1. oktober 2003 – VI. letnik
Prišel si in me nevidno ogrnil s plaščem tišine. Solza je orosila oko in hvaležnost razprla srce.
Misel se je v globino podala v prostranstvo brez konca v vednost vseobsežno, vtkano v večni svetlobi neizrekljivega.
Melodija stvarstva vzvalovila je strune harfe izvabila jo iz obroča teme, da ponovno je zaigrala
in se s svojo melodijo izlila v nesmrtni tok ŽIVLJENJA.
Kako naj te imenujem ČLOVEK? Kje si ČLOVEK? Kje je tvoje srce ČLOVEK?
Tvoj razum te je prevaral zapeljal v bitki ŽIVLJENJA.
Poslal si ga v boj oborožil z znanjem in položil oklep na svoje srce.
Kje si sedaj ČLOVEK? V pogubo te vodi pohlep ČLOVEK! Tvoje znanje in moč je slepilo ČLOVEK!
Odpri vrata svoje notranjosti da boš zopet zasijal kot BOŽANSKO BITJE
in se imenoval zopet ČLOVEK
Sem mravlja sem ptica sem drobna cvetlica
SEM VSE kar utripa se združuje in razdvaja
SEM VSE kar živi in umira dan za dnem
SEM VSE sem nič sem dih
