Resnica je v tem, da ni nikakršne resnice.
Po svoje smo vsi pomalem podgane in pomalem zajci. A čeprav raba besede bolezen ponavadi sploh ni smiselna – nesrečna in nehvaležna, dostikrat zlorabljena in nasploh neutemeljena (utrujena) beseda –, najbrž ni daleč od resnice, da je ta svet prepreden z boleznimi vseh vrst in mu je to na nek način celo še všeč. Svet beži in je odmala bežal v take in drugačne bolezni. Beži vse bolj in vedno hitreje in najbrž ga bo nekega dne to tudi pokopalo.
A stvar je v tem,
da nočem utišati stvari, v katere verjamem, intuitivno, kot ženska ali navsezadnje žival (npr. zajklja), ki sluti, a nima namena zagovarjati. Nočem zamolčati, čeprav me vztrajno in nenehno preganja občutek nesmisla, nesmisla izrekanja in vsakršnega delovanja v svojo in navsezadnje v občo korist, ker je korist grda in pokvarjena beseda, ki rada ždi nad stvarmi, da se nam ni treba spraševati, zakaj so tam.
Verjamem v preprosto, naključno resnico – da je mogoče ozdraveti. A da je mogoče edinole, če se pogledamo v ogledalo in zmoremo zdržati pogled, če si uspemo priznati, zakaj smo zbežali. Brez tega so zaman vsi krogi, ki jih rišejo poti, vsa čudežna in nesmiselna zdravila. Včasih so te poti dolge in neznosne, a človekovo življenje je navsezadnje vredno le toliko, kolikor nepotvorjenih trenutkov lahko poklonimo sebi in ljudem okoli nas, ne glede na to, kako dolgo smo morali čakati nanje.
Nočem zamolčati, ker pomilujem tiste, ki si prizadevajo svoje interese, politične, verske ali kakršne že koli, uresničiti mimo lepih, preprostih besed (ljubezen, mir, sreča, sonce), in tiste, ki govorijo o denarju, kot bi šlo za ljudi, o ljudeh pa, kot bi govorili o denarju, metodično, premišljeno, na kratko: mrtvo. Ne morem in ne maram razumeti veličine posameznih teorij, ne monetarnih ne družboslovnih, ki jih je človek skoval iz kakršne koli potrebe po potrditvi, kot tudi ne sijaja posameznikov, ki se v svoji izbranosti počutijo poklicane, da storijo nekaj, česar drugi ne bi zmogli ali znali storiti.
A kar se mene tiče, je edino opravičilo dolgim stranem, popisanim z obžalovanjem in preteklostjo, resnično obžalovanje in nepotvorjena preteklost. Preteklost, ki se vrne (ker je vse krog in se vse vrne), in ker nima smisla pisati o strahu ali gnusu, če nas noč zanima le navzven in če na gore plezamo samo zato, da bi bil svet videti manjši in zanemarljivejši. Nočem pripovedovati o obžalovanju in preteklosti, čeprav je edino, o čemer bi smeli govoriti, ravno preteklost, in nočem govoriti o ljubezni, ker je bilo o njej že vse povedano.
Dovolite mi torej, da spregovorim o podganah in strahu; toliko je treba povedati o preteklosti, da razumemo prihodnost. Zaradi sebe in ne zaradi vas, čeprav bom govorila vam. Še vedno se mi zdi pametneje govoriti vam kot bogovom, vem, primerjava ni smiselna, a mirne duše lahko govorim tudi v zid pred sabo, pa bo navsezadnje isto; sploh pa, bogovi od vsega še najmanj potrebujejo zgodbice ljudi, ki si upajo domišljati, kako je eden od bogov lepega dne ustvaril človeka po svoji, se pravi božji podobi ... Razen tega ni pomembno, ali boste ali ne boste mogli razumeti. Pomembneje je, da povem, kar moram povedati, čeprav o tem, roko na srce, sploh nočem govoriti in bi bilo še najlažje, če bi preprosto molčala (ker besede, ko jih izgovorimo, na vsem lepem niso več le naše, postanejo izrabljene, nesmiselne, pogosto nepotrebne). A nekatere stvari prilezejo na plano, naj to hočemo ali ne, in nekaj nerazložljivega me sili k temu, da spregovorim o imenih, za katera že lep čas mislim, da so mrtva, pa niso mrtva, ljudje umrejo, imena (čeprav še zdaleč niso vse, kar nekoč ostane) pa ne morejo umreti, morda so mrtva že ves čas ...
Nočem pripovedovati o ljubezni, a če bi rada govorila o podganah in strahu, se pravi preteklosti (ki se lahko, če jo začnemo živeti znova ali preveč podoživljati, sprevrže v bolezen), bom tako ali drugače morala spregovoriti o ljubezni, ker se ji kljub neprenehnemu oddaljevanju ne bomo mogli nikoli ogniti. Ker je hkrati vzrok in izgovor, sredstvo in cilj, a le poredkoma tudi pot in spoznanje. Ker je vse, kar vidimo in priznavamo, navidez resničnejše od tistega, kar poimenujemo zgolj v mislih, čeprav je slednje ponavadi veliko bolj živo od nezamolčanega (pogosto samoumevnega), veliko resničnejše od tistega, česar v mislih sploh ne utegnemo poimenovati.
