Kdor me malo bolje pozna, ta pozna tudi moje materialno stanje in tudi vsaj približno ve, kakšne počitnice si lahko privoščim. Ja, počitnice – sedaj, ko ne hodim več v službo, nimam več dopusta, zato so vsi prosti dnevi počitnice, le s to razliko, da njih trajanja ne določa več neki kruti šolski sistem, kot nekoč, daleč, daleč nazaj. No, da se vrnem za en stavek nazaj, da ne bom kasneje pozabil, kaj sem hotel povedati! To, da so se nekateri z mojim materialnim stanjem že kar sprijaznil, še zdaleč ne pomeni, da sem se z njim sprijaznil tudi jaz. Prevelik romantik sem, da mi misli ne bi kdaj pa kdaj odplavale vstran od moje prazne denarnice. Nekam daleč, tako daleč, da še žene, moje zveste družice, v dobrem in še več v slabem, ne zaznam, preden pošteno ne dvigne svojega, drugače tako nežnega glasu.
Tako je zadnjič, v času počitnic, dopustov in podobnih utopij, ko so vsi moji kolegi in prijatelji odšli na morje, ali kam še bolj daleč – kaj vem, kam – jaz sveta ne poznam veliko, spet naneslo, da me je zaneslo. In sem si hotel pričarati vsaj nekaj od onega, kar so si zgoraj omenjeni trpini, privoščili tudi v resnici.
Zato sem zaprosil ženo:
»Čuj, Marička! Če bi ti ne bilo preveč težko, bi mi hotela zagreti tako, za en lavor vode?« in ko je nejevoljno prikimala, sem ji dal še par napotkov: »Ravno na pravšnjo temperaturo jo segrej! Ja, ja, tako, kot si delala, ko si kopala najina dva otročička, ko sta bila še dojenčka. Da bi se prepričala, če je res prava, pa z laktom poskusi!«
Seveda mi je rada ustregla, saj je že slutila, da me spet trga tam zadaj, za očmi in je zanjo še zmeraj ceneje, če mi izpolni to skromno željo, kot, da kasneje posluša očitke na račun neustrežljivosti današnjih žena in žensk na sploh.
Bil je lep, sončen julijski dan, zato sem si zanesel lavor kar na balkon. Poiskal sem tisto malenkost soli za kopel, ki je ostala, kaj vem, od kdaj in jo vsipal v lavor. In glej ga zlomka – naredil se je čudež! Voda se je skoraj v hipu obarvala v sinje-modro in – morje, morje, je bilo tu, tu pred mojimi nogami! Da bi se prepričal, ali me oči slučajno le ne varajo, sem v modrino pomočil še kazalec, ga previdni obliznil in zamislite si – bil je slan. Ta trenutek je bil skoraj enakovreden onemu, iz onega davnega leta, ko sem bil zadnjič na morju. Tudi tedaj sem naredil popolnoma enako in tudi tedaj je bil okus skoraj do pike enak, občutek ravno tako. Občutek raziskovalca, namreč, ki očem ne verjame, dokler se s čuti ne prepriča, da to, kar gleda, tudi v resnici obstaja.
Za dosego tistega, pravega dopustniškega razpoloženja, sem rabil le še ležalnik, hladno pijačo in natakarja, a to troje mi ni predstavljalo posebnega problema. Star, rabljen ležalnik premoremo, hvala bogu, tudi pri nas doma, vse od mojega zadnjega obiska bolšjaka. Tega sem si prinesel sam, problem natakarja in pijače, je rade volje rešila žena. Ta se je kar sama ponudila:
»A ti kaj prinesem? Da mi ne bi kasneje z mokrimi nogami tacal po kuhinji!«
Inza čuda – v tem vznesenem trenutku, se mi njene besede niti niso zdele tako zahrbtne, kot po navadi, ki se hoče podobno kruto ponorčevati na račun mojih občasnih izletov izven telesa.
Nekam milo se mi je storilo, ko sem se, čisto počasi, kot, da se mi nikamor ne mudi, usedel na ležalnik, si zavihal hlače in takole, s prsti pomigal nad vodo. Prvo sem namočil palec – za pokušino – če slučajno ni premrzla, zatem eden za drugim vse prste leve noge in ves zadovoljen ugotovil, da je ravno pravšnja, da ni nevarnosti kasnejšega prehlada. Zato sem brez strahu namočil kar celo nogo, vse tam do nekaj centimetrov nad gležnjem. Nato še drugo – manj previdno, a vseeno prav užitkarsko, poznavalsko.
