla v službo, tako pa…«
»Saj je še otrok, Polda. Niti deset let še nima…«
»Vseeno. Nenehno čepi med knjigami, nobenega dela se ne pritakne. Pa ko bi vsaj v šoli imela same petice. Še tega ne. Povem ti, takšnega nehvaležnega otroka si res nisem zaslužila…«
Ivanka je molče srebala kavo. Stala sem pri vratih in v želodcu mi je pošteno krulilo. Na pultu sem opazila vrečko s kruhom, toda nisem se upala stegniti roke in si odrezati kos.
»Ko bom velika, bom vsak dan kupila deset krofov, pa žemlje in preste ter vse pojedla,« sem na tihem kovala lepšo prihodnost.
Končno se je Ivanka dvignila izza mize. Prijazno se mi je nasmehnila, me pobožala po laseh in rekla: »Pa se še kdaj oglasi pri meni. Nekaj grozdja je še ostalo na brajdi.«
Globoko sem zardela. Vsa kri mi je planila v lica, a sem vseeno zbrala toliko moči, da sem prikimala.
»Videla me je, ko sem ga kradla, pa ni nikoli nič rekla…«
Bilo me je pošteno sram.
»Ti pa klečat,« je mama spet postala glasna.
Njene besede so se kot ostri noži zasajali v hrbet.
»Niisem bilaaa jjjjaz krivaaa,« sem zajecljala v še zadnjem poskusu, da bom prišla vsaj do krožnika mlečnega riža, ki se je kuhal na štedilniku.
»A sedaj boš pa še jezikala?!« se je razhudila in zamahnila.
Udarec me sploh ni zabolel, saj sem jih bila vajena.
Proseče sem dvignila pogled, želela sem ji reči, naj me posluša, da ji razložim, kako je bilo.
Toda mama je že sedela ob fižolu in hitela z delom. Zame se ni več zmenila.
»Toliko dela imam, pa se moram ukvarjati še s teboj, pa z Ivanko. Pa kavo sem ji morala skuhati. Meni se bo zmešalo od vsega hudega. In vse zaradi tega prekletega pamža, ki ne zna drugega kot da se potepa…«
»Nisem se potepala, v šoli sem bila…«
Zaprla sem oči in dovolila sanjam, da so se vtihotapile v moje misli. Predstavljala sem si, da sem dobra vila, ki je rešila Grivarjeve otroke, jih oblekla in dodobra nasitila, da so se potem veselo prekopicovali po bregovih. Jezila sem se na Franceta Bevka, ker se mi je zdelo, da je bil preveč krivičen do ubogih otrok. Lahko bi jim pričaral veliko lepega, pa jim nalašč ni, ali kaj.
Nenadoma sem začela mencati, tiščalo me je lulat, pa nisem vedela, ali mi bo mama dovolila iti ali ne.
»Pojdi, ampak potem pa tako nazaj. Si me razumela?«
Počasi sem vstala, kajti bila sem vsa slabotna, v glavi se mi je vrtelo in malo je manjkalo, da bi zgrmela na tla, vendar sem se zadnji hip oprijela štedilnika.
Stranišče je bilo oddaljeno le nekaj metrov, toda meni se je zdelo strašno daleč.
V šoli so nas naučili, da moramo tudi po lulanju zmeraj umivati roke. Jaz sem to rada počela, saj mi je bil duh po milu zelo všeč. Včasih sem se zato namilila še bolj kot je bilo potrebno.
Stopila sem na prste, da bi se videla v ogledalo, toda ni mi uspelo. Zanimalo me je, če so solze pustile kakšne sledi na obrazu. Po navadi sem bila zmeraj zabuhla in zelo grda.
Pod lijakom sem opazila škaf, ki je bil pokrit s ponjavo.
»Kar nanj stopim,« sem si rekla.
V tistem trenutku pa ponjava zdrsne na tla, obstala sme kot vkopana, buljila sem v kri, polno je je bilo, vmes pa so plavali vložki. Bili so kot crknjene ribe, s trebuhi obrnjenimi navzgor, pogled na kri je bil grozljiv, spet mi je postalo slabo, trdno sem se oprijela umivalnika, da ne bi zdrsnila na tla in potem sem, v paničnem strahu, pričela kričati na pomoč:«Mama, mama, pridi, nekdo je izgubil veliko krvi, našla sem jo, tukaj je, v škafu, mama, pridi, lepo te prosim.«
V trenutku se je prikazala na vratih, a škafa niti pogledala ni.
Zrla mi je v oči, ne vem, a se mi je zdelo, ali kaj, toda v njenem pogledu je bilo za hip zaznati zadrego, sram in nelagodje.
Potem je rekla:
»To so moje mesečne reči. Malo bolj krvavim, ja … Pa saj ni čudno. Nikoli nisi pridna, pa me zaradi tebe bog kaznuje, pankrt nemarni.«