Potem se bo lepega dne zazrla
v ogledalo in ugotovila, da jo iz njega gleda tolst, zelo tolst in zelo preplašen zajec. Da se mu dlaka nežno, a prepričljivo sveti. Da ima tačke namesto dlani in v očeh pogled, obupan pogled zajca, ki beži. Ki bo vedno bežal. Suh obupan pogled živali, ki se je čez zimo lepo poredila.
Tega obupnega dejstva si seveda ne bo drznila priznati za nič na svetu. Kdo vendar si more priznati nekaj tako absurdnega, kot je postati zajec in povrh tega še tolst, zelo tolst in predvsem prestrašen zajec?!
Že res. A najbrž bo tudi brez tega vse natanko tam in natanko tako, kot bo moralo biti – oziroma – kot je bilo nekoč nekje že zapisano, da bi se moglo ali smelo zgoditi. Imela bo zofo in hladilnik in preprogo (pod katero bo naposled pometla vse, kar bo treba nekam pomesti, vse spomine zadnjih let, desetletij, tisočletij; pometla bo in se navznoter pregovorila, da ne želi ničesar več, da je bilo odmala vse, kar si je kdaj koli želela, zlagano in potvorjeno, navadna in pogubna laž, ki vodi v bolečino, nikamor drugam kot v bolečino).
Imela bo vse in ne bo imela ničesar in to je narava stvari.
Nekoč je bil to človek. Tega je zdaj že dolgo, čeprav morda ni res in je morda vse samo domislek iz njene lepe zajčje glave. Tudi takrat je imela zofo in hladilnik in preprogo, že takrat je imela vse, kar ima danes, vse, kar bo kdaj koli imela, živela je na podstrešju in krmila golobe, ki so sedali v žlebove in kljuvali kruh, ki ga ni bilo mogoče pojesti. Jedla je malo in imela zato krhke in lomljive nohte, slabe nohte in veliko želja; zdaj se ji zdi, da so bile to lepe, čeprav morda obupane želje. Mogoče tudi, da so bile to želje le navzven, navznoter pa je bil to strah, da ne bi ostala brez, brez želja, ki jih je treba imeti, ker jih imajo vsi normalni ljudje (ker to je bilo takrat, ko je bila še človek). Da ne bi ostala brez, ne zaradi sebe, pač pa zaradi drugih, normalnih ljudi.
Potem bo nekega dne (natančneje nekega večera, ura bo pet do sedmih, bo november ali mogoče oktober) potrkalo. Potrkalo bo narahlo, domala neslišno, zaradi česar se bo nevedoma zdrznila, zastrigla z ušesi, kot zastriže preplašen ali morda le začuden zajec, in prisluhnila. Zavese na oknih, ki bodo pravilno zagrnjene, bodo narahlo vzvalovile, kot bi hotelo skozi okno na mračno oktobrsko (ali novembrsko) cesto pogledati nekaj tujega ali morda ujetega za rešetke te velike preproste sobe, za katerimi bo visela grda črna noč in štela svoje bedne črne žrtve.
Zdrznila se bo, kot bi zaslutila, da je naposled čas, da bo treba odgrniti zavese (in se s podstrešja preseliti v klet), težke umazane zavese, za katerimi se kmalu ne bo več dalo dihati, kaj šele živeti, kar se je pravzaprav napovedovalo že dolge tedne, morda mesece ali leta. Zdrznila se bo, kot bi se pravkar na hitro predramila iz težkega in nasilnega sna, ki ne more obljubljati nič dobrega, votel spanec, po katerem se zbudiš ves šibek in preznojen. Počasi bo oddrsala proti vratom, še vedno ne bo vedela, ali je bilo zares ali ne. Pred vrati bo potem postala, trenutek, dva, mogoče tri, zgrbljena v svojem sumničenju in v odmevu potrkavajočega glasu izpred nekaj minut, ki se ji bodo zdele dolge kakor tedni, morda kot leta ali desetletja.
In potem se bo zgodilo nahitro in nepričakovano, kot se zgodijo vse stvari, ki kaj pomenijo. Kljuka se bo nalahno povesila, počasi, kot v filmu, ki bo odprl še zadnja vrata v njeno bedno zajčjo zgodbo. In potem bo tisto s praga skrivoma planilo noter (čeprav bo v resnici zelo tiho in zelo negibno ležalo na pragu, v črni polivinilasti vrečki, ki bo navadna petdesetlitrska vrečka za smeti), brez vsakršnih vprašanj, kar koli že tisto bo in čemur koli že bo služilo.
Na pragu bo ležal zaklan in na hitro odrt zajec.