Ravno v tem času je prispela tudi pijača, pospremljena s prijaznim nasmehom natakarice – pardon – žene in besedami, ki bi me, vsaj nekatere od njih, v drugačnih okoliščinah, kar malo ujezile:
»Izvolite, gospod! Oprostite, ker ste morali malo počakati! Tudi kosilo mora nekdo skuhati, med tem, ko drugi posedajo.« Ko ni dobila odgovora, je še enkrat pičila:
»Ali vam lahko še kaj prinesem?«
Niti sedaj se mi zdelo vredno odgovoriti, zato sem na vprašanje le nemo odkimal. Malo je še počakala, nato mi je pikro zaželela:
»No, če ne rabite res nič drugega, vam želim, da se tu pri nas počutite zares dobro!« in ko je odhajala, je, tako, čisto potiho, misleč, da me je odneslo že predaleč, da bi jo slišal, še dodala:
»Zmešanec, zmešani!«
Me je moralo v resnici odnesti že kar daleč, drugače se mi njene besede ne bi zdele tako prijazne in glas tudi nekam mladostno igriv, kot glas prave natakarice, željne napitnine. V odgovor sem le leno zamomljal:
»Ja, drago dekle, na morju mora biti res lepo!« in se prepustil sanjarjenju.
Strmel sem v sinjo površino lavorja. Na njej se je zrcalilo vroče poletno sonce in moje mišičaste noge – vse tam do kolen se jih je videlo. Od časa, do časa sem zmigal s prsti, pri čemer je prijetno zašumelo in vzvalovilo. Ti valovi so me vse bolj odnašali, z vsakim požirkom prijetno hladnega soka bolj daleč. Sonce je pripekalo, da je bilo veselje, tako, da sem si nazadnje slekel še srajco in si nadel sončna očala. Ta so realnost še bolj oddaljila in me ponesla v stanje, ki ni niti budno, niti še pravi spanec, temveč tisti pol-spanec, v katerem bi najraje preždel celo življenje.
Naenkrat pa – kot iz velike oddaljenosti, se je začul nežen glasek:
»Srečko, hej, Srečko, poglej no malo navzdol!«
»Ja, kaj za hudiča, je zdaj to? Odkod ta nežen glas? Mar se mi blede? Saj, to ni ženin glas! Drugi skoraj ne more biti – drugi so vendar vsi na dopustu, ali na počitnicah!« mi je spreletelo skozi lene možgane. Čez čas sem le premaknil glavo – ne preveč – le za toliko, da sem med nogama spet uzrl sinjo površino, ki pa že ni bila več tako čista, kot v začetku počitnic. Tu in tam je na njej plavalo nekaj masti, ali olju podobnega.
»No, ja!« sem z grenkobo pomislil. »Saj ni čudno, da je postal onesnažen tudi moj košček morja, če si v njem nekdo namaka svoje umazane noge!« in malo bolje pogledal, kdo moti moje sanjarjenje. Čez čas, ko se je voda spet malo zbistrila, sem res ugledal, tam čisto blizu mojega desnega gležnja, nekakšno migotanje – kot, da se nekdo utaplja – črv, na primer. Ja, zgledalo je že čisto tako!
»Ja, kdo, pri vragu, si zdaj ti, ki se mi upaš kaliti počitnice in še moj košček morja povrh?!« sem malo začudeno, malo jezno, vprašal tisto, še ne čisto razpoznavno, pri mojem gležnju.
»Srečko, Srečko! Si slep? Morska deklica sem! Mar me res ne prepoznaš?«
Kar zvilo me je od presenečenja:
»Mmorska ddeklica, praviš? Ta je pa res dobra! Ni kaj, domišljijo imaš res fantastično!« sem odobravajoče pokimal in se takoj nato zresnil. »A basala me vseeno ne boš, o, ne, mene že ne!? Ti, ti, golazen nesrečna, mar misliš, da sem na glavo padel, ali kaj? Morska deklica, praviš, a? Nikoli slišal, da veš! Vile, škratje, povodni možje, no, to bi še nekako šlo – o njih sem tu in tam že slišal in nekaj od tega tudi videl. Ne, morske deklice, te na mojem seznamu ni. Zato briši iz mojega lavorja, dokler te ne pokončam, ti, ti, karkoli si že!«
Ni zaleglo zlepa. Še enkrat se je oglasilo:
»Srečko, Srečko! Saj skoraj ne morem verjeti! Menda ja ne boš rekel, da tako simpatičen, pameten in inteligenten moški, še ni slišal za nas, ki smo prisotne v skoraj vsaki količkaj razviti domišljiji?«
»Pameten, inteligenten, simpatičen,« je kljuvalo v mojih možganih in rahljalo prejšnjo odločnost. »No, če je tole nekaj, karkoli že je, uganilo moje največje odlike, potem je morda nekaj resnice tudi v obstoju morskih deklic! Kdo ve, morda so mi nekje v toku let ušle iz spomina. Na morje tudi ne hodim ne vem kako pogosto in veliko od obale se tudi ne upam. Kvečjemu do kolen, naprej si upajo le dobri plavalci. No, mogoče si one čisto do obale niti ne upajo, da bi jih ne odganjale ljubosumne turistke? Če je temu resnično tako, potem niti ne bi bilo tako strahotno čudno, da jih še nisem videl, mar ne? No, da tole, kar se ima za morsko deklico, ne bo mislilo: Tale Srečko je v resnici čisto nepoučen, se splača vsaj prepričati!«
Še enkrat sem pogledal k gležnju, tokrat malo bolje, snel sončna očala, mimogrede s prstom leve noge še frcnil malo večji mastni madež, ter končno le ugledal nekaj človeku podobnega. Bolj sem gledal, več sem videl. Res je bila deklica – čisto takšna, kot kakšna zrela pubertetnica, polna lepih oblin. Vse tam do malo pod pasom. Drugega zaenkrat še nisem videl. Gleženj mi je zakrival vidno polje in še pod vodo je bilo vse tisto, kar bi naj bilo še nižje in voda tudi že malo kalna. Tudi to, kar se je že dalo videti, je bilo vredno pogleda.