Ljudje smo zajci
in se bomo nekega dne spremenili v zajce tudi navzven (ko se dlaka nežno, a prepričljivo sveti, tačke namesto dlani in v očeh pogled, obupan pogled zajca, ki beži ai pa bo večno bežal). To je vse, ničesar več ni treba dodati, ničesar več ni treba pripisati: lepega dne bomo končali vsak v svoji zajčji kletki (ker si želimo končati natanko tam). In potem se bo lepega dne tudi ta zgodba skrivoma ponovila, vse je krog in vse se vrne. Zgodba o zajklji in zgodba o podgani, ki se ponavlja, že vse odkar obstajajo živali, ki jih imenujemo podgane, in živali, ki jih imenujemo zajci. Odkar obstajajo ljudje. In takšne zgodbe se nenehno ponavljajo. Zgodbe o zajklji, kakršno pripovedujem zato, da bi videli, zakaj se zajci bojijo podgan in kam jih to lahko pripelje. In zato, ker je to resnična zgodba, ki bi ji bilo mogoče celo verjeti.
Ima vse in nima ničesar in to je narava stvari.
Zgodba o ljubezni in zgodba o preteklosti, obenem pa zgodba o bolezni, ker so vse zgodbe zgodbe o ljubezni in obenem bolezni; to je zgodba o ljudeh, ki so jo imeli in jo imajo radi, o ljudeh, ki jih je imela in jih ima najbrž še vedno rada. To je zgodba o ljudeh, ki jih ne bo nikoli poznala, ker jih noče poznati, zgodba o napakah in zgodba o odpuščanju. To je zgodba, ki jo danes razume bolj, kot jo je razumela nekoč. To je zgodba, ki jo bo najbrž nekega dne razumela še bolje kakor danes.
A najbrž predvsem ali morda edinole zgodba o strahu. Ali o tem, kam nas lahko pripelje strah, ne da bi ga mogli poimenovati ali sploh sprevideti. Ker resnica je v tem, da obstajajo bolezni, ki velikodušno zabrišejo meje med utvaro in resničnostjo. Bolezni, katerih nesreča ni v tem, da jih morda nikoli ne bomo znali razložiti (veliko je bolezni, ki jih narobe razlagamo), pač pa v tem, da se bomo zaradi njih nekega dne neobhodno spremenili v žival. V žival, ki ji ni treba zanikati, da se boji. V žival, ki ne bo več znala (ali navsezadnje mogla) biti človek.
A stvar je v tem, da nočem utišati stvari, v katere verjamem, intuitivno kot človek ali morda navsezadnje žival, ki sluti, a nima namena zagovarjati. Kot nekdo, čeprav ne član izvršilnega odbora, da bi imel pravico o stvareh odločati na način, skozi katerega drugim, če ne že svojo voljo, vsiljuje svoj pogled na svet in na stvari, kakor v njem stojijo, nekdo, ki noče zamolčati.
Ker je življenje nenehno približevanje in oddaljevanje od bolj ali manj neresničnih trenutkov, od tako ali drugače neresničnih občutkov in neresničnih ljudi. Od redkih resničnih občutkov ali navsezadnje resničnih ljudi, ki so nam blizu, a jih ne poznamo, ker ponavadi ne poznamo niti sebe; kot je življenje ohranjanje tistega, kar nam je bilo podarjeno in mnogokrat, se zdi, po krivici odvzeto, a najbrž nikoli čisto po krivici, ker so vsa darila in vse kazni po svoje zasluženi ali vsaj pričakovani, ker je vse krog in se vse vrne, vseeno, začetek ali konec novembra, začetek ali konec česar koli, vse je krog in vse se vrne, vsak konec je obenem začetek in vsak začetek nosi v sebi že tudi duh po koncu, neobhodno, kot se že s pomladjo naznanja zima, z rojstvom smrt in z ljubeznijo odtujevanje.
Ker je življenje nenehno bližanje in hoja vstran, postopanje od resničnosti k vedno novim in boljšim resničnostim, boljšim vsaj navidez, če ne že tudi v resnici, ker je vse domišljija, od okna okoli zofe (dva kroga) do pralnega stroja in zatem nazaj (je vnovič krog), odhajanje in prihajanje; življenje je hlastanje za odvzetim in želenje še nedobljenega, življenje tenko kakor las, napet čez vodo, v kateri plavajo lasje, ki so že odpadli – že pozabljeni obrazi, ki so splavali s tokom ali pa jih je voda neusmiljeno naplavila na breg, med vrbove korenine, napljusknila med vejevja in zakrila poglede z oblim obrušenim kamenjem. Življenje je tenko kakor las, ki se zasadi nevidno, v nepregledni množici drugih življenj, počasi raste in bo nekoč osivelo in odpadlo, nepregledno v množici obrazov, ki plavajo s tokom in še večkrat proti njemu, v gosti umazani vodi, v vodi nenehnih prihajanj in odhajanj, mimobežnih rojevanj in umiranj.