Oči so se lahko pasle do mile volje, ker, pašnik je bil res bogat. Raztezal se je vse tam od prelepih zlatih las, ki so v slapovih padali čez lepo oblikovane rame, vse tam do sredine hrbta in še malo čez, so segali, do obraza, takšnega, da bi se pogled najraje ustavil kar na njem, če mu pamet ne bi sitnarila, da naj vendar pohiti naprej, ker noben nebeški prizor ne more večno trajati, do oči, v katerih se je zrcalila vsa vedrina in sinjina tega sveta, do lepo oblikovanih ustnic, vrednih tisočerih poljubov, vitkega, lepo oblikovanega vratu, prešel na prsi, čvrste in ravno prav velike, da ti vzbudijo poželenje, nato se je zlagoma spuščal do lepo zaobljenih bokov. Tam, točno v sredini, med boki se je nahajal popek. Kot biser na ploskem trebuščku je odseval v vodi in vabil razgretega duha, da se potopi pod njegov odsev, da razišče nekaj, kar je bilo že milijon krat odkrito, a kljub temu še vedno vabi in vzbuja željo po ponovnem odkritju.
Vse, prav vse je bilo na svojem mestu in res vrhunsko oblikovano. Vse do tam, kjer bi se naj začele noge. Tam pa – fuj in še enkrat fuj – zdaj, ko se je pogled, radi rastočega zanimanja že malo izostril in se mu je tudi gleženj obzirno umaknil, sem nekatere podrobnosti bolje razločil – tam – ja, tam, o groza – tam se je začela riba. Tam, kjer bi se naj začel užitek! In še mala je bila, strašno mala in še vsa sluzasta in mastna je bila od madežev na vodi! Ja, le kako bi mogel? Naj me strela! Na kaj sem sploh pomislil, pokvarjenec stari?! Mar so mi na soncu zavreli možgani?«
Kot omamljen sem zrl v podobo med nogama, ves zgrožen nad igro narave, še bolj nad svojimi perverznimi mislimi, za katere do tedaj sploh nisem vedel, zdaj, ko bi jih lahko s pridom uporabil, mi dejanje onemogoči nekaj, kar ni niti dekle, niti riba, temveč neka pomanjšana mešanica obeh!
Na koncu mi je prekipelo. Besno sem stresel z glavo, jezno začofotal po vodi, da so jo valovi skoraj čisto zalili in ves togoten zavpil: »Marš ven iz mojega koščka morja, ti prikazen luskinasta! Poberi se nazaj na Adrijansko! Poišči si čarovnika, ki ti je začaral noge in velikost, reci mu, naj ti vrne denar in ga raje prinesi meni. Prismoda, prismojena! Če bi denar, ki si ga dala njemu, zaupala meni, bi zdajle oba uživala nekje v Španiji, ne da se namakava v lavorju. Marš, izgini že enkrat!«
Seveda je izginila, z njo vred so izginile tudi moje počitnice. Saj je že bil tudi čas! Voda je bila že čisto kalna, ohladilo se je in natakarica se tudi ni hotela več odzvati. Kaj sem mogel drugega, kot, da se vrnem v realnost? Jezno sem vrgel cel lavor, z njegovo vsebino vred, v potok, ki teče tik za hišo. Nekaj časa se mi je še zdelo, da slišim oddaljeno vpitje, nekaj podobnega, kot: »Na pomoč!« nato, čez čas, je potihnilo tudi to in ostal sem sam, s svojimi zmedenimi mislimi, ki se še niso uspele vrniti s počitnic. Se jim sploh ne čudim! Že od kar pomnim, so vedno capljale malo zadaj, za menoj in nikoli, ampak res nikoli, me niso dohitele.
Tako klavrno so se končale moje počitnice!
»Kako so se šele končale mojim kolegom, ki so odšli na morje?« sem se spraševal. »Če se je znašla morska prikazen že v tako mali količini slane vode, kot jo je vseboval moj lavor, koliko jih šele mora biti tam doli, na morju, ki njegovo površino prekaša vsaj za stokrat?«
»Naslednje leto si bom raje umislil počitnice kje drugje!« sem sklenil. »V planinah, na primer. V upanju, seveda, da tudi tam ne srečam kakšne prikazni. Napol škratinje, napol odrasle ženske, na primer!«
